Delu čast in oblast

Komentar tedna | 03.05.2024, 14:57 dr. Helena Jaklitsch

Včeraj, ko sem se vozila z avtom proti domu, je mojo pozornost pritegnila pesem, ki so jo vrteli na radiu. Pevci pojejo nekako takole: »včasih so vedeli vsi, da brez trnja sreče ni … da zjutraj se dan lovi … včasih bil si kar bogat, če si pel in delal rad«.

Do takrat je še nisem slišala, zato sem malo pobrskala po spletu in ugotovila, da jo poje ansambel Boršt, pesem pa nosi naslov Tako kot včasih. Se mi je zdela prav simpatična izbira za te dni, ko praznujemo praznik dela. Da smo edina evropska država, ki prazniku, posvečenemu delu, namenjamo kar dva dni, smo v tem tednu večkrat slišali. Kar nekako se ne moremo odpovedati dvema prostima dnevoma v slavo in čast delu. Zakaj pa bi se, ko pa je tako luštno počivati, si z družino ali prijatelji privoščiti oddih na morju ali skok v kakšno evropsko prestolnico; ali pa vsaj do kakšnega jezera pri naših sosedih.

Delu čast in oblast so vzklikali v enih drugih časih. Delu čast in oblast so imeli napisano na enem izmed transparentov tudi udeleženci shoda, ki je bil 1. maja sredi Ljubljane in naj bi se ga udeležilo nekaj sto ljudi. Ali številka drži, nisem mogla ugotoviti. Tam me ni bilo, v osrednjih medijih pa so se fotografi in kamermani potrudili, da iz njihovih slik in posnetkov tega ni bilo mogoče ugotoviti. Le zakaj, se človek tako mimobežno, skoraj malo zlobno vpraša. Med transparenti, ki so jih nosili na tem prvomajskem shodu, na katerem sicer ni bilo prav veliko udeležencev z dolgoletnim delovnim stažem, če sklepamo po objavljenih fotografijah, je bilo mogoče prebrati tudi parole »to ni svoboden svet, je le svoboden trg«, »produkte našega dela si bomo lastili sami«, zahtevali pa so tudi 30 urni delavnik. Še posebno izstopajoč je bil napis »delavstvu oblast, kapitalizem mora past«.

Da, mladi, pa tudi manj mladi se radi izrekajo proti kapitalizmu, ko pa jih malo pobaraš, kaj naj bi kapitalizem bil in proti čemu se pri njem borijo, pa kmalu ugotoviš, da je globina bolj plitka, širina pa bolj ozka. Zahteve so pogosto zožene na zastonj stanovanje ter spodobno plačano službo s krajšim in fleksibilnim delovnim časom, ob kateri bi ostajalo dovolj časa še za tisto, kar radi počnejo. Ne za družino, ta prav tako pada po lestvici vrednot, temveč zase. Sodobni svet je namreč prinesel nekaj novega – individualizacijo, usmerjenost posameznika zgolj in samo nase, ne več na skupnost in sočloveka.

Na protestu so opozarjali na vedno slabše delovne in življenjske razmere, na naraščanje revščine. Skoraj ironično je bilo, da so prav te dni, ob obeleževanju dvajsetega leta vstopa Slovenije in dobršnega dela držav nekdanjega vzhodnega bloka v Evropsko unijo, objavili podatke o razvoju teh držav v zadnjih dveh desetletjih. Slovenija je v času članstva najmanj napredovala. Morda pa le ni kriv vsega kapitalizem in bi morali malo bolj kritično pogledati na našo nezaključeno tranzicijo, ki nam onemogoča zadihati s polnimi pljuči na področju pluralnosti in demokracije, pa tudi uspešne gospodarske iniciative. Toda tovrstne analize so hitro označene s kakšnimi »-izmi« in sovražnimi govori. Sivi in manj sivi strici ter tete iz ozadja in ospredja nočejo kapitalizma, svobode trga, demokracije zaradi kakšnih drugih, manj etičnih razlogov. Toda tega seveda javno ne razglašajo.Naj med naivnimi ljudmi raje obvelja nadvse uporabna parola »delu čast in oblast«.

V okviru praznika dela je bil objavljen tudi članek z naslovom »Za mlajše generacije je pomembno ravnovesje med delom in zasebnim življenjem«. Delo za mlade ni več absolutna vrednota. Nočejo več cele dneve preživeti ob delu, da bi lahko prišli do stanovanja ali hiše ter drugih materialnih dobrin. Nočejo več vsega tega napora in odrekanja. Navajeni so, da vse dobijo zdaj in takoj. Lahko jih razumem, saj smo jih tako vzgajali. Toda ko ob zahtevah za pravično plačilo in dobro življenje vihtijo rdeče zastave in vzklikajo parole totalitarnega sistema, ki je povsod, kjer je prišel na oblast, prinesel ljudem le revščino in bedo, pa se vendarle sprašujem, če sploh kaj razumejo. Zgodovine vsekakor ne poznajo. Če bi, bi vedeli, da rdeča zastava človeku ne prinaša blagostanja, delu pa ne časti in ne oblasti.

Postavlja se torej vprašanje čemu dati prednost v našem življenju? Sodobna tehnologija in umetna inteligenca nas že sedaj razbremenjujeta marsikaterega fizičnega dela, da imamo več časa, vedno pogosteje pa tudi utrujajočega razmišljanja. Družba nas oprošča še nadležnega moralnega odločanja, ko za sprejemljivo razglaša nesprejemljivo. Kot je na primer evtanazija. Kako torej naprej. Morda delo vendarle ni tako slaba izbira, saj zahteva od nas premišljevanje, načrtovanje in aktivnost. Delo daje človeku dostojanstvo. Da je delo pravično in pošteno plačano, je tudi prav. Delu čast in oblast naj torej le velja. Toda ne pod rdečo zastavo, temveč pod svobodnim soncem.