Pogovor za zaprtimi vrati

| 19.11.2024, 14:00 Tanja Dominko

Ki navsezadnje to ni bil. Politika, ki je načeloma zavezana pogovarjanju, dogovarjanju, usklajevanju, je bila navsezadnje kaznovana, ker je to počela. Saj veste, na kaj to leti. Na referendum o jedrski energiji, ki so ga navsezadnje odpovedali, čeprav je državna volilna komisija že imela za nekaj sto tisoč stroškov, čeprav so tudi mnogi drugi že vložili nekaj denarja v kampanjo. Ampak ker so pogovori za zaprtimi vrati prišli v javnost, čeprav ne bi smeli, se je začel obračun in mediji so se nanj z veseljem odzvali.

Ne bom modrovala, kako bi morali na referendumu glasovati, ne bom modrovala o tem, ali je javnost imela vse podatke, modrujem samo o golem dejstvu, da je očitno bilo nekomu v interesu, da zadevo zminira. In jo je. V gospodarskih združenjih se držijo za glavo, saj dobro vedo, kakšne bodo posledice za celotno družbo, če bomo cincali. A cincanje ima v ozadju svoj smisel. Iz besed uspešnega podjetnika Igorja Akrapoviča smo na Festivalu podjetništva lahko marsikaj razbrali, kaže se, da so mnogi pri projektu JEK 2 pričakovali svoj kos pogače, in če bi sodeloval zasebni kapital, so se ustrašili, da bi bil projekt preveč pregleden, tako so ga raje ustavili. Upam, da ne za večno, čeprav smo izgubili nekaj vetra v jadra.

Ob vsem tem se poraja vprašanje, kaj od slovenske politike pričakuje slovenska javnost. Da bo sprejemala modre odločitve. To verjetno drži. Ampak, kako naj jih sprejme, če se med seboj ne sme pogovarjati? Zakaj se mora pogovarjati na skrivaj, prepirati pa pred vsemi, na vseh družbenih omrežjih? Naivni bi bili, če bi mislili, da se levičarji in desničarji nikoli ne usedejo na kavo ali kosilo. Seveda se. Posamezniki. Ampak slovenska javnost tega ne sme izvedeti, zanjo je pomembno to, da se že naslednji trenutek na twitterju bruha čez politične nasprotnike. To je postala redna praksa. Prepir, negativni komentarji, obračunavanje s tistimi na oni strani ... včasih bi rekla: »Politiki, pejte na pir, ne na twitter«. Ravno te dni se vsa Slovenija ukvarja z nastajanjem nove stranke, kdo bo njen član, kaj pričakuje v zameno, po drugi strani imamo stranko, ki jo je trojica zapustila, pa njene odzive, češ da ne glede na vse prihajajo novi člani. Po tretji strani je stranka, ki jih vsakič dobi po glavi, ker njen predsednik ne sodi med kimavce, pa imamo stranko zunaj parlamenta, ki se trudi na vse pretege, ampak se pranju umazanega perila prav tako ne more izogniti. Na čakalni listi so še upokojenci s svojo stranko ali pa kar dvema, ki nikakor ne spremenijo retorike, pač pa ostajajo pri tem, kaj zahtevajo od države. Pa stranka, ki ima že v imenu plenilsko naravnanost, pa to nikogar ne skrbi.

Prepir, negativni komentarji, obračunavanje s tistimi na oni strani ... včasih bi rekla: »Politiki, pejte na pir, ne na twitter«.

Peščica volivcev je, ki se z negativizmom napaja in se ob njem dobesedno naslaja. Ker jo utrjuje v prepričanju, da je stranka, ki jo voli, edina prava. Da ima ta stranka edino prav. Ampak, dragi politiki, tako zvestih volivcev je nekaj tisoč, vsi ostali pa čakajo na nekaj več. Na dobre zakonodajne rešitve. Na lepe zgodbe. Na prijazno besedo. Tudi primer ZDA nam je pokazal, da samo kritika ni dovolj.

Kje smo ob vsem tem mediji? Imamo podoben izziv. Politika terja naš odziv in kritiko, saj oblikuje naš vsakdan. Ampak kritika mora biti konstruktivna, podprta z dejstvi, ne tjavendan. Šimfanje povprek navdušuje en del poslušalcev, mnogo večji del pa pričakuje od nas konkretne odgovore, pa tudi vsebino, ki jim lepša dni, ki odgovarja na njihova življenjska vprašanja.

Da naša naloga še zdaleč ni le kritika dogajanja, ampak tudi soustvarjanje, se je pokazalo v dosedanjem delu Radia Ognjišče, ki praznuje 30 letnico. Če bi zgolj od daleč žolčno opazovali in kritizirali dogajanje, ne bi obstali, o tem sem prepričana. Tako pa ljudje cenijo, kar prispevamo k tej družbi. In tega prispevka res ni malo. Ker smo praktično vsi zaposleni taki, ki nam je mar. Ki se damo na razpolago s svojimi talenti, glasbenimi, likovnimi, gledališkimi, in s svojim občutkom za sočloveka. Kako prav slednje potrebuje naša družba kot puščava dež, smo lahko videli v naši letošnji akciji Dobro delo dobro dene. Ko iz meseca v mesec obiščemo bodisi domove starejših, bodisi vrtec ali varstveno delovni center, in po začetnih dvomečih pogledih, utrujenih očeh, zaspanih najmlajših, na voziček prikovanih starejših, prav v slehernem prebudimo iskrico veselja, hvaležnosti, življenjske moči, nas to ponese naprej. Ne boste verjeli, kakšne odzive prejemamo tudi na družbenih omrežjih, kjer objavimo kak drobec teh obiskov.

 Sama rada rečem, da je na Radiu Ognjišče toplo. In res sem vesela, da je tako. Ne greje samo ognjišče, grejejo naša srca, naša solidarnost, naša vez z vami, ki seže od srca do srca, kot poje pesem, ki je nastala posebej za 30 let našega delovanja. 

Marica Pavlin, ki prebiva v Domu starejših Nova Gorica, je ganila srca po vsem svetu. Njeno iskreno veselje, ko je zagledala našo ekipo na vratih svoje sobe, iz katere zaradi zlomljene noge ni mogla na naše srečanje, je tako nalezljivo, da ima na facebooku že približno milijon šesto tisoč ogledov in dobrih 50 tisoč všečkov, še več kot milijon na tiktoku. Odzivi prihajajo iz vsega sveta, iz Litve, Argentine, največ iz Nemčije in Avstrije, iz Francije, Španije in mnogih drugih držav. Glasba harmonike navdušuje, zlasti pa navdušuje toplina. Sama rada rečem, da je na Radiu Ognjišče toplo. In res sem vesela, da je tako. Ne greje samo ognjišče, grejejo naša srca, naša solidarnost, naša vez z vami, ki seže od srca do srca, kot poje pesem, ki je nastala posebej za 30 let našega delovanja. Eden od nekdanjih politikov mi je zadnjič dejal, da sem najbolj optimističen človek, kar jih pozna. Ne vem, vem pa, da smo vsi ljudje, eni politiki, drugi novinarji, tretji kaj drugega, tu z določenim namenom. In na koncu ne bo štelo, koliko premoženja smo si nagrabili, ampak kako smo opravili svoje poslanstvo in kakšni ljudje smo bili. Bodimo dobri, je dejal Alberto, naš že pokojni sodelavec, pod to se podpisujem tudi sama.