Brez truda ni pridelka | (foto: NT Franklin / Pixabay)
Iz srca privre zahvala in ustnice šepetajo prošnjo za blagoslov
Naš pogled Robert Božič
Smo v prazničnem tednu, v času tradicionalnih prvomajskih praznikov. Jutri bo spet večina naših medijev polnih novic o delu, delavcih in delavskih pravicah, in še posebej, ko bodo objavljali povzetke nagovorov najrazličnejših politikov, ki tistega pravega fizičnega dela od blizu nikoli še videli niso in bodo, po utečeni navadi, peli slavo revolucionarnim vrednotam, se bomo mnogi, ki smo že malo bolj v zrelih letih le hudomušno nasmehnili.
Prvomajski prazniki so namreč na slovenskem podeželju že od nekdaj ponudili nekaj t.i. dela prostih dni, ki pa smo jih ljudje tradicionalno izkoristili za vse tisto delo, ki ga je v tem času na podeželju obilo. Tako je bilo v tistih najbolj rdečih časih, kljub temu da so miličniki in drugi špiclji prizadevno zbirali podatke, kdo vse na 1. maj dela in ne spoštuje praznika in tako je na podeželju še danes, ko živimo v svobodi.
Za prvi maj se je vedno udarniško gradilo in si pri tem med sosedsko pomagalo. Predvsem na majhnih slovenskih kmetijah, ki ne omogočajo preživetja in jih pridni ljudje obdelujejo ob siceršnji zaposlitvi izven kmetijstva, so se za prvi maj obdelale vse njive in v nekaj dneh je bila, če vreme ni nagajalo, opravljena spomladanska setev koruze, saditev krompirja in vseh drugih poljščin in vrtnin.
In če se danes ozrete po svoji okolici, boste videli, da je podobno. Na podeželju hitijo z obdelavo njiv in setvijo, v toplejših predelih je v teku tudi prva košnja, medtem ko na mnogih višje ležečih hribovskih kmetijah kmetje travnike šele pripravljajo in češejo pred novo rastno sezono.
Slovenci smo pridni ljudje, nekateri pravijo, da smo bili in smo še celo preveč pridni. Ni jih malo ki trdijo, da smo Slovenci v svojem bistvu deloholiki, predvsem starejši pa za mlajše generacije trdijo, da nimajo več pravega odnosa do dela in bi samo uživali.
A kljub temu bi prav vsakemu človeku privoščil okušati prijetno utrujenost pomladanskega večera, ko diši po zorani zemlji, ali po sveže pokošeni travi in si, čeprav zelo utrujen, vesel nad tem, kar ti je tisti dan uspelo narediti. Iz srca, kar sama privre zahvala in ustnice šepetajo prošnjo za blagoslov.
V okolju kjer živim pa se mi zdi, da se odnos do dela počasi a vztrajno spreminja v vseh starostnih skupinah. V blaginji, ki smo jo kot družba dosegli, lahko v povprečju z manj dela veliko lagodneje živimo, kot so recimo živeli naši starši in stari starši. A tudi mladi vedo, da pregovor »brez dela ni jela,« še kako drži in da je to edini način za dosego življenjskih ciljev in varne prihodnosti.
Rad pa bi opozoril še na en vidik. Kot popoldanski kmet, marsikdaj slišim očitek, kaj ti je tega treba ali dobronameren nasvet, naj vendarle premislim, če se je ob službi še vredno preganjati s kmetijo in rediti živino, ki te za »petek in svetek« priklene na zemljo.
Priznam. Ni lahko. In marsikdaj popoldanski kmetje res delamo dva polna »šihta«. In v času »svobode«, ko nam »samooklicani naravovarstveniki« poskušajo na naših travnikih in njivah zapovedovati, kaj smemo delati in nam oni, ki nikoli niso kmetovali zapovedujejo, kako moramo kmetovati in nas hkrati obtožujejo, da s svojim delom uničujemo naravo, se tudi sam sprašujem, kako dolgo bomo še vztrajali.
Še posebej, ker pridelki, ki jih uspemo ob vseh teh zahtevah in vse bolj muhastem vremenu pridelati, niso pravično ocenjeni in večinoma ne omogočajo poštenega plačila za opravljeno delo. Mladi to vidijo in zato vsako leto precejšnje število majhnih kmetij ugasne.
A kljub temu bi prav vsakemu človeku privoščil okušati prijetno utrujenost pomladanskega večera, ko diši po zorani zemlji, ali po sveže pokošeni travi in si, čeprav zelo utrujen, vesel nad tem, kar ti je tisti dan uspelo narediti. Iz srca, kar sama privre zahvala in ustnice šepetajo prošnjo za blagoslov.
Bomo kot družba znali narediti nujen korak naprej in vse delo pravično ovrednotiti? Od tega je vsekakor odvisna prihodnost naše zahodne civilizacije.
