Tanja Dominko
Tanja Dominko je novinarka na Radiu Ognjišče.
»Kategorično zavračam trditev, da bi se Slovenija ob ukinitvi državnega sveta lahko razvijala bolje ali hitreje. Ravno nasprotno.« S temi besedami se je predsednik državnega sveta Marko Lotrič v oddaji Pogovor o odzval na zapis poslanca Levice Mateja T. Vatovca, da je treba ukiniti državni svet, ker da ta institucija ne predstavlja več družbenega pluralizma, ampak nastopa kot zaščitnik partikularnih interesov.
V avgustovski raziskavi Utrip družbe so v Inštitutu Janeza Evangelista Kreka anketirance spraševali o njihovi oceni uspešnosti popoplavne obnove, o odgovornosti za dogajanje v Gazi, o morebitnem referendumu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja in o mnenju glede dvigovanja davkov.
Napad Romov na ljubljanskega kmeta Antona Čemažarja še ni dobil sodnega epiloga. A ena od odločitev, ki so jo že prejeli, ne nakazuje ugodnega razpleta. Napadalci so bili trije, na kraj pa jih je pripeljal četrti. Zanj je Okrožno tožilstvo v Ljubljani prav tako zahtevalo uvedbo sodne preiskave, ker je po oceni tožilstva podan utemeljen sum kaznivega dejanja sostorilstva, torej da je B. B. s tem, da je nasilneže pripeljal do kmeta in nato z njimi pobegnil, odločilno prispeval k izvršitvi kaznivega dejanja.
Dr. Žiga Turk, ki smo ga povabili v prvo avgustovsko oddajo Spoznanje več, predsodek manj, je zgrožen nad načinom, kako se vlada odziva na vojno v soseščini. Namesto da bi jo resno jemala, se ukvarja z idejo, kako zgolj navzven prikazati neko porabo v obrambne namene, hkrati pa poskrbeti, da bo koalicija zdržala in po možnosti še pridobila na odstotkih, vsaj njena najmanjša koalicijska partnerica.
Kajti stvari niso take, kot se zdijo na prvi pogled. V vsej svoji dolgoletni novinarski praksi sem spremljala že mnogo vlad, mnogo parlamentarnih razprav, mnogo omizij in razvoj mnogih politikov od začetka njihove kariere do včasih njihovega neslavnega konca. No, ja, če so bili politiki prave barve, so konec politične kariere dočakali v nekem varnem profesorskem stolčku na fakulteti, kjer je stolčkov zelo veliko, ali pa v diplomaciji, kjer so ravno prav daleč stran od oči, da se lahko mirno pozabi na njihove grehe. Če pa niso bili prave barve, pa so se morali zadovoljiti s kakšno službo v lokalni politiki, svojem podjetju ali pa nekem zavodu, kjer so upali na ugodno rešene razpise.