Blaž LesnikBlaž Lesnik
Miha MočnikMiha Močnik
Alen SalihovićAlen Salihović
Nataša Ličen (foto: Rok Mihevc)
Nataša Ličen

Kakšno igro besed igramo?

Naš pogled | 22.02.2022, 14:40 Nataša Ličen

Ste opazili današnji datum? V zaporedje dvojk, kot jih je največ lahko letos v zapisu datuma, se je vrinila le ena ničla. Za ljubitelje številk posrečena kombinacija. In posrečeno je morda kar prava beseda tudi za gibanje, ki je v prejšnjem stoletju obkrožilo svet in z nezmanjšano močjo navdušuje številne generacije ne glede na starost, spol ali status. Koliko posrečenih iger, oblik kakovostnega druženja, posrečenih načinov učenja o življenju in za življenje, iskanj sožitja v sobivanju z naravo, Bogom in s soljudmi. Ustanovil ga je na današnji dan rojeni mož Robert Baden-Powell.

Ko bi bilo več skavtskega v nas, bi nam šlo skupaj bolje.

Skavti, kot jih poznamo danes, so v Sloveniji uradno začeli tik pred osamosvojitvijo. Leta 1990 ustanovljeno Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov je bilo eno prvih v Vzhodni in Srednji Evropi ter prvo katoliško združenje, ki je nastalo po drugi svetovni vojni pri nas. Lani na pomlad jim je uspelo sredi urbane prestolnice, v Štepanji vasi, začeti gradnjo svoje osrednje hiše, doma, kjer bodo za v prihodnje lahko snovali nove dobre in odmevne zgodbe. Čestitke in želimo jim veliko zanosa ter zdravega jedra. In seveda množice predanih sledljivcev.

Ves skavtski svet danes praznuje in se spominja obletnice rojstva svojega ustanovitelja. Pravijo, vsak dan je dober dan in dobrih dni ni nikdar preveč, zato so letošnje praznovanje začeli že v začetku februarja. Z različnimi pobudami in akcijami, h katerim smo bili povabljeni vsi, tudi neskavti, smo odkrivali kraje domovine in se ob tem zabavali ter si lepšali dni. Številni izzivi so bili pripravljeni tako, da smo se osrečevali in nasmeh na obraze risali tudi nepoznanim, naključno srečujočim.

 Večinoma mislimo, da so nam osnove jasne in ne potrebujemo novih ovrednotenj. Pa jih, vsak dan znova, vsako minuto si moramo v mislih predočiti človek česa bom, povezovalec ali rušilec?

Ko bi bilo več skavtskega v nas, bi nam šlo skupaj bolje. Veliko bolje, če bi se ravnali po skavtskih krepostih, kot so požrtvovalnost, odkritosrčnost in čistost, po načelih njihovih obljub, kot so služenje Bogu in domovini, pomoč bližnjemu, optimizem, veselje do življenja, čut za drugega, prijateljstvo in ljubezen, telesno, duševno in duhovno zdravje, samospoštovanje, svoboda, odgovornost, kritično mišljenje, ustvarjalnost in pobudništvo, spoštljiv odnos do narave, čut do domovine, naroda in odnos do družbe, pa še bi lahko naštevali. Tudi vera ima pri skavtih osrednjo vlogo. V veri, z vero v dobro, na vseh področjih.

Če današnji, na svetovni ravni, dan spomina (na ustanovitelja skavtstva) povežemo z včerajšnjim mednarodnim dnem maternega jezika, dobimo še podkrepljenejše sporočilo. V potrošništvu besed in vsemogočih informacij, večina katerih je nepopolnih in prikrojenih, je jasnih smernic vedno premalo. Tudi zato, ker večinoma mislimo, da so nam osnove jasne in ne potrebujemo novih ovrednotenj. Pa jih, vsak dan znova, vsako minuto si moramo v mislih predočiti človek česa bom, povezovalec ali rušilec? Na začetku je bila Beseda, po Njej smo bili ustvarjeni. Beseda nas p-oživlja, lahko nas drami, spodbuja, opogumlja, bodri ali pa dobesedno uniči in stre do tal.

Vem, vem, kaj si mislite, nekateri se za leporečenjem skrivajo. To je njihovo, s tem se nam ni treba ukvarjati, važneje je, kakšna je naša beseda in če smo mi v njej iskreni?


Neredko slišim kakšno pikro na račun svoje naivnosti, da z lepo besedo v odnosu s tistim, ki mi ni naklonjen, lahko samo še podpihnem njegov občutek premoči in sem ter bom zato vedno znova razočarana in prizadeta. Saj vem, da ne prejmemo vedno tistega, kar pričakujemo, ravno obratno, ker smo vsi v svojih zgodbah in čustvih. Včasih pa se vseeno zgodi, da smo prijetno presenečeni in nekdo, ki nas sprva grobo odslovi, pokaže kdaj pa kdaj tudi svetlejšo stran in nam nameni nekaj dobrohotnosti. No, to sem doživela ravno včeraj. Po letih prizadevanj za odpravo krivice in večkratnih zavrnitvah ter včasih tudi po osebnih besednih napadih me je presenetil klic z obljubo rešitve v kratkem. Zahvalila sem se Bogu, ker verjamem, da je posredoval. Verjamem v lepo besedo, v kulturo miru. Če se le enkrat dobro izzide, je vredno tudi vseh preteklih ponižanj.


Bogat, slikovit je naš materni jezik. Kdor lepo govori, s tem lepša sebe in druge. Vem, vem, kaj si mislite, nekateri se za leporečenjem skrivajo. To je njihovo, s tem se nam ni treba ukvarjati, važneje je, kakšna je naša beseda in če smo mi v njej iskreni? Govorijo usta, kar misli srce in vznikne v duši?

 Za dobrobit svojega maternega jezika lahko naredimo tudi to, da izbiramo vodje, ki znajo iskreno, premišljeno govoriti z besedami povezovanja in miroljublja.

Besede so osnovno gradivo mojega dela, rada jih imam in z odgovornostjo ter radovedno se podajam mednje. Še toliko bolj, ko z besedami sporočam o sporih, nesporazumih, trkih interesov. Takrat je polje kulture miru v izgovarjavi, v ublaženih poudarkih. Če kaj resnega povemo z mirnim tonom, tisto lažje prenesemo in čustva morda ne vzkipijo tako burno.
Pred nami je čas kdove kakšnih besednih obračunavanj med kandidati za vodje naše domovine naslednjih nekaj let. Vemo, da se bodo (tudi) dobesedno obkladali z neprimernimi besedami, brez vsebine. Ne dovolimo jim, da bi nas zavedli. Bodimo pozorni na izbiro in sporočilnost besed: so konkretne, ponujajo rešitve, imajo vizijo, so uresničljive, nas vodijo naprej v prihodnost in sodelovanje?
Če kaj, lahko za dobrobit svojega maternega jezika naredimo tudi to, da izbiramo vodje, ki znajo iskreno, premišljeno govoriti z besedami povezovanja in miroljublja. In, seveda, bodimo v prvi vrsti takšni mi sami.

Naš pogled