Predsednik druzinske pobude Tomaz Merse. | (foto: STA / Nada Mihajlović)
Družinska pobuda: Svojci bodo nekega dne bodo samo izvedeli, da je umrl in kot vzrok ne bo napisan asistiran samomor
Slovenija Marta Jerebič
Predsednik Družinske pobude Tomaž Merše se pred glasovanjem na referendumu o zakonu o asistiranem samomoru sprašuje ali se bo zdravstveni sistem preimenoval v »zdravstveni in usmrtitveni sistem«. Opozarja, da kot vzrok smrti ne bo napisan asistiran samomor, ampak neka bolezen, ki morda niti ni smrtna in da bodo svojci nekega dne dobili zgolj obvestilo, da je njihov bližnji umrl. Spregovoril je tudi o finančnih pritiskih: »Že predlagatelji zakona so celo podali izračun, koliko je usmrtitev cenejša od oskrbe za en mesec hudo bolnega bolnika,« je povedal v pogovoru za Radio Ognjišče.
Kakšne posledice bi uzakonitev pomoči pri prostovoljnem končanju življenja prinesla za odnose v slovenskih družinah?
Ta zakon je zelo nevaren in škodljiv za odnose med vsemi, ne samo v slovenskih družinah. Ampak v družinah bi se to verjetno poznalo še malo bolj. Na kratko bi zakon lahko označili s tremi besedami: pritiski, zlorabe, zastrupitev. Ko se enkrat odpravi popolna prepoved ubijanja oziroma ustavno varstvo vsakega človekovega življenja, se avtomatično odprejo nova vrata, nova opcija, o kateri je vsakdo prisiljen razmišljati in se o njej odločati. To je že prvi pritisk, ki ga družba nalaga vsakemu bolnemu, ostarelemu, invalidu, človeku v socialni stiski, da se začne spraševati, ali naj nadaljuje z oskrbo ali pa se na pritisk okolice raje odloči za ponujeno zastrupitev in tako preneha uporabljati sredstva pokojninske, zdravstvene in socialne blagajne. Že predlagatelji zakona so celo podali izračun, koliko je usmrtitev cenejša od oskrbe za en mesec hudo bolnega bolnika, tako da že takoj vidimo, da gre za denar in kam pes taco moli. Ker pa je seveda oskrba bolnika tudi zahtevna za svojce, se tudi tam hitro lahko zgodijo pritiski oziroma dajejo človeku vedeti, da je postal breme, da je težko skrbeti zanj. Iz tega tudi v njem samem lahko zrastejo pritiski, da reče: »rajši ne bom več v breme« in se odloči potem za ta ponujen navidezni izhod, v resnici pa zelo slabo rešitev, ki ni prav nič prijetna in neboleča, pravzaprav za vse potem prinaša veliko slabe vesti in tako naprej. Poleg tega zakon ne nalaga osebju, ki bi te storitve izvajalo, da obveščajo svojce o tem, da je nekdo v postopku za to tako imenovano usmrtitev, kar pomeni, da se lahko nekdo v družini znajde v določeni stiski, ki jo zelo dobro prikriva, tako da družinski člani tega sploh ne vedo, pa zadeva morda sploh ni tako nerešljiva, kot se njemu zdi, in so potem samo kar nekega dne obveščeni, da je ta in ta umrl. In ker zakon nalaga laganje o dejanskem vzroku smrti, niti ne izvejo, zakaj je umrl in tako je lahko vzrok smrti neka pravzaprav prav nič smrtna kronična bolezen. Kot vzrok smrti se namreč navede tisto bolezen, za katero je človek trpel. Ker pa je definicija neznosnega trpljenja pravzaprav zelo prepuščena človeku samemu, je to lahko tudi bolezen, ki sploh ne ne bi povzročila smrti, ampak je samo bolezen, ki je kronična, ki je neozdravljiva, traja do smrti in ne pričakuješ nekega izboljšanja - vse to je že samo po sebi zloraba človeka, ko se mu nalaga take razmišljanje in odločitve. Poleg tega pa nalaga še zlorabo zdravstvenega osebja, ki mora postati rabelj. Bomo zdravstveni sistem preimenovali v zdravstveni in usmrtitveni sistem, če bo zdravnik take stvari moral izvajati. To so tiste najhujše stvari, ki bi jih ta zakon prinesel, če ga ne zavrnemo. Zato je tako nujno potrebno, da to zavrnemo, da gremo vsi na referendum in da to zavrnemo.
Kaj konkretno pa bi morala vlada spremeniti pri podpori družinam, pri domači oskrbi starejših in hudo bolnih, da bi preprečili ta občutek bremena, ne pa samo ponujati izhoda v evtanaziji?
Tukaj je kar precej stvari. Eno je že to, da imamo trenutno precej slabo razvito paliativno oskrbo. V vseh državah, kjer evtanazijo že imajo, se je paliativna oskrba močno zmanjšala, poleg tega pritiska na tiste, ki jo ponujajo, da so lahko sofinancirani samo, če izvajajo tudi usmrtitve. Se pravi, tukaj je nekaj popolnoma zlaganega. Sicer pa je ena rešitev, da se svojcem pomaga tako, da se jih usposablja za oskrbo in da se zagotovi boljše in dostopnejše storitve oskrbe na domu. Nekaj je bilo že storjenega s tem, ko smo dobili tudi nekaj dni izrednega dopusta na leto za to oskrbo. Verjetno bi v določenih primerih, ko gre za težje primere, lahko bilo tega tudi več. Kar nekaj ukrepov je torej, ki bi jih lahko boljše razvijali, kot so razviti danes.
Zakaj boste torej na referendumu glasovali proti?
Nočem živeti v družbi, ki izvaja pritiske na bolne, ostarele, onemogle, invalide, ki deli življenja na tista, za katere je vredno skrbeti, in na tista, ki tega niso vredna. Ta zakon bi dal vsakokratni oblasti možnost, da lahko poljubno širi nabor tistih, ki se jih sme ubiti in tega ne moremo zaupati politiki. Zato vsi na referendum in glasujmo proti!



