Ne teče vse gladko, tudi težke čase je treba prestati

Naš gost | 09.11.2024, 04:36 Matjaž Merljak

Mirko Isop je prvi duhovnik, ki je izšel iz slovenske gimnazije v Celovcu. Že več kot 40 let je župnik v Škocjanu ob Klopinjskem jezeru na avstrijskem Koroškem. Pogosto roma k Mariji Pomagaj na Brezje. Po skoraj 80-ih letih je prvič za javnost povedal nekaj spominov čas druge svetovne vojne.

Strah v ljudeh pusti globoke sledi

Mirko Isop se je rodil leta 1942 taborišču v Nemčiji. Naslednje leto bo minilo 80 let, odkar se je družina lahko vrnila v domači kraj v dolino Rož na avstrijskem Koroškem. Tisti, ki so kot odrasli doživljali ta čas, so že rajni. Tudi mnogi, ki so se rodili v izgnanstvu, so že pomrli. Le peščica jih je še pri življenju, zato je njihov spomin na tisti čas izredno dragocen. Mirkov oče je v Nemčiji sicer pisal spomine, ki so izšli leta 2013 pri založbi Drava, a Mirko se je šele letos odločil, da pove pretresljivo zgodbo.

Če bi sina odkrili, bi vsi izgubili življenje.

Njegovega takrat 32-letnega očeta Franca in 22-letno mamo Marijo (bila je v petem mesecu nosečnosti) so izgnali 14. aprila 1942 ob dveh zjutraj. Pristala sta v Frauenaurachu. Ženske so delale v taborišču, možje so bili zaposleni v okolici. Očeta je za težko in naporno delo najel posestnik velike farme, kjer so redili lisica za krznene ovratnike. Družina se je - Mirku se je naslednje leto pridružil še brat Toni - lahko preselila k delodajalcu, živeli so v majhni hiši, tedensko je potekal nadzor iz taborišča. Delodajalec je imel dobro srce in je mnogim pomagal - tudi Judom, da so lahko pravočasno pobegnili v Ameriko. V zadnjih mesecih pred koncem vojne je družini Isop tudi zaupal, da so skrivali njegovega edinega sina. Tako je bila tako tajna naloga, da zanjo ni vedela niti delodajalčeva žena. Vojno je preživel. Vse življenje - umrl je pred tremi leti v 99. letu starosti - je bil hvaležen Isopovi družini. Vsa študijska leta je Mirka finančno podpiral in organiziral ponovitev nove maše v Scheinfeldu, kjer so živeli.

Prvi duhovnik slovenske gimnazije

Mirko si je kot najstarejši sin v družini - po vrnitvi v Rož sta se rodila še Hanzi in Milka - želel ostati na kmetiji. Družina je bila zasidrana v skupni molitvi, radi se udeleževali svete maše in drugih pobožnosti, tudi romali so. Tako so ga poslali na Slovensko gimnazijo v Celovec. Je prva generacija maturantov. Še zelo živ je spomin na njihov maturantski izlet leta 1963, saj so se v Skopju mudili ravno v dneh usodnega potresa. Sami niso utrpeli posledic. Septembra tega leta je nato vstopil v škofijsko semenišče na Plešivcu pri Celovcu in leta 1968 je bil posvečen v duhovnika. Od leta 1969 do leta 1972 je bil prefekt v malem semenišču na Plešivcu, nato je do leta 1977 deloval kot kaplan v Dobrli vasi. Od leta 1977 je odgovoren za župnijo Škocjan, od leta 1993 pa tudi za župnijo Kamen v Podjuni. Leta 1999 je bil imenovan za duhovnega svetnika, kar je priznanje za njegovo pastoralno delo. Dolga leta je bil veroučitelj.

Če bi nam v duhovništvu vse uspelo, bi bil napuh zelo velik.

Ko je prišel v Škocjan, so bile v fari velike napetosti zaradi slovenščine, ki jih je dobro reševal. Pogovori z ljudmi so zanj zelo pomembni. Spominja se, da je pri enem od takšnih pogovorov, ko sta k njemu prišla dva letoviščarja, »rešil zakon«. Mož in žena sta že imela termin za ločitev. Na pogovoru jima je dejal, da "tudi v duhovniški službi ne teče vse gladko, ne sije vedno sonce, prestati je treba hude čase in potem je lepše". Kasneje sta mu sporočila, da sta opustila misel na ločitev.

Romar k Mariji Pomagaj

Spominja se, da je na Brezje romal že kot dijak, nato kot bogoslovec in tudi zdaj kot župnik v Škocjanu pri Klopinjskem jezeru na avstrijskem Koroškem, tem priljubljenem turističnem kraju. Ko je leta 2009 nevarno zbolel, je nekaj dni pred operacijo poromal k Mariji Pomagaj in se priporočal Materi Božji. "Tam sem imel občutek, da se je nežna roka dotaknila moje rame in notranji glas je dejal 'Ne boj se, jaz ti bom pomagala.'" In tudi je. Zdaj v zahvalo k Mariji Pomagaj roma vsak mesec. Tam je daroval tudi svojo zlato mašo leta 2018.