Za zemljo gre. In za naš obstoj!

Naš pogled | 28.03.2023, 14:30 Robert Božič

V naši deželi vre. Pomlad končno prebuja ljudi. Zdi se, da metadonska brezbrižnost, v katero se je ujelo naše narodno občestvo, vendarle popušča. Končno se prebuja kritična masa razmišljujočih in dejavnih, ki jim ni vseeno, kakšen bo naš jutri in kaj bo življenje prineslo nam in našim potomcem.

Prebuja se zavest, da mora vsak od nas opraviti svojo dolžnost, izkoristiti svoje darove in da je nujno, da stopimo skupaj in se v teh hotenjih povežemo. Prebuja se zavedanje, da družba lahko preživi in napreduje le na temelju pravih vrednot in prebuja se zavest, da se je za boljši in bolj pravični jutri vredno boriti. Postaja jasno, da moramo stopiti skupaj in preprečiti nadaljnje delitve.

A koraki v to smer niso lahki. Pritiski elit, ki so si v preteklosti razdelile svoja vplivna področja in nagrabile sredstva, naraščajo. Globoka država bo storila vse in uporabila vse vire, da do sprememb ne bi prišlo in se bi privilegiji ohranili.

A naenkrat ne bo več zdrave pitne vode in s tisto, ki bo tekla iz pipe, se ne boš želel niti umiti. Pil boš vodo brez svežine, ki jo bodo drago prodajali v plastenkah iz reciklirane plastike in si predstavljal, da piješ Sočo pri izviru.

Zelo plastično zgodbo o tem lahko že mesece spremljamo ob neumnosti gradnje kanala C0, ko se zdi, da posvečene elite lahko storijo, kar jim pade na pamet in vse institucije pravne države ob tem ubogljivo mižijo in si zatiskajo ušesa.

Tudi v brezbrižnost zasanjane množice, ki nestrpno čakajo, da bodo njihove odplake odtekle nekaj deset kilometrov daleč proč, kjer jih ne bodo ne videli, ne vohali, se ne zavedajo, da sebi in svojim potomcem s to brezbrižnostjo zategujejo štrik za vrat.

Vsak mesec bodo deležni položnice. Znesek na njej se bo samo večal, monopol je monopol in ta ne bo služil varovanju narave, ampak napajanju globoke države. Tudi ko bo šlo kaj hudo narobe, bodo odplake še vedno tekle. A naenkrat ne bo več zdrave pitne vode in s tisto, ki bo tekla iz pipe, se ne boš želel niti umiti. Pil boš vodo brez svežine, ki jo bodo drago prodajali v plastenkah iz reciklirane plastike in si predstavljal, da piješ Sočo pri izviru. Tako, kot te bodo v reklamah učili.

Ljudje božji, živimo v raju pod Triglavom. To ni samoumevno. Ohranjali so ga ljudje, ki so ljubezen do zemlje prenašali iz roda v rod in vztrajali pri svojem tudi v desetletjih pijanosti družbe s preobiljem, ko se nič več ni splačalo in ko so od dela in truda žuljave roke postale moteč opomin na zdrave vrednote.

Po drugi vojni so na slovenske kmetije desetletja neznosno pritiskali z davki in jih silili, da svojo zemljo dajo v socialistične kolhozne zadruge. Po osamosvojitvi so ti naši kmetje poslušali, da so njihove kmetije premajhne, da niso evropsko primerljive in konkurenčne in zato nimajo prihodnosti.

Zdaj pa smo v času, ko po tej njihovi zemlji lakomno stegajo roke samooklicani 'varuhi narave' zato, da bi še naprej imeli dostop do težkih milijonov, ki ponikajo v njihovih 'naravovarstvenih projektih'.

Z brezmejno medijsko podporo žanjejo simpatije množic, ki se ne zavedajo, da strupene odplake, ki jih vsak dan spuščajo v školjko, pa čeprav v naravo odtečejo predelane daleč proč od njihovih vrat, zastrupljajo planet in so vzrok, da habitati propadajo.

Ne niso krive krave, kot nam servira vladajoča elita, ki s polnimi usti hvali prigrizke iz črvov in se ne briga za ogljični odtis svojega bivanja. Ljudje božji, za zemljo gre in na poti so jim družinske kmetije.

Kmetje so rekli ne. In postavili zahteve. Nobena politika ali prisila ne more odtehtati zdrave pameti, pravičnosti in ljubezni, ki jo čutijo do zemlje in z njo povezanega načina življenja. In to je kmete združilo in to jih bo naredilo zmagovalce.

Pred nami so ključni koraki. Če bodo vodili k povezovanju vseh pozitivnih sil in prizadevanjem za dobro in pravično, bo premagana malodušnost, brezbrižnost in prepričan sem, da tudi fovšija.

Boste tudi vi del te spremembe? Boste povabili svoje bližnje, ki morda še omahujejo ob polnih loncih 'mesa in čebule', da se zmigajo in postanejo del nove pomladi? Za vse nas gre. Za našo in naših otrok prihodnost!