Anton Uršič v hlevu ob svojih kravah. Vsaka ima ime in o vsaki ve povedati zanimivo zgodbo. | (foto: Robert Božič)
Kmet Anton Uršič iz Iške Loke: »Ne bomo se dali!«
Kmetijstvo Robert Božič
Le nekaj minut vožnje iz Ljubljane v smeri proti vzhodu, proti Igu, nas objame pogled na prostrano barje, ki je v teh dneh eksplodiralo od življenja. Trave so ozelenele in pognale, drevje se je olistalo in sadno tudi zacvetelo. Sveže zorane njive črnice topli sončni žarki ogrevajo in vsako jutro ovijejo v značilne barjanske meglice.
Moj cilj je bila tokrat urejena ekološka družinska kmetija Uršičevih v Iški Loki, kjer skupaj z družino kmetuje g. Anton Uršič. Gostili smo ga v sobotni oddaji Naš gost.
Kmetijo sta z ženo dobesedno ustvarila s pridnimi rokami. Anton se je, potem ko se je izučil za mehanika odpravil po svetu in kar nekaj časa preživel v Avstraliji, Indoneziji, na Filipinih in Salomonovih otokih, kasneje pa je kot mehanik gradbenih strojev delal tudi v Iraku.
»Obdelujemo približno 40 ha površin, nekaj je naših, velik del imamo tudi v najemu. Redimo 30 krav dojilj, teleta pa prodajamo za nadaljnjo rejo. Nekaj dohodka nam prinaša tudi gozd, kjer zelo rad delam,« pravi Anton Uršič, ki skupaj z ženo in hčerkino družino kmetijo že 15 let obdeluje po ekoloških smernicah in ima tudi ekološki certifikat.
Živino redijo izključno s senom, ki ga pridelujejo na travniških površinah, ki jih imajo v večini na barju, nekaj pa tudi na območju Iškega vršaja.
Nočna mora ... Bodo otroci še lahko kmetovali?
Čeprav sta oba z ženo v »penziji« in torej materialno preskrbljena, pa zadnje mesece težko spita. Kot meč nad njunima glavama namreč visi t.i. Uredba programa upravljanja območij Natura 2000, v katere predlogu so naravovarstveniki prav na njihovih površinah zarisali območje, na katerem zahtevajo, da se izvaja t.i. režim natura 2000.
»Na teh površinah, kjer mi zdaj pridelujemo seno, naj bi uvedli to pozno košnjo, košnjo po 1. avgustu, kar je za nas nesprejemljivo ... Seno, ki je pokošeno do Kresa, še ima neko vrednost, potem pa je to slama, potem je to stelja ... Na naši kmetiji to pomeni zmanjšanje črede na 10 živali. Zdaj imamo 30 krav, potem bi jih imeli le še 10,« pravi Uršič.
»Gre se za naprej, gre se za mladi rod, za narod kot celoto. A bodo še lahko kmetovali? A bomo lahko preživeli s samoprehranjenostjo, ali bomo odvisni samo od Leclerca in drugih trgovcev ... Saj poznate razmere na trgu, razmere v svetu ... Hrana je glavna strateška surovina,« pravi g. Anton in pojasni naravne danosti, ki jih za kmetijsko pridelavo pomeni barje.
Če ne bomo držali skupaj, ne bo šlo
Na travnikih, kjer še ni preslice, lahko kmetje pridelujejo seno za krmo živali, tam, kjer pa je prisotna preslica, ki je za govedo strupena, pa imajo njive, na katerih, spet zaradi naravnih danosti, prevladuje pridelava koruze.
»Vsaka kmetija je zgodba zase ... Mi (v Sloveniji) imamo še kolikor toliko neokrnjeno naravo, in z našim načinom kmetovanja, ne vidim, da bi jo kaj poslabšali,« opozarja Anton Uršič in ob tem omeni razmere v zahodni Evropi, kjer je zemlja zaradi pretiranega industrijskega pristopa v kmetovanju onesnažena in nam zdaj zavidajo našo biodiverziteto. A zdaj se na vse pristiska z isto mero.
Kmetje se zavedamo svojih pravic... Nismo tako nebogljeni!
Prepričan je, da se do slovenskega kmetijstva pristopa na napačen način in se ga po krivem obtožuje: » Vsi drugi onesnaževalci so veliko, veliko večji, samo lotili so se kmetijstva, ki je najbolj nebogljeno. No mislili so si, da je tako, ampak bomo kmetje pokazali, da nismo tako nebogljeni, se zavedamo svojih pravic in upam, da bomo obstali!«
Prisluhnite pogovoru v celoti!
