Zajci, želve in noji na avtocesti

Naš pogled | 11.07.2023, 15:12 Marjan Bunič

Ne vem sicer, ali so to leta ali življenjske izkušnje, a dejstvo je, da me poletni (in vse bolj tudi medletni) cestni kolapsi ne vznemirjajo več toliko, kot so me. Včasih sem se hudoval, modroval, ugibal, ropotal, zdaj pa samo še opazujem. Kaj pa ti sicer preostane, če sredi maja za vožnjo z Rudnika v Šentvid, ki sta oba v istem mestu, potrebuješ uro in petdeset minut.

Poleti pa tudi vse teorije, kdaj na pot iz Ljubljane proti obali ali nazaj, padajo kot domine. Zato se je najpametneje prepustiti, se čustveno izstaviti in opazovati. To je lahko celo zabavno. Kakšne slike smo vozniki! Karikature. Tako predvidljivi. Zadnja leta opažam, da imajo mnogi neke tipične lastnosti, ki jih lahko poistovetim z nekaterimi živalmi. In tako si mnoge voznike predstavljam kot živalice. Res. Tako je malce lažje sprejeti njihova ravnanja na cestah in predvsem na avtocestah. Res deluje. Naj vam pojasnim ...

Najprej so tu zajci. To so tisti vozniki, ki nikakor ne morejo sprejeti dejstva, da se avtomobilska masa pač v treh kolonah počasi, a vendarle premika naprej k cilju. Prepričani so, da jim bo uspelo pustiti množico za seboj, če bodo desetkrat bolj aktivni od ostalih. In tako skačejo iz kolone v kolono, z voznega pasu na sosednji vozni pas, pa spet nazaj, včasih sunkovito in vratolomno prečkajo kar po dva, pa spet in spet. Nemirni zajčki ... Nevarni zajčki.

Potem so tu želve. Te na vsak premik kolone reagirajo s polletno zamudo. So v nekem vzporednem vesolju, kjer življenje teče pač po želvje – izreeedno počaaasi. Ko vendarle zaznajo premik v realnem svetu, se zdi, kot da še malce presenečeno razmišljajo, ali se to res dogaja, nato pa prav počasi prestavijo iz prostega teka in previdno speljejo. Medtem v kilometrski prazen prostor pred njimi hitro poskačejo zajčki z leve in desne ter ga zapolnijo. Želve, še predno so dobro speljale, tako sunkovito ustavijo in njihovi avtomobili globoko zavzdihnejo, češ: saj nima smisla. In potem spet hibernirajo. Želve. Počasne želve.

In potem so tu še noji. Ja, noji. Glave sicer nimajo zakopane v pesku, ampak imajo visoko dvignjeno, a globoko zakopano v svoj ego. Tako globoko, da niso sposobni videti ničesar okoli sebe. In tako zadovoljni s seboj s šestdesetimi kilometri na uro jadrajo ... po prehitevalnem pasu. Ker je pač tam drugačna klima, ker je pač tam drugačen razgled in ker jim pač tako 'paše'. Prehitevalni pas so namreč zagotovo iznašli prav zaradi njih, saj se na njem počutijo kot doma. Včasih kak dolg del poti prevozijo vštric z vozilom na voznem pasu, da jim ni dolgčas, ampak pogled imajo dosledno usmerjen naprej – v svojo prihodnost, na svojo prazno stezo. Vse drugo puščajo za seboj. Tudi dolgo kolono nervozno mežikajočih vozil, ki se jim obešajo na rep in si jih obupno prizadevajo obiti. Lahko bi jih sicer opazili, če bi s pogledom ošvrknili vzvratno ogledalo. Vendar jih ne. Kajti to bi bil že pogled stran od njihove tekoče prazne poti. Razen njih in prehitevalnega pasu, ni na svetu ničesar ... Noji. Egoistični noji.

Še več je takih živalskih primerkov v prometu: kamele, raki, orli, ovni ... Ovni denimo imajo za svoje plemenito življenjsko poslanstvo, da nikogar ne spustijo predse. Čim opazijo kak smerni kazalec s sosednjega voznega pasu, kakšno zožanje ceste ali stekanje dveh pasov v enega, takoj sklonijo glavo v bojno držo, pripravijo svoje rogove na trk in se na tri centimetre prilepijo na vozilo pred seboj. Ubranili bodo svoj položaj tudi za ceno opraskane pločevine ... Ovni. Besni ovni.

Tole se resda bere kot humoreska, a vendar gre za boleče resničen opis naše cestne kulture. In čeprav določenih potez DARSA in župana naše prestolnice res ne razumem, pa se mi vedno bolj dozdeva, da za kolapse v prometu niso krivi le sezonska dela, neracionalno načrtovane obnove, zožitve in dopustniške karavane, ampak si potovanja otežujemo sami. Saj je na slovenskih cestah vedno manj voznikov in vedno več živali ...

Tole zadnje se zelo grobo sliši, kajne? Jah, tako kot vsaka prava resnica ...