Kljub obilju smo revni

Oddaje 30. 01. 2020, 18:01 | Nataša Ličen

Milan Matos, ki je bil skoraj dve desetletji direktor Mladinske knjige, s to mislijo nakazuje na revščino pristnih in hvaležnih odnosov med ljudmi. Njegovo poklicno življenje je bilo prežeto s knjigo. Zdaj je tudi sam avtor, knjige spominov in doživetega, Hiša velikih zgodb. Pogovarjali smo se v oddaji »Via positiva«.

Ko spoznavaš svet, spoznavaš sebe.

»V meni je bila že od nekdaj želja po odkrivanju in raziskovanju življenja, sveta. Pri rosnih dvajsetih sem odpotoval na »avtoštop«, skupaj s prijateljem, vse do Anglije. Tam sva tudi priložnostno delala. To so bili dnevi soočanja z raznovrstnimi dogodki, odvisen sam od sebe, veliko trme in volje, da preživiš v tujem okolju. Velika učna ura. Ko spoznavaš svet, najprej spoznavaš sebe.«

Svet se spreminja čedalje hitreje, težko mu je slediti.

»Vedno je potrebna presoja, kaj je dobro in prav in kaj morda celo škodljivo. Včasih je bil svet preprostejši, z bistveno manjšo izbiro, a nas je lahko osrečilo veliko več stvari kot danes. Zato je bilo mogoče takrat veliko hrepenenja. Danes ob obilju, včasih preobilju, pa ne vemo več, kaj nam manjka. Imamo več stvari, po drugi strani pa imamo manj odnosov in ljudi.«

Knjige so predvsem pot od duše do duše. Zgodbe so največje bogastvo življenja.

»Možnosti spoznati in vedeti je danes ogromno, a se mi zdi, da tega ne uporabljamo dovolj, da tega ne znamo modro izrabiti. Ponavljamo napake, znova in znova. Ko smo mladi, mislimo, da starejši vedo premalo, ko smo starejši, mislimo, da mladi ne vedo dovolj. Skratka, na lastni koži moramo preizkusiti življenje, da ga razumemo in dobimo vsaj nekaj modrosti.«

Smo presiti belega kruha? Morda ne cenimo (dovolj), kar imamo.

"Zaradi knjig živimo več življenj. To je hrana za dušo. Ne samo vedenje, dejstva, ki so v knjigah. Knjige so predvsem pot od duše do duše. Zgodbe so največje bogastvo življenja. So srž, dajejo notranje zadovoljstvo in pripadnost, umeščajo nas v čas in prostor, ne samo tega trenutka, ampak vodijo čez časovne in geografske meje."

Enakost potrebujemo le v startu, na cilj pa prihajamo različno, vsak po svojih sposobnostih. Bog ne dela kopij.

"Spodbuditi je treba ljudi, da si upajo prevzeti tudi tveganja, so drzni, in ne gledajo samo na udobje. Neka modrost pravi, težko mi je, torej se vzpenjam. Pot naprej, navzgor je vedno težka in se vzpenja. Po eni strani je preveč udobja in po drugi strani zavisti. Vse strmi k enakosti, ja, jo potrebujemo v startu, na cilju pa ne, vsak doseže drugačen cilj, kdor teče bolje, preteče več. Rezultati so različni, ker Bog ne dela kopij, vsak od nas ima svojo pot in svoje cilje."