Svetloba, življenje, luč | (foto: PixaBay)
"... in življenje je bilo luč ljudi."
Komentar tedna Luka Gojkošek
"V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela." (Jn 1,1-5)
Vstopamo v zadnji teden pred referendumom o uzakonitvi pomoči pri samomoru. Zdi se, da uvodne besede Evangelija po Janezu v teh dneh odmevajo drugače kot običajno, zato dovolite, da ob njih razvijem nekaj misli.
"Življenje je bilo luč ljudi."
Slovenski narodni običaji so polni šeg, ki proslavljajo ljubezen do življenja. Od poganskega pustovanja do koledovanja, proslavljanja novorojenčkov, praznovanja rojstnih dni, svetih krstov, porok, velike noči, božiča ... vse to in še veliko drugega so dogodki, pri katerih slavimo življenje. Konec koncev sem sodijo tudi pogrebi in sedmine, kjer se spominjamo vseh radostnih trenutkov, ki smo jih doživeli v času življenja pokojnih. Proslavljanje življenja je ljudem skozi vse čase in civilizacije osmišljalo življenje – in še danes ga.
"In luč sveti v temi."
Blaženi Anton Martin Slomšek je odlično dejal: "Če hočeš druge vneti, moraš sam goreti." Rek, ki velja za marsikatero stvar, še kako zelo drži tudi za veselje do življenja. Če smo s svojim življenjem zadovoljni, veseli; če znamo to veselje prenesti na svoje otroke, prijatelje, sozakonce, sodelavce, starše, stare starše; na osamljene, trpeče, bolne in umirajoče – potem bo veselje do življenja med ljudmi živelo. Dolžnost kristjanov in vseh ljudi dobre volje je, da veselje do življenja širimo. Kaj je namreč smisel veselja, če ga zadržujemo le zase?
"In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela."
Krutost sveta, v katerem živimo, je v tem, da smo – ne glede na intenziteto naše gorečnosti – vselej obdani s temo, ta tema pa sleherni trenutek naše slabotnosti izkoristi sebi v prid. Kje vse smo kot družba pri ljubezni do življenja zavozili, je obširna tema za kdaj drugič. Dejstvo je, da je naša gorečnost v zadnjih letih popustila in da sedaj moramo ustaviti zakon, ki neposredno ogroža najbolj temeljno vrednoto – svetost življenja. Zašli smo v slepo ulico, zato se moramo nujno obrniti in vrniti tja, od koder smo do te točke prišli.
"V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog."
Kristjani moramo najprej samim sebi, potem pa še drugim vrniti zaupanje, da je življenje resnično sveto in neprecenljivo. Beseda, ki je v evangeliju pisana z veliko začetnico, in beseda z malo začetnico sta najmočnejše orožje, ki lahko rezultat referenduma v zadnjem tednu obrne človečnosti v prid.
"Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo."
Moč besede je neizmerna in tega se zagovorniki evtanazije še kako zavedajo. Točno zato se na vse pretege trudijo Cerkvi in zdravnikom odvzeti besedo ter njihove predstavnike na vse mogoče načine diskreditirati. Računajo na to, da nas bodo s tem stisnili v kot ter tako zmagali v javni razpravi in posledično tudi na referendumu. Zdaj pa je na nas, kako bomo na to odreagirali. Kristjani in vsi ljudje dobre volje se napadov na naše vrednote ne smemo bati. Vemo, kaj je prav, in konec koncev – za človeška življenja gre!
Odločamo o življenju mnogih, pa ne samo to – odločamo tudi o tem, koliko naporov bo naša družba v prihodnje še vlagala v ustrezno oskrbo trpečih in umirajočih. Če bo asistiran samomor v naši zakonodaji tretiran kot rešitev, potem se bo na to rešitev s prstom pokazalo vselej, kadar bi želeli za trpeče in umirajoče med nami karkoli izboljšati. Za izboljšati pa vemo, da imamo na sistemski ravni ogromno.
Bodimo ta teden močen plamen in veseli predstavniki kulture življenja. Zasijmo z močno lučjo življenja in ob tem jasno izrazimo, kaj si mislimo o pomoči pri samomoru. Če bo v kakšnem trenutku spopada med lučjo življenja in temo postalo napeto, pa nikoli ne pozabimo Jezusove obljube:
"Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kajti njihovo je nebeško kraljestvo."
