Medicinska sestra z bolnico | (foto: Vatican News)
Kdo bo presojal o življenju?
Marjana Debevec s. Meta Potočnik
Državljani in državljanke Slovenije se bomo v nedeljo odločali o zakonu, ki predlaga legitimnost medicinske pomoči pri samousmrtitvi. Kristjani, in tudi druge verske skupnosti, trdno stojijo skupaj v prepričanju, da ne obstajata dve vrsti življenj, vredno in nevredno, ki ga lahko ubijemo ali mu pomagamo umreti pred naravnim koncem.
Za stališče smo se obrnili tudi na sourednico portala Iskreni.net mag. Mojca Belcl Magdič. 17. člen naše Ustave določa, da je človekovo življenje nedotakljivo.
To pomeni, da država nikakor ne sme posegati na to področje: »Ta predlagani zakon pa je v nasprotju s tem načelom, saj bi država z njim dovolila in celo financirala dejanja, ki neposredno povzročijo smrt njenih državljanov.«
Številne zlorabe
Zakon so podrobno preučili in našli veliko nedorečenosti, kar odpira prostor za zlorabe.
Med prvimi je zelo nejasna definicija neznosnega trpljenja, ki ni jasno določena, »kar pomeni, da si bo vsak po svoje lahko razlagal, kaj pomeni zanj neznosno trpljenje, kaj je zanj težka psihološka stiska in kaj zmanjšuje kakovost njegovega življenja. Subjektivni občutek v obupu bo lahko postal merilo za samousmrtitev.«
Slabo je tudi opredeljena človekova svobodna volja, saj je zelo težko preveriti, ali je oseba pod pritiskom revščine, osamljenosti ali svojcev.
Še dodatna zloraba, ki jo zakon omogoča je, da pacientu ne bo treba povedati svojcem o svoji odločitvi.
Prav tako bo vzrok smrti lažen, saj zdravnik v mrliški list ne bo smel napisati smrti zaradi samomora.
'Ne zmorem več' je klic po pomoči
»Kot psihiater skoraj vsak dan srečujem ljudi, ki rečejo: ne zmorem več. A pogosto, ko človek to izreče, ne govori o želji po smrti. Govori o želji po olajšanju, po spremembi, po tem, da bi ga nekdo slišal in ostal ob njem.
Zato me skrbi, da bi zakon, ki želi pomagati trpečim, lahko nehote spremenil naš pogled na človeka.
Ko enkrat začnemo odločati, katero življenje je še vredno, se tiho spremeni temelj naše skupnosti,« je za naš radio povedal psihiater Jože Kociper.
Če postane življenje stvar presoje, kdo bo o njem presojal? Država, sistem ali mi sami, ko smo najšibkejši?
Resnično sočutje ne pomeni končati življenja. Pomeni biti ob človeku, ki potrebuje bližino in ne postopek smrti.
