Samomor | (foto: Goran Horvat / Pixabay )
Referendum? Kakšen referendum?
Komentar tedna dr. Helena Jaklitsch
Tokratni komentar tedna želim posvetiti premisleku o nedeljskem referendumu in vprašanju asistiranega samomora, ki ga želim uvesti ta vlada in ta koalicija. Če ste ob tej najavi nekoliko nejevoljno zavzdihnili v smislu »saj smo o tem zadnje tedne že veliko slišali, lahko bi govorili še o čem drugem«, vam naj povem, da več kot očitno poslušate samo radio Ognjišče in berete samo Družino. In da živite v mehurčku.
Res je namreč, da je Radio Ognjišče tej temi namenil veliko pozornosti. Ne samo v tem tednu, ko se zaključuje kampanja pred nedeljskim referendumom, temveč v zadnjih tednih in mesecih, odkar smo se znašli v primežu diktata nekaj sebičnih posameznikov, ki hočejo breme lastne smrti prenesti na nekoga drugega.Pod pretvezo sočutja, seveda.
Gre za rešitev, ki spreminja temeljne civilizacijske norme, naše dojemanja človeka. O tem bi morali, preden bi sploh tak zakon poslali v zakonodajni postopek, opraviti številne javne razprave, soočiti različna mnenja, prisluhniti stroki in tistim, ki se v praksi ukvarjajo z umirajočimi. Nič od tega se ni naredilo. Koalicija se je izognila vsaki razpravi in mimo stroke sprejela zakon, ki obnemoglemu, staremu, bolnemu sporoča, prikrito in polno lažnega sočutja, da je kot tak nekoristen in da bilo nadvse uvidevno, da sam izbere smrt. Ali kot je rekel predsednik vlade: »Smolo ima tisti, katerih starš je še živ in nepokreten... «.
Čeprav gre za temeljno vprašanje odnosa do smrti, do najranljivejših, vlada v osrednjih medijih praktično popoln informacijski mrk glede te teme. Kako drugače so bili angažirani, ko je šlo pred leti za en drug referendum, ko so kar tekmovali kdo bo bolj glasen, bolj agresiven. Zato pravim, da tisti, ki mislite, da se je o tem v zadnjih tednih več in dovolj govorilo, živite v mehurčku »ognjišča«.
Radio Ognjišče je namreč kot medij več kot odgovorno opravil svojo nalogo pri ozaveščanju svojih poslušalcev glede vprašanj, povezanih s pomočjo pri prostovoljnem končanju življenja, česar pa ne moremo reči za osrednje slovenske medije. Tam smo se soočili s popolno ignoranco.
Na nacionalnem radiu je bilo sicer pred dnevi mogoče prisluhniti soočenju nasprotnikov in podpornikov zakona, vendar je že število sodelujočih sporočalo, da je vse skupaj na nek način samo farsa. 31 organizatorjev referenduma je imelo skupno eno uro in pol časa, da predstavijo svoje argumente. In to je to. Kot bi se norčevali iz volivcev. No, morda gre pa za to, da jim ne zaupajo, da bi ti podprli zakon, če bi jim predstavili vse pasti, ki jih prinaša zakon.
Podoben molk je bil tudi v drugih osrednjih medijih. Šele v zadnjem tednu smo lahko zasledili nekaj prispevkov, pri čemer so se potrudili, da so bili tisti, ki zagovarjajo zakon, predvsem čustveno obarvani.
Kdo pa noče biti sočuten? Kdo pa hoče, da njegov bližnji trpi? Toda da zakon prinaša vse kaj drugega, opozarja stroka. Zelo jasno, odločno, da nikoli tako do sedaj, in praktično popolnoma enotni so se zakonu uprli zdravniki in medicinske sestre. Torej tisti, ki bodo morali pomagati pri samomoru. Med njimi je tudi nekaj, maloštevilnih sicer, izjem, ki so zakonu naklonjeni.
Tako je nekdanji minister za zdravstvo v Drnovškovi vladi kot argument v podpori zakonu omenil svojega sorodnika, ki je »čakal štiri ali pet let na operacijo kolka, je imel strahovite bolečine in je naredil samomor, preden je dočakal operacijo.”
Grozljivo, kajne! Namesto da bi terjal spremembe v zdravstvu, ki bi skrajšale čakalne vrste, da ne bi bilo treba na operacijo kolka čakati štiri leta, in ki bi olajšale bolečine tistim, ki trpijo, ponuja evtanazijo.
Ne veš ali bi se jokal ali zgražal. Tudi o tem se ne govori, da ta zakon praktično izničuje vse napore in prizadevanja v zadnjih desetletjih, da bi zmanjšali število samomorov. Zakon namreč sporoča – samomor je legitimna rešitev, če vam je prehudo. Noro in strašljivo obenem.
Kje smo torej pred nedeljskim referendumom?
Medijski mrk, ki se kaže v pomanjkanju soočenj, argumentiranem predstavljanju mnenj, potrjuje ubranost slovenske medijske krajine s sedanjo politično garnituro. Ta vlada se je odločila, da bo ta zakon uveljavljen in pika. Kot temeljna reforma v zdravstvu, ki bo privarčevala sredstva in skrajšala čakalne vrste. V tej luči je mogoče razumeti, zakaj domovi za ostarele niso prejeli obvestila o možnosti glasovanja po pošti, zaradi česar so ponekod zamudili rok za prijavo za takšno glasovanja. In čisto slučajno so na družbenih omrežjih deležni blokade prav tisti profili, ki se jasno in argumentirano izrekajo proti sprejetju zakona.
Če torej hočemo, da kot družba ne bomo moralno kapitulirali, da trpeči, stari, osamljeni ne bodo postali žrtev pritiskov ter zlorab, da kultura smrti ne bo nadomestila človeške bližine in pravega sočutja, pojdimo v nedeljo na referendum in glasujmo proti zakonu.
Ja, morda komu ni všeč Aleš Primc, morda komu ni všeč beseda »zastrupljanje«, ki so si ga izbrali pobudniki referenduma za osrednje geslo. Pa kaj potem. Tu ne gre za to, kdo ali kaj nam je všeč.
Tu gre za to, da je zakon slab, da omogoča vrsto zlorab, predvsem pa spreminja dojemanje vrednosti človeka; tudi starega in obnemoglega. Za vse tiste, ki ste v dilemi ali bi zakon podprli ali ne, pa v premislek izzivalen zapis, ki sem ga našla na družbenem omrežju.
Predstavljajte si, da se v mraku sprehajate. Pridete do mostu. Na ograji stoji dekle. Previdno jo povprašate, kaj dela. Vidno se vas ustraši. Ni vas pričakovala. »Nima smisla!" reče, »bolečine so prehude. Nihče me ne bo pogrešal. Dovolj imam, pustite me!« Stoji na ograji in okleva. Jo boste potisnili? Ji boste pomagali narediti samomor?«
Če je odgovor ne, potem veste kako glasovati.
