Zakaj je dražgoška bitka potrebna?

Naš pogled | 16.01.2024, 21:07 Tone Gorjup

Minulo nedeljo smo lahko slišali, da upor na Gorenjskem, vrh katerega predstavlja dražgoška bitka, danes velja za enega najpomembnejših dejanj odporniškega gibanja na zasedenih ozemljih nacizma v letu 1941. Tako Matjaž Nemec pri spomeniku v Dražgošah. Kot je dodal, Dražgoše brezčasno odmevajo nauke, ki smo jim dolžni prisluhniti.

Tako nekako že desetletja govorijo ali so govorili Milan Kučan, Janez Stanovnik, Saša Vuga in drugi. Zdi se, da človek, da človeštvo potrebuje velike in slavne bitke. So najboljše sredstvo za mobilizacijo množic, ne glede na ozadja. Z lahkoto se jih predstavi tako ali drugače.

Prepričan sem, da bo del arabskega sveta 7. oktober 2023 slavil kot spomin na najslavnejšo bitko borcev Hamasa. Ne bodo govorili o stotinah razmesarjenih trupel naj jugu Izraela, ki so jih pobirali naslednji dan. V ospredju bo predvsem junaštvo borcev, ki pa jih je svet večinoma označil za teroriste. Posledice njihovega napada so grozljive.

Borec Cankarjevega bataljona Ive Šubic, ki je vse to, kar se je dogajalo pozimi pred več kot osemdesetimi leti v Dražgošah in na širšem območju tega dela Gorenjske, spremljal od blizu, je pozneje opozoril na večplastnost dogajanja. Bitko je ovekovečil z velikim mozaikom na spomeniku, pri katerem se je tudi letos odvijal politični miting.

Slika je svojevrsten odtis velike tragedije domačinov. Kar 41 jih je bilo pobitih kot talcev, preživeli, predvsem otroci in žene, pa so morali v internacijo.

Kmalu zatem je narisal še sliko Dražgoška pietá. Prikazuje mater z ubitim otrokom v naročju in v bolečini presunjenimi ženami v ozadju. Nahajajo se v prostoru z debelimi zidovi in majhno lino skozi katero je videti stražo, pa tudi snop svetlobe ...

Slika je svojevrsten odtis velike tragedije domačinov. Kar 41 jih je bilo pobitih kot talcev, preživeli, predvsem otroci in žene, pa so morali v internacijo. Vas s cerkvijo vred je bila požgana in porušena. Pobiti še vedno nimajo dostojnega spomenika. Na plošči, ki je bila temu namenjena, ni njihovih imen. Uporabili so jih za podkrepitev mita „nesmrtnih" Dražgoš.

Nemec je v Dražgošah spomnil na povojno Evropo, utemeljeno na vrednotah antifašizma in antinacizma. Po njegovih besedah se moramo za te vrednote skupaj boriti tudi danes in se odločno zoperstaviti tistim, ki si prizadevajo svet znova povleči na pot zla. Verjetno se vsi strinjamo, da sta bila fašizem in nacizem totalitarna režima, ki sta povzročila veliko smrti, trpljenja in gorja.

A to je v še večji meri in veliko daljšem časovnem obdobju počel in še počenja komunizem. Stalinova rdeča armada je s strani Američanov osvobojeno taborišče Buchenwald v Nemčiji avgusta 1945 spremenila taborišče NKVD, kjer je bilo zaprtih na desettisoče jetnikov. Tudi pri nas so nemškim taboriščem kot so Teharje, Begunje, Rajhemburg, Škofja Loka, Zavod sv. Stanislava in drugim samo zamenjali table. Dobili smo nova taborišča na Kočevskem, tudi dosmrtna in Goli otok. Vse to priča o tiraniji komunističnega režima. Nad vsem je plapolala rdeča zvezda, pod katero se tudi danes zbirajo množice v Dražgošah.

O zločinih komunizma, prav tako totalitarnega režima, ki je pol Evrope, kot je predvideval načrt Ribbentrop-Molotov in še več, dobil po koncu druge svetovne vojne, se pri nas ne sme govoriti. Tudi dan spomina na žrtve komunističnega nasilja smo ukinili.

Se spomnite dostojanstvenega spominskega večera 16. maja lani na Trgu republike? V imenu rdeče zvezde, ki danes poziva v boj proti fašizmu in nacizmu, je bil še isti večer spominski dan ukinjen. Poglejmo še v širši prostor v svet. V senci denacifikacije se naprimer odvija ruska specialna operacija v Ukrajini. Se spomnite, s kakim ponosom je marca lani Putin ali morda njegov dvojnik obiskal porušeni Marijupol?

Decembra leta 1941 se je po mestu sprehodil tudi Hitler. V obeh primerih lahko govorimo o osvoboditeljih, a prebivalci mesta, ki so izgubili svoje najbližje v enem in drugem primeru, bi oba označili za diktatorja.

Tudi dan spomina na žrtve komunističnega nasilja smo ukinili.

Slovenija danes, vsaj nekateri tako pravijo, s polnimi pljuči diha svobodo. Bila je izborjena v Dražgošah in še marsikje. Naj javni tribuni v kinu Šiška decembra 2021 je sedanji predsednik vlade Robert Golob o takratni vladajoči politiki pri nas dejal: „Čas je, da jih naženemo. To ni desničarska politika, to je fašizem." Le nekaj tednov pozneje smo v Dražgošah lahko slišali: „Treba je povedati, kam lahko vodijo razgradnja ustavne ureditve, poskusi vladanja z odloki, izigravanje in izsiljevanje zakonov, posegi v načelo delitve oblast, napadi na sodstvo in sodnike, na neodvisnost tožilcev in policije, na nadzorne ustanove, na svobodo tiska ..."

Te besede je Milan Kučan namenil prejšnji vladi, a lahko bi jih ponovil sedanji in to celo bolj upravičeno. Golobove obljube sodnikom, obisk pri ustavnih sodnikih, neizpolnjevanje ustavnih določb, čiščenje v policiji, v največji javni medijskih hiši v državi... V službi čiščenja so tudi na hitro sprejeti zakoni, posledice pa razdejanje v zdravstvu, dobički v energetskih podjetjih, pokoli drobnice in govedi, kaviar civilna družba. vse večja množica tistih, ki jedo le še iz Golobove košarice...

Na obletnici slavne bitke je Matjaž Nemec omenil tudi bližnje evropske volitve, ko se bo znova odločalo o tem, kakšno Evropo želimo. Je to Evropa, v kateri se krepijo fašistična gibanja in druge skrajno desne struje, ali pa bo to solidarna, zelena, inovativna, varna in demokratična Evropa, ki ne bo nikogar pustila za seboj, se je vprašal? S tem je povedal, kakšen je bil glavni namen letošnjih Dražgoš.

Zakaj del politike še vedno potrebuje slavno dražgoško bitko? Aleš Maver je pred dnevi v pogovoru za naš radio ponudil takle odgovor: „Zdi se mi, da je tako obeleževanje dogodkov v Dražgošah, kot smo mu sedaj priča, namenjeno predvsem temu, da tisti, ki so imeli vso povojno obdobje večino niti v rokah, pokažejo, da so še vedno glavni." Glavni želijo biti tudi v Evropi, zato vse, ki so jim napoti, razglašajo za skrajneže, fašiste, naciste, nacionaliste, rasiste, ekstremiste, radikalce ksenofobe ...

Drugi vidik je izkušnja trpljenja, izkušnja nepredstavljive bolečine, ki je v Dražgošah še posebej navzoča.

Je možno da bi postale Dražgoše nekakšen kraj sprave, dialoga, sobivanja v različnosti? Maver je omeni dva povezovalna vidika. Najprej to, da skoraj ni bilo Slovenca, ki bi leta 1941 z navdušenjem sprejel okupacijo. Drugi vidik je izkušnja trpljenja, izkušnja nepredstavljive bolečine, ki je v Dražgošah še posebej navzoča.

Če bi to ponotranjili, bi spraševanje o bitki postalo odveč. Ali ni tako na primer s 7. oktobrom. Čeprav gre za spomin na eno največjih bitk na Stari celini (bitko pri Lepantu), sploh ne pomislimo na to, ampak se v molitvi povežemo z množico ljudi po vsej Evropi in vsem svetu.