Kako izgrajevati pristno individualnost in obenem sposobnost ustvarjalnega sobivanja z drugimi?

Komentar tedna | 26.04.2024, 14:50 Milan Knep

Najprej se ustavimo pri starih Grkih, ki so bili tudi prvim kristjanom dobra orientacija, tako pri osebnostnem razvoju posameznika in kot skupnosti.

Podobno vlogo, kot jo ima za nas Božja beseda, je imela za Grke umetnost, zlasti tragedija. O tem nam veliko pove Aristotelova Poetika, najvplivnejša knjiga o umetnosti, kar jih je bilo kdaj napisanih. Aristotel pravi, da si je tragedija pridobila velik družbeni ugled zato, ker je opisovala človekov eksistencialni položaj na eni strani ter njegov odnos do božjih zakonov in družbe na drugi.

Povsem enako vlogo ima v našem krščanskem življenju oznanjevanje evangelija. Tragedija ima svoj izvor v Atenah. Zaradi notranje povezanosti religije in družbe je bila odrska postavitev tragedije pod pokroviteljstvom države. Prvotno so jo uprizarjali samo enkrat letno, v marcu, ko so slavili Dionizove praznike. Uprizoritve so v gledalcu zbujale sočutje in strah, s čimer so dosegli katarzo, očiščenje duševnih občutij.

Sestavna dela mitosa, jedra tragedije, sta bila preobrat in prepoznavanje, kar je gledalce uvajalo v spoznavanje temeljnih resnic bivanja ter razumevanje trpljenja in tragedije značajev. Gledalci so v atiškem gledališču pogosto na glas jokali. Čutili so, da jih skupen jok povezuje. Sočutje, denimo z Ojdipom, ki si izkoplje oči, je gledalce ne le notranje povezovalo, marveč jih je tudi vnaprej pripravljalo na vsakdanjo resničnost, ki jo zaznamujejo tudi tragični dogodki. Na podoben način je bila tudi Jezusova zadnja večerja anticipacija, vnaprejšnje obhajanje njegovega trpljenja, smrti in vstajenja.

Zabredli smo namreč v terapevtsko kulturo, ki nima prav nobene zveze s katarzo in prepoznavanjem česa presežnega ...

Pozitiven vpliv grškega gledališča je bil nesporen. Ljudje so bili kot posamezniki pripravljeni zaradi vere in trdne povezanosti s skupnostjo veliko žrtvovati. Toda s tem niso izgubljali sebe, kot radi govorijo moderni ideologi emancipacijskih teorij, ampak so iz sebe naredili junake, ki so bili psihično in fizično vzdržljivi in trdoživi, zato se niso za vsako malenkost zlomili in tarnali, da so pregoreli, depresivni in brez motivacije.

V zadnji dveh stoletjih je sekularizacija izbrisala mitos, kot bi rekel Aristotel, vpetost človeka med nebo in zemljo, med božje in človeške zakone. Človek je ostal prepuščen sebi, svojemu omejenemu umu in igrača družbenih projektov, ki so se revolucionarno zarotili proti tisočletnemu evropskemu duhovnemu izročilu. Sodobno gledališče je izločilo več elementov Aristotelove poetike, zato se omejuje na kritiko družbenih in političnih anomalij. Režiserji radi nastavljajo ogledalo kapitalistom, populistom, birokratom, pa seveda Cerkvi in nosilcem domnevno preživetih tradicionalnih vrednot. Pričakujejo, da bodo ti, ki naj bi kvarili sodobni svet, prišli v teater in doživeli katarzo.

Seveda je to velika iluzija. Zabredli smo namreč v terapevtsko kulturo, ki nima prav nobene zveze s katarzo in prepoznavanjem česa presežnega, nečesa, kar bi bilo več od golega biosa in psihe.

Ničesar več ne znamo sami: ne starši pri vzgoji, ne matere pri materinstvu, ne ljubiteljski tekači pri treningu, ne zaposleni v podjetjih, ki potrebujejo team building. Nimamo več ne trdnih
posameznikov ne skupnosti. Priče smo paradoksu, da je sodobni junak le še šibak posameznik, ki v vseh fazah življenja potrebuje pomoč, da bi se počutil bolje.

Pomoč potrebujejo šole, zato si morajo učenci najemati inštruktorje, podjetja in politiki pa najemajo drage svetovalce. Terapevtska kultura, ki nas dela prestrašene, razvajene in pomehkužene, je verjetno v vzponu tudi zato, ker je izginila skupnost. Potegnjeni v tokove terapevtske kulture nas na vsakem koraku prepričujejo, da je treba vsako čustvo, ki gre čez mejo povprečja, takoj diagnosticirati; tudi melanholijo in obsesijo z delom. Celotna družba se obnaša, kot da je v stanju izčrpanosti.

Zavest, da smo vsi poklicani delati za skupno dobro, je povsem izginila.

Že v 19. stoletju, morda celo prej, smo se začeli posmehovati svetnikom in jih karikirati. Namerno smo prezrli, da so bili to junaki po grškem vzoru, predvsem pa po vzoru apostolov in mučencev prvih stoletij, torej močne in samostojne osebnosti, ki so jih vodile sedaj pozabljene vrednote: skromnost, pogum, srčnost, sočutje, radodarnost itd.

Namesto pravega junaka imamo sedaj potrošnika, prilagodljivega posameznika, ki mu ni do tega, da bi bil dober, pač pa misli, da bo izpolnjen, če bo povsod in z vsemi tekmoval, se predajal pohlepu ter želji po uspehu in užitku.

Zavest, da smo vsi poklicani delati za skupno dobro, je povsem izginila. Učno gradivo, različne zapiske, ki smo si jih nekoč velikodušno posojali, mladi sedaj skrivajo in prodajajo. Posameznik sodobne družbe je kot nekakšno podjetje, d. o. o., ker se ne more na nikogar zanesti, zato je vse določeno z omejeno odgovornostjo. Zato človek, ki v kulturi trošenja izkorišča in izčrpava sebe, nujno potrebuje svetovalce in terapevte.

Sekularni svet na vse to nima pravega odgovora. Na voljo ima le malo uporabna razmišljanja filozofov, ki ugotavljajo, da so včasih obstajali rituali, predvsem religiozni, srečanja vaške skupnosti, na primer pod vaško lipo, v mediteranskih mestih pa v zidanih odprtih ložah; da so nekoč obstajali verski prazniki, torej simbolna dejanja, ki so omogočala oblikovanje skupnosti tudi brez verbalne komunikacije, že na temelju duhovnih in socialnih mehanizmov oz. mitosa, kot bi rekel Aristotel. Komunikacijska revolucija, ko smo vsak hip povezani z vsem in vsemi, je iz nas naredila popolne samotarje, ki svojega življenja ne organiziramo več na trdnih temeljih vere in izročila, temveč na tretjerazrednih praksah: kolesarjenju, tekaških maratonih, adrenalinskih podvigih, zdravi prehrani in vseh mogočih obsesijah.

Tako kot je Jezus svojim apostolom po vstajenju odprl um, da so umevali Pisma, ga po istih pismih odpira tudi nam. Če so ta pisma že v antiki in nato skozi vsa nadaljnja stoletja iz vseh, ki so jih brali, preprostih in izobraženih, naredila junake duha in dejanj, lahko ta ista pisma ob vsakdanji molitvi dajejo moč in spoznanje tudi nam.