Poučevanje na slovenski gimnaziji sem imela za svoje poslanstvo

Naš gost | 27.07.2024, 19:14 Matjaž Merljak

Dlje časa je živela v Franciji in imela je možnost tam tudi ostali. A se je zavestno odločila vrniti se na domačo zemljo. Svoje poslanstvo je videla v tem, da prispeva k dobrobiti svoje narodne skupnosti. Se bo v Francijo vrnila v novem, tretjem življenjskem obdobju? 1. septembra se bo ravnateljica slovenske gimnazije v Celovcu namreč upokojila.

Zalka Kuchling (1961) je odraščala ob sedmih sestrah in treh bratih v Štriholčah pri Velikovcu na avstrijskem Koroškem. V družini so govorili, peli in molili slovensko ter bili kulturno dejavni. Bila je tajnica in nato predsednica Kulturnega društva Lipa iz Velikovca, ki ga je njen oče ustanovil leta 1974. To so bili časi, ki za slovensko narodno skupnost niso bili lahki.

Vzdušje v deželi je res bolj odprto, prebivalstvo je naredilo velik korak, medtem ko politika še vedno cinca.

Po osnovni šoli v domačem kraju je odšla v slovensko gimnazijo v Celovec in bivala v Mohorjevem domu. Ponosna je bila, ko je po končanem študiju francoščine in nemščine v Linzu in Celovcu leta 1990 dobila službo na slovenski gimnaziji. Poučevanja ni opustila niti, ko je leta 2015 sprejela službo ravnateljice. Rada je bila med dijaki in to se je še kako pokazalo, ko se je ob koncu tega šolskega leta od njih poslovila. Presenetilo jo je Združenje staršev na slovenski gimnaziji, ki ji je podelilo nagrado dr. Jožeta Volbanka za dolgoletna prizadevanja za uspeh in razvoj ustanove, ki jo je vodila skoraj deset let.

Rada govori o slovenski gimnaziji oziroma uradno Zvezni gimnaziji in Zvezni realni gimnaziji za Slovence v Celovcu, ki deluje že 67 let. Obiskujejo jo dijaki z avstrijske Koroške, pa ne le iz dvojezičnih družin, pa tudi iz Slovenije in Italije. Večjezičnost več kot uspešno gojijo v Kugyjevih razredih – letos so praznovali 25-letnico te posebne šolske ponudbe. Dijake pripravljajo tudi za aktivno državljanstvo in za uspešno nastopanje v javnosti, tako dosegajo lepe rezultate na jezikovnih natečajih (Pisana Promlad, govorniški natečaj ob Tischlerjevi nagradi, Cankarjevo tekmovanje) in športnih tekmovanjih. Ob tem je vidno hvaležna profesorskemu kadru, a v isti sapi dodaja, da ga dan danes ni lahko dobiti. Dobrega, kvalitetnega kadra namreč. Poučevati je v teh časih zahtevneje, kot je bilo nekdaj. Mladi zahtevajo drugačen pristop. Zato je ponosna tudi na vse dijake, ki šolanje uspešno nadaljujejo v Gradcu, na Dunaju, v Ljubljani in drugod in se potem tudi vrnejo nazaj na Koroško.

Naša skupna srčna želja je, da zgodovino, ki jo kot narodna skupnost nosimo v sebi, verodostojno posredujemo naslednjim generacijam.

Zalka Kuchling je bila dejavna tudi politično pri Zelenih, delovala je v Narodnem svetu koroških Slovencev in je še vedno aktivna v Skupnosti koroških Slovencev in Slovenk kot podpredsednica. Politika je bila že doma močna tema. Govorili so pravicah koroških Slovencev. Te so zapisane, a kje jih lahko živijo? Vzdušje, o katerem slišimo v zadnjem času z avstrijske Koroške, se je med prebivalstvom res izboljšalo, a se še vedno kaj pometa pod preprogo in ne uredi, kot bi bilo treba: "Skrbi me tudi okrepljeno desno politično gibanje. To je nevarna politična igra, ki bi nas lahko vrgla 30 let nazaj." Zato upa, da bo na jesenskih državnozborskih volitvah zmagala zdrava pamet in se ljudje ne bodo odločali le na podlagi čustev. Z zanimanjem spremlja tudi odnos Slovenije, torej matične države, do slovenske narodne skupnosti. Želi si več tovrstne podpore.

Večjih načrtov za čas po 1. septembru, ko se bo kot ravnateljica upokojila, še nima. Ker je koroška Slovenka, se bo gotovo v njej zbudila globoka notranja želja po dejavnosti znotraj narodne skupnosti. Mika jo tudi Francija, kjer bila veliko v času študija.