Jure SešekJure Sešek
Mark GazvodaMark Gazvoda
Petra StoparPetra Stopar
Manca Košir (foto: Taja Harris)
Manca Košir | (foto: Taja Harris)

IZ ARHIVA: Manca Košir: Tistih, ki verujemo globoko in zares, ni strah smrti ...

Oddaje | 03.05.2024, 08:37 Mirjam Judež

V 77. letu starosti je umrla novinarka, publicistka, dolgoletna prostovoljka in ambasadorka Slovenskega društva Hospic dr. Manca Košir. Veseli smo, da si je lansko leto vzela čas za pogovor z Natašo Ličen. Vabljeni k branju iskrivega pogovora.

Manca, ljubite življenje, čeprav zna včasih zadati kar močne udarce?

»Joj, pa kako! Neskončno in brezmejno! Res imam zelo rada življenje, čeprav se zavedam, da smrt ni daleč pred menoj. Ravno zato ga imam še rajši, ker še bolj vem, kako dragocena je vsaka ura. Vem, kaj je pomembno, zato sem še bolj hvaležna in ljubim še bolj globoko in visoko.«

Pred leti sem vzela v roke vašo knjigo, ki je napisana v obliki pisem. Se še znamo tako pogovarjati, si izmenjevati misli?

»Še. Po moje nas je vse več, ki čutimo to potrebo. Zelo veliko pišem prijateljem, prijateljicam, krajše misli ali kaj daljšega, ker je to oblika osebnega izražanja, najbolj intimna. V starih časih ni bilo telefonov, pisali so si pisma. Moj dedek je bil sedem let pri vojakih, to je bilo pred drugo svetovno vojno. Babica ga je sedem let čakala. Sta si pa redno pisala pisma.«

Tistih, ki verujemo globoko in zares, ni strah smrti, ker vemo, da je življenje večno in je smrt le prehod.

Človek živi v zavesti, da ima stvari nekako urejene, pod nadzorom, a življenje nas nenehno preseneča ...

»Življenja ni mogoče nadzirati, treba se mu je pripustiti, zaupati. Kaj pa je vera drugega, če ne zaupanje? Ob covidu sem videla paniko, kako je bilo ljudi strah, tudi nekatere zelo verne. Vprašala sem jih: Kakšna je tvoja vera, če se tako bojiš smrti? Tistih, ki verujemo globoko in zares, ni strah, ker vemo, da je življenje večno in da je smrt le prehod. Tudi dojenček, ki se rodi iz maternice, nima pojma, v kakšen svet gre. Zato sta zaupanje in hvaležnost najmočnejši sili, ki nam pomagata živeti in umreti.«

Manca Košir
Manca Košir © Uroš Hočevar

Ljudje se bojimo sprememb, čeprav vemo, da so pot razvoja in upamo, da nas čas dela boljše ...

»Človek je bitje, ki potrebuje varnost, zavetje, občutek gotovosti, tega pa v tem času ne more dobiti. V starih časih se je živelo bolj strukturirano, v majhnih formah družine. Veljalo je: nosi svoj križ, potrpi. Tega danes ni več. Zato je še večja negotovost. Da bi se tej negotovosti izognili, se kot pribiti držimo svojih predsodkov. Če človek ni gibljivo drevo, ki ga veter lahko upogiba, ga bo izruval. Mi imamo globoke korenine, pomembno pa je ohranjati prožno telo, ki objema življenje in življenje so nenehne spremembe. Iz dneva v dan je drugače. Ne vemo, kaj bo čez eno uro. Lahko bo potres, pa se vse zruši. Je pa dobro v prtljago svojega življenja, v nahrbtnik, ki gre z nami 'čez', nalagati, kar je pomembno. Najpomembnejša je ljubezen, ki je konkretna. Ljubezen se pokaže v odnosih, zato spreminjajmo odnose, da bodo lepši, bolj nežni, sočutni, taki, da se dotaknejo srca. To bi morala biti naša domača naloga.«

Od kod ta želja, da se »lišpamo« in skušamo preoblikovati podobo, ki jo je za nas ustvaril Stvarnik? Kako kot nekdanja manekenka in igralka gledate na to?

»Človek se z leti spreminja. Ko sem bila otrok, sem nosila ponošena oblačila starejših bratov. Na poti, do šole sem imela kake pol ure hoda, sem imela čas razmišljati. Rekla sem si, da bom manekenka, ko bom velika, in vedno lepo oblečena. In k temu me je življenje tudi pripeljalo. Manekenka sem postala že pri štirinajstih letih, pri petnajstih sem bila že na naslovnici takrat edine revije za modo Maneken. Vedno sem imela lepe obleke. Nisem pa prenesla, da bi jih drugi gledali na meni in me opravljali. Zdelo se mi je, da je privilegij, da meni kot foto modelu šivajo take obleke in da z njimi ne smem dražiti sošolk in sošolcev, ki te možnosti nimajo. Zato sem v gimnaziji štiri leta nosila črno haljo, pod katero sem bila oblečena v najbolj modna oblačila. Vedno sem bila zagovornica tega, da bi socialne razlike lahko pokrili, če bi vsi otroci v šolah nosili uniforme. Ali pa če bi se dogovorili, da bomo vsi nosili kavbojke in majice, da se ne bi afnali. Sama sem od nekdaj pomagala tistim, ki niso imeli. Pri petih letih sem videla sosedovega fantička, ki mu je driska tekla po belih žabah. Stuširala sem ga, zavila v brisačo in skupaj sva počakala na mamico. To je nekaj, kar je bilo vgrajeno v moje srce, nimam veliko zaslug za to. Rada sem prostovoljka. Vrsto let sem bila spremljevalka umirajočih v Hospicu, kar ti odpre oči, da smo na koncu vsi enaki. Maske odpadajo, lepe in grde obleke odpadejo, vse odpade, samo srce utripa z več ali manj ljubezni. Lažje umremo, če je te ljubezni veliko.«

Bolj sem stara, bolj se zavedam, da milost deluje. V zaprto srce milost ne more vstopiti. Milost ne pride skozi glavo ali z odločitvijo. Milost pride samo skozi srce in prek ljubezni.

Zdi se, da vam ni veliko mar, kaj si drugi mislijo o vas ...

»V mladih letih sem bila zelo suha in zakompleksana. Imela sem tako suhe noge, da so se sošolci norčevali iz mene. Mislila sem, da sem najgrše bitje na zemeljski obli, ampak meni to ni škodovalo, ker je to zavedanje v meni zbudilo borbeno moč, češ, vam bom že pokazala. Kot tabornica sem imela taborniško ime Pobezlana glista. Ko so me taborniki ob ognju vprašali, kaj želim postati, ko odrastem, sem odgovorila, da manekenka. Nekdo je potem napisal: Pobezlana glista pravi, da bo manekenka. Ha, ha, ha! Še danes se spominjam tega. Čez dobro leto ali dve, ko sem dobila obline in se razvila v bolj zanimivo dekle, mi je prav ta fant začel pošiljati ljubezenska pisemca. Jaz pa njemu nazaj: Nič ne bo! Ha, ha, ha! S staranjem nisem bila nikoli obremenjena. Zavzemam se za »art of aging«, za umetnost staranja, ne pa za »anti-aging«. Ne uporabljam nobenih kremic proti gubam in drugih preparatov. To sem pač jaz. Prizadevam si biti čim bolj pristna, resnična, avtentična; tak človek ima veliko energije. Če se ukvarjaš s tem, kakšen bi moral biti, da bi bil drugim všeč ... Niti en dan svojega življenja nisem pomislila, kaj bodo drugi rekli. Moja mama je pa iz tiste generacije, da se je vsakodnevno ukvarjala s tem, kaj bodo drugi rekli, ko sem kam šla in se 'zrihtala'. Moda je bila moja strast. Kot gimnazijska sem šla v Trst, da sem tam kupila revijo Grazia. To veselje je še vedno v meni in me dela mladostno. Veliko nakupujem v trgovinah iz druge roke. Oblačilom, ki jih kupim po ugodni ceni, kaj dodam ali kaj skrajšam, podaljšam. Imam dve šivilji, ki mi jih popravita. Rada kupim tudi kaj na tržnici v Kosezah. Veste, to so majhni denarji, veselje pa veliko.«

Manca Košir
Manca Košir © Taja Harris

Napisali ste več kot 20 knjig. Od kod dobivate navdih za pisanje? Iz vaših besed je čutiti, da veliko berete.

»Veliko berem. Obožujem Alenko Rebula, ki ima najlepšo slovenščino. Kot bi prelila vame potok besed. Dostikrat se tako počutim. Ona je res moj velik jezikovni, miselni in duhovni navdih, zaradi lepote izražanja in resničnosti tega, kar pove. Resnica je bila že od nekdaj sinonim za lepoto. Najgloblja resnica nam prinese tudi lepe, krhke, mile ali pa odločne besede, s katerimi se izražamo. Resnica nas nagovarja k uporabi barvitega jezika in slovenščina je eden najlepših jezikov na svetu. Mene zanima raznolikost. Mene zanimajo vse barve na travniku, ne samo barva marjetice. Zato imam tudi bogat besedni zaklad, ker berem najlepše knjige in poezijo. Čisto sem očarana, ker sem se pogovarjala z avtorjem knjige Islam in ljubezen, ki je bil nominiram za Rožančevo nagrado. Ko je ta človek, rojen sicer v Sloveniji, a živel v tujini, v Afganistanu, začel govoriti, vam povem, da še nisem slišala moškega, ki bi tako lepo govoril slovensko.«

Pravite, da je sv. Frančišek vaš najljubši svetnik ...

»Ja, sv. Frančišek je moj najljubši, ker mi je odprl vrata v krščanstvo. Kot mladenka sem hrepenela po Indiji in maturirala z nalogo: Razvoj religije v Indiji. Tudi šla sem v Indijo. Ampak ko sem ležala na travniku in premišljevala, sem spoznala, da kastni sistem, ki ga imajo v Indiji, velike razlike med revnimi in bogatimi, ni moj svet. Razdala sem vse, kar sem imela, in šla na tržnico, da bom enaka s tistimi ljudmi. Jedla sem hrano, ki so jo jedli oni. Dobila sem tako drisko, da bi skoraj umrla. To so tisti moji idealistični popadki o 'bratstvu in edinstvu', ki sem jih gojila od nekdaj. V Sodobnosti sem po naključju prebrala čudovito pesem o rokah Rafka Vodeba. Vprašala sem se, kje bi našla tega človeka, da bi mu povedala, kako me je presunila. Oče mi je svetoval, naj pišem na Mohorjevo družbo. V pismu sem napisala svoj telefon in naslednji dan me je poklical. Rafko Vodeb je bil takrat tajnik na Mohorjevi družbi.«

Vrsto let sem bila spremljevalka umirajočih v Hospicu, kar ti odpre oči, da smo na koncu vsi enaki. Maske odpadajo, samo srce utripa z več ali manj ljubezni. Lažje umremo, če je te ljubezni veliko.

Ni naključij ...

»Glejte, Nataša, mi smo povezani z nekimi zlatimi nitkami. Mi se samo prepoznavamo v tem svetu, smo pa že na nek način prepleteni, česar ne moremo razumeti, lahko pa doživimo, če zaupamo svoji intuiciji. Rafko je rekel: Jutri vas pridem obiskat. In je prišel. Nekega dne je imel predavanje o Frančiškovi Sončni pesmi, ki jo je prevedel. In spet sem bila povsem očarana. Rekla sem mu, naj mi pove kaj več o tem svetu. Nikoli me ni nič prepričeval. Prinesel mi je knjigo Sončna pesem in pisma sv. Klare. Ko sem to prebrala, sem začutila čezzemeljsko ljubezen. Potem sem se odločila, da se bom krstila v ta lep krščanski svet, ker sem začutila, da je to bolj moje, da te simbole bolj razumem, da mi je Jezusova zgodba bolj domača, kot mi je Krišna, ki ga tudi zelo cenim in spoštujem. In tako me je krstil moj ljubi prijatelj nadškof Alojzij Šuštar, ki je ogromno naredil za osamosvojitev Slovenije. Ko je držal roko nad mojo glavo, je šla skozi mene taka elektrika, da če je ne bi takoj umaknil, bi padla v nezavest. Od tistega dne imam novo življenje. Moj boter je bil seveda Rafko Vodeb.«

Takšnih sprememb bi si ljudje želeli ... Včasih potrebujemo, da nas nekdo podpre, da nam nekdo pokaže pot ...

»To ni samo stvar odločitve, Nataša, to je milost. Bolj sem stara, bolj se zavedam, da milost deluje. Kar lahko naredimo, je to, da tej milosti odpremo srce. Z zaprtim srcem milost ne more vstopiti. Milost ne pride skozi glavo ali z odločitvijo. Milost pride samo skozi srce in prek ljubezni.
To je njena edina pot.«

Nam približate ljubezen, ki ste jo vi izkušali kot prostovoljka ob umirajočih?

»Ljubezen, tako kot vse, doživljamo v skladu s stopnjami svojega življenja, eni bi rekli s stopnjami zavesti. Najprej hrepenimo po moškem ali ženski, po nečem zunanjem, ker nas bo osrečilo, ne da bi se zavedali, da je to objekt naše ljubezni. Potem počasi, po stopnjah, pridemo do najvišje ljubezni, ki je ljubezen do lepote, resnice, Boga, do presežnega, absolutnega. In na tej poti se naše srce vedno bolj odpira, dogaja se zame največji čudež, da za ljubezen ne potrebuješ ničesar zunanjega, ker sam postajaš ljubezen. Potem vse gledaš z očmi ljubezni, to pa je povsem drugačen pogled.«

Manca Košir
Manca Košir © Tamino Petelinšek

Koliko takšnih obličij ljubezni ste imeli milost videti, ko so ljudje odhajali?

»Zelo veliko. Nekaj smrti je zelo ostalo v mojem spominu. Ena preprosta kmečka ženska je bila tako lepa, tako je zaupala, sijala je, da smo jo vsi hodili gledat, ker je bila čisto sonce. Ob njej so bili vedno vnuki, otroci, sovaščani ... Ko je bila sama, je veliko molila, jaz sem se pa z njo pogovarjala. Povedala je, da rada poje, da je pela na koru. Ko sem videla, da umira, sem bila v sobi in predlagala, da ji zapojemo. Vsem je bilo tako narodno. Rekla sem: Poslušajte, jaz ne znam nobene cerkvene pesmi. Kaj se poje na koru? Naj nekdo začne peti, pa bom še jaz. Temu se v Svetem pismu reče dar jezikov. Začeli smo peti in jaz sem kar znala. Čisto po prstih sem šla ven, tako lepo je umrla ... Njeno srce je bila ena sama ljubezen. Sem pa videla tudi težke smrti. Ko so v Hospic pripeljali nekega akademika, znanstvenika, profesorja, doktorja iz druge države, je bil jezen na ves svet, na bolezen, na vse nas, nihče ni bil dovolj pameten. Nekaj kolegov z naše univerze sem prosila, da so ga obiskali, da se je imel s kom pogovarjati. Njegov svet je bila suhoparna znanost in tukaj se je vse končalo. Dobro mu je bilo v Hospicu, ampak ni več mogel bivati tu, moral je nazaj domov. Težava je bila, ker mu je medtem žena prodala hišo. Tako je bil pretresen nad dejstvom, da je bil za družino v mislih že mrtev, da je kmalu zatem dejansko umrl. Če bi prišel domov med svoje knjige, v svoj svet, ki ga je poznal, bi najverjetneje še nekaj časa živel. Kaj ti pomeni vse znanje, doktorat, častni nazivi, če ni ljubezni!«

Vsi potrjujemo, da je rojstvo čudež, ampak zdaj, ko vas poslušam, je čudež tudi slovo s tega sveta ...

»Pa še kakšen! Največkrat velja: Kakor živiš, tako boš umrl. Zato je tako pomembno, da se spravimo za čas življenja, se opravičimo. Naj opišem eno svojih najbolj osrečujočih izkušenj. Znanka je imela v Švici že naročeno evtanazijo, pa je dobila metastaze po kosteh in ni mogla sama na pot. Prišla je v hišo Hospica, jaz sem jo redno spremljala in ker sem imela že veliko izkušenj, sem se z njo začela pogovarjati, kakšni so njeni odnosi. Vsak dan se je bolj odprla, bila bolj razumevajoča mama, odpuščajoča. Tudi mož je postajal vse bolj pozoren, oba sva bila ob njej, ko je izdihnila. Kakšen teden pred smrtjo je rekla: Manca, ta dva meseca v Hospicu sta bila najlepša meseca v mojem življenju. Meni gre še zdaj na jok. Res moramo premisliti, preden podpišemo predlog zakona o evtanaziji. Si bomo res vzeli možnost dostojnega slovesa? Ta gospa me je »pooblastila«, da njeno zgodbo povem naprej in se zavzemam za to možnost, ki jo imamo vsi pred smrtjo ...«

Za vas pravijo, da čeprav ste imeli avtoriteto v profesorskih vrstah, z vaše strani nikoli niso čutili neke vzvišenosti.

»V prvi polovici življenja je ego naš podpornik. Brez močnega ega, v katerem je ogromno energije, ne bi mogli veliko narediti, ustvariti kariere, se boriti za stanovanje, družino, preživetje.
Ego hoče preživeti. Ego ima to potrebo, duša ne. Duša ve, da je večna. Ego je naš pomočnik, a če postane naš gospodar, pozabljamo, da je v duši napisana naša resnica in da je najmočnejši človekov organ srce, ne pa možgani. V dobesednem in metaforičnem smislu. Če ego zavlada, ima grozno lastnost: jaz, moje, meni. Duša govori: mi, povezanost, ljubezen. Ego je pa imeti, ne biti. Ljubezen je biti. Ljubiti. Ljubiti pride iz biti. Ne iz imeti. Duša se prepusti, duša spusti, objema, ljubi.«

Rekli ste, duša ve, da je večna, torej to zavedanje globoko v nas že je, ne glede na to, kam nas nosi življenje.

»To zavedanje absolutno je, ampak ker ljudje pogosto živimo odtujeno, se ne upamo spustiti v globine duše in tega glasu ne slišimo, ker v globinah duše ni samo svetloba, je tudi tema. Ko odpiraš srce, ga odpiraš za ljubezen, pa tudi za bolečino. Bolj ljubimo, bolj čutimo. Vse, kar se dogaja. Tudi vojno. Vojne jaz čutim, tudi sanjam o njih, ker duša v sanjah govori. Kljub temu ji pravim: Hvala, ker me učiš, da je življenje večno in, kot piše Sveto pismo, je Ljubezen močnejša kakor smrt.«

=======

Mario Galunič

»Manco Košir poznam gotovo več kot 20 let. Kadar koli sva se srečala, pred kamerami ali zasebno, me je omrežila s svojo energijo, iskreno pozitivno naravnanostjo, duhovno globino. Ob njej sem se zmeraj počutil fantastično. Manca je povsem unikatna osebnost, drugačna od vseh ljudi, kar sem jih spoznal. Tega se enostavno ne da povedati. Še danes lovim vsako njeno izjavo, misel, njena modrost me bodri, navdihuje, včasih ostro zareže in tudi gane. Iz srca ji želim vse dobro.«

Nataša Ličen

»Manca Košir je z več vidikov izstopajoča oseba. Pa ne mislim medijsko, to tako ali tako. V mojih očeh izstopa predvsem po svoji dostopnosti, po živosti duha, kar se je potrdilo tudi ob najinem srečanju. Okrog nje vse oživi, pade narejenost. Manca je močna v povezovanjih, izjemna v prepoznavanju dobrega v drugih. Jo berete? Mene navdihuje tudi v literaturi. Ljubezen je velika in Manca odkriva, kje vse jo najdemo, posebej v stiku in dotiku s soljudmi. Odpreti se drug drugemu, biti. S smrtjo nima zadreg, je (morda tudi zato) iskreno polna življenjske radosti.« 

Oddaje
Carlo Acutis (photo: ) Carlo Acutis (photo: )

Carlo Acutis bo razglašen za svetnika

Papež Frančišek je odobril čudež po blaženem Carlu Acutisu in s tem odprl pot njegovi kanonizaciji, so spočili iz Vatikana. Datum kanonizacije še ni znan.