Zdravje in kultura dobrote

Naš pogled | 12.02.2020, 07:25 Blaž Lesnik

Viroza, gripa, prazne učilnice v šolah in za povrh še kitajski koronavirus: lahko bi rekli da Svetovni dan bolnikov prihaja v pravem času. Vsak od nas pozna koga, ki je hudo zbolel, morda celo že v zgodnjih otroških letih. Bolezen lahko zdravega človeka v hipu prestavi iz aktivnega življenja na polnih obratih v odrinjen kot bolniške postelje. Še včeraj zdrav in dejaven se bolnik znajde osamljen in odveč sebi in družbi. Zato ne preseneča, da je (tudi) Slovencem je zdravje zelo pomembna vrednota. Vsaj v besedah. Drugo pa je, kaj (in na kakšen način) smo zanj pripravljeni storiti.

To se kaže tudi na področju slovenskega zdravstva, saj sta zdravstveni sistem in oskrba, eni ključnih družbeno političnih tem v zadnjih letih. Ob vseh korupcijskih aferah, kamor so se (ali se še?) stekajo milijoni (od operacijskih miz, izgradnje pediatrične klinike in onkološkega inštituta do žilnih opornic, če izpostavim le nekatere, ki so v javnosti najbolj odmevale), je jasno, da je pred nami težak bolnik, ob katerem zmajujejo z glavo vsi po vrsti. Nenazadnje se je tudi zadnji vladi dokončno zataknilo prav pri zdravstvenem zavarovanju. Glavnega zdravnika (t.j. novega ministra) vsakič znova čaka obupna naloga čiščenja od lobističnih pritiskov poapnenih žil in razumljivo je, da je takšnega človeka vedno težje najti.

Zdravje ni samo odsotnost bolezni - opredelitev zdravja vključuje tudi popolno telesno, duševno in socialno blagostanje, ki posamezniku poleg opravljanja vseh bioloških, socialnih in poklicnih funkcij omogoča tudi preprečevanje bolezni. Tu pa se pogosto zdi, da tako kot posamezniki kot narod izpademo iz definicije zdravega. Konkretnih primerov ni treba dolgo iskati – zadnji se je pokazal že ob našem kulturnem prazniku, na katerega smo ponosni, saj se imamo za narod kulture in omike. Tudi če bi kvantaška pesem, ki so jo umestili na program proslave, res bila Prešernova (pa vemo samo to, da naj bi se veliki poet od teh verzov ogradil), se postavlja vprašanje – zakaj izbrati prav to ob takšnem opusu? Za zabavo? V posmeh? In to na dogodku, ki naj bi povezal, gradil, da, celo zdravil, kar kot narod tako zelo potrebujemo.

Prijazne, spodbudne in dobronamerne besede so tesno povezane z zdravjem v vsakdanjem življenju. Kdor si (prosto po Prešernu) iskreno želi, da bi se edinost, sreča in sprava k nam nazaj vrnile in kdor v srcu dobro misli, ta dela za zdravje. Če se resnica skriva za napadalnimi in s sovraštvom nabitimi besedami ali pa laž za vljudnimi, navidezne prijaznosti polnimi frazami, je težko izluščiti zrnje od plev. In zdi se, da res živimo sredi ozračja, kjer je polno obojega: lažnih obljub in populističnega kričanja. Srednja pot se danes zdi podcenjena in nezanimiva – in tu sploh nimam v mislih kakšne politične sredine, pač pa preprosto pristno življenje, ki žubori med ljudmi. Kjer ima kultura dobrote še svojo domovinsko pravico in kjer drug drugemu postanemo počitek in tolažba. Psiholog in duhovnik Anton Trstenjak je zapisal, da je »dobrota naš notranji glasnik in svetovalec. Kolikor poslušamo njen nasvet, toliko imamo notranjega miru in sreče.« Z drugimi besedami bi lahko rekli – toliko imamo zdravja.

V današnjem času o zdravju in preventivi govorimo zelo veliko. Zato za sklep še h kultu: Zdrav način življenja, zdrava prehrana, pripomočki za telovadbo. Kult telesa ali strah, da bi človek pogledal vase in poiskal prave odgovore na vprašanja, kot so: zakaj je v naši družbi milijon Slovencev tako ali drugače povezanih s prekomernim pitjem alkohola (to je mimogrede pol Slovenije). Ali zakaj so predavanja o izgorelosti razprodana, knjige na to temo v knjižnicah pa rezervirane za več mesecev?

Včasih si človek celo s svojim strahom za zdravje nakoplje bolezen. Težko jo je sprejeti, saj prinaša trpljenje in je velika skrivnost. Naposled se na bolniški postelji pogosto zgodi, da se pogled na življenje popolnoma obrne. Takrat postane prej nepomembno – bistveno. In v tem stanju krhkosti, bolečine in šibkosti človeku prihaja naproti božje usmiljenje in tolažba. Tudi preko vseh, ki sedijo ob njem na bolniški postelji in ga spremljajo skozi kalvarijo. K temu poslanstvu pa smo poklicani prav vsi.