Dnevi spomina in prošnja Mariji

Naš pogled | 23.05.2023, 17:48 Jože Bartolj

23. maj je danes, dan pred praznikom Marije Pomagaj, ko bomo na Brezjah spet obhajali večer krščanskih izročil. Zbrali se bomo ob pobudi naših rojakov iz ZDA, da se vsako leto, na predvečer praznika Marije pomočnice kristjanov, zberemo k molitvi, s katero bomo prosili za blagoslov Slovenije, našega naroda ter k utrditvi slovenskih krščanskih izročil. Molitvi bomo pridružili tudi prošnjo za zdravo pamet in za narodno pomiritev, saj nas k temu silijo vse bolj profilirani ideološki napadi aktualne vladajoče oligarhije.

Morda so nekateri pred letom še z optimizmom gledali v prihodnost, saj so nas predsednik vlade dr. Robert Golob in njegovi prepričevali, da so zbrali najboljše strokovnjake, ki se bodo prvenstveno ukvarjali z gospodarskimi, energetskimi in zelenimi vprašanji. Skorajda so zapovedali pogled v svetlo prihodnost, kar pa se zgodovine tiče je premier izjavil, da bomo »očitno morali imeti 9. maj, dan zmage, bolj pogosto, da se bomo spominjali, kaj je resnica.«

In zdaj se po letu dni prav po Pilatovsko vprašam, kaj je resnica? Igor Omerza je na posvetu ki ga je sklicala Komisija Vlade republike Slovenije za vprašanja prikritih grobišč, ob nesrečnem 17. maju, nesojenem dnevu spomina na žrtve komunističnega nasilja prejšnji teden povedal, da se ta vlada z zgodovino presenetljivo veliko ukvarja, kljub temu, da to vztrajno zanika. Povedal je, da ne »pomni slovenske vlade, ki bi v enem letu posvetila toliko svojega časa zgodovini. Morda je to pohvalno?« in nadaljuje »Nikakor ne, saj je vlada s svojimi čudaškimi, absurdnimi in škodljivimi zgodovinskimi prijemi povzročila hud razkol v narodu, ogrozila temelje na katerih počiva demokratična slovenska republika. Obenem pa predsednik vlade ponavlja, nehajmo se ukvarjati z zgodovino. Pa razumi, če moreš!« Omerza nadaljuje: »Z zgodovino se je potrebno ukvarjati ... da se nekatere predvsem temne stvari ne bi ponavljale.« »Katere stvari pri nas bodejo v oči v zadnjem letu?

Vojaška počastitev šefa UDBE in proti osamosvojitelja Janeza Zemljariča, nato ukinitev muzeja osamosvojitve, potem ploskanje državnega vrha ob zlorabi državnega praznika, ki si ga je privoščila provokativna Svetlana Makarovič, ko je z rdečo zvezdo, ki je za nekatere simbol upora, za druge pa simbol velezločina, paradirala na odru Cankarjevega doma. Zatem je tu še čebinski izpad ministrice Vrečkove in končno ukinitev nacionalnega dne spomina na žrtve komunističnega nasilja.« Dodamo lahko še uredbo vlade, da se odstranjeni socrealistični kipi, vključno s kipom diktatorja Tita vrnejo na protokolarni objekt Brdo pri Kranju!

Tako publicist in urednik mag. Igor Omerza, ki vse skupaj spominja še, da med partizanskim gibanjem med drugo svetovno vojno in slovensko osamosvojitvijo ne najde nobene povezave, saj je nekdanja tajna politična policija vse, ki so se ukvarjali z mislijo na samostojnost dosledno preganjala in zapirala.

Kako povedno je, da je vlada nacionalni dan spomina na žrtve komunizma ukinila ravno med žalno slovesnostjo, ki je 16. maja zvečer potekala na Trgu republike. Prav na tistem trgu, kjer še vedno stoji spomenik prav tisti revoluciji, ki je povzročila množico žrtev za katere so tam prižgali sveče. Lani ob tem času sem v komentarju zapisal, da bomo praznik žrtev komunizma praznovali samo enkrat. Zmotil sem se za pol. Vlada ga je na dopisni seji, po očitno poglobljeni in široko opravljani javni diskusiji odpravila, ko je pol slovesnosti že minilo.

Slovesnost so pripravile štiri civilno družbene iniciative Prebudimo Slovenijo, Vseposvojitev, Nova slovenska zaveza in pa Združeni ob lipi sprave. Teh organizacij in spominskega dogodka so se v vladi očitno zelo ustrašili, saj je eden od poslancev Levice izjavil, da so to morali storiti, ker se Trgu republike že zbirajo ...

Ja, zbrali so se, kakih pet sto ljudi po številu, že ob nočni uri s svečami v rokah. Njihovo orožje so bili tišina, mir, glasba, pesniška beseda in pričevanja varuhov spomina. Med njimi ni bilo nobenega poziva k maščevanju, revanšizmu in spreminjanju zgodovine, ampak zgolj pieteni krik po slišanosti, po spominu, do katerega ima pravico vsak človek. Matija Ogrin je med drugim državo pozval naj vendar izda mrliške liste za skoraj 15 tisoč pomorjenih žrtev komunistične revolucije. Mrliški list namreč ni kakršen koli formalni dokument. Mrliški list je odtis življenja, ki je bilo pretrgano. Za mrliškim listom stoji oseba, njegova usoda, usoda njegove družine.

Vsak umrli je bil nekomu sin, nekomu brat, morda mož, morda je imel že otroke ... Za njim, še posebej, če je odšel nenadoma, nepričakovano, so ostale neizgovorjene besede, nekdo je za njim žaloval, velikokrat tudi skrivoma. In vse te bolečine in travme so se, morda tudi nezavedno, potem prenašale tudi na druge družinske člane, še posebej če je bila žrtev ožigosana za izdajalca, sovražnika, ki še mesta na pokopališču ni vreden. Za ta vprašanja je šlo pri slovesnosti ob 17. maju, nacionalnem dnevu spomina na žrtve komunizma.

Ne preseneča torej, da je ukinitvi praznika sledilo zgroženo vprašanje, kaj pravzaprav aktualna vlada s tem sporoča svojim državljanom. Da spomin ni potreben? Da žrtev ni bilo? Ali zanika zločine, ki so bili storjeni v znamenju rdeče zvezde?

»Tako potrt kot sem bil v zadnjih dneh še nisem bil,« mi je potarnal kolega, ki ga je ta nevsebinski in ne dialoški akt tako pretresel, da se je vprašal celo, »če je prišel čas, da se iz te naše domovine izselim?« Upam sicer, da s svojim vprašanjem ni mislil čisto resno, ampak izgovorjeno je bilo. In prepričan sem, da je še marsikoga zadelo v živo. Se res vračajo časi, ko je bila dovoljena samo ena plat resnice?

Osebno verjamem, da je bilo ob zadnjih odločitvah vlade mnogim nerodno. Mnogi so to vzeli kot argument moči, ki je prevladal nad močjo argumenta. In takih ljudi bo ob podobnih ukrepih vse več. Naj zaključim še z mislijo publicista in nekdanjega ministra Žiga Turka, ki je zapisal, da enkrat v Ljubljani, verjetno na Žalah bo kostnica žrtev revolucije. Dlje kot bomo čakali nanjo, bolj bodo mrtvi delili ljudi in politiko. Predsednik Pahor se je tega zavedal in skušal reševati. Prepričan sem tudi, da bomo imeli Muzej osamosvojitve in da se bodo spomeniki Kidriču, Kardelju, Vosovskemu likvidatorju in revoluciji znašli na pokopališču zgodovine. Kdaj se bo to zgodilo ne ve nihče.

Da bi se tudi sami zavedli vloge, ki jo imemo pri teh vprašanji, pa naj bo spodbuda tudi nam, ki se bomo nocoj zbrali na Brezjah. Zdaj se že vidi, da si brez pomoči od zgoraj, ne bomo zmogli pomagati. Moči molitve in vere pa ne gre podcenjevati ...