Jože BartoljJože Bartolj
Miha MočnikMiha Močnik
Petra StoparPetra Stopar
Ferata v Dolomitih. (foto: Andrej Saje)
Ferata v Dolomitih. | (foto: Andrej Saje)

Dr. Roman Globokar: »Največ tvega tisti, ki nič ne tvega.«

Novice | 30.11.2022, 11:54 Mirjam Judež

Kako gredo z roko v roki narava, šport in duhovnost? Kje je pravo mesto tekmovalnosti, prizadevnosti in požrtvovalnosti? Kako lahko s športom nadgradimo družinsko življenje in doživljamo svoje meje?

Bogat pogovor o tem je z moralnim teologom in rektorjem ljubljanskega semenišča, prof. dr. Romanom Globokarjem, pripravila Mateja Feltrin Novljan. Tokrat objavljamo prvi del. Vabljeni tudi k poslušanju.

Letos sem bila na odbojkarski tekmi. Tam doživiš res veličastne trenutke skupnosti. Spreletelo me je, zakaj te enotnosti ne znamo prenesti še na druga področja življenja.

Imam občutek, da je trenutno verjetno šport tisti del narodne identitete, ki nas Slovence najbolj povezuje. Mogoče je bil to v preteklosti jezik, kultura, danes pa je to šport. Res smo svetovna velesila na športnem področju, lahko smo ponosni na naše športnike in to sprejmemo kot nekaj zelo pozitivnega.

Po drugi strani pa je nevarnost, da bi ostali pasivni. Mi slavimo zmage ljudi, ki so vztrajni, ki so borci. Vsi so odlični po večini zaradi timskega duha, povezanosti in pripadnosti ekipi.

Ta pripadnost, povezanost, skupnost, ki jo doživljamo ob ogledu športne tekme, je pasivna. Takrat smo veseli, ponosni, ampak vprašajmo se, ali znamo iz tega izgraditi nekaj, čemur lahko rečemo skupno dobro, kar je stvar vzgoje, kulture, politike, gospodarstva. Imamo zato boljše zdravstvo, boljše šolstvo, storitve javnega prometa? Na kakšen način bi iz tega golega veselja in pripadnosti naredili še nekaj, kar bo v našem konkretnem življenju prispevalo, da se bomo bolj povezali, da bomo našli določene skupne rešitve, da bo tudi med nami sodelovanje v zdravem tekmovanju, da bomo vsi od zdrave tekme na koncu kaj imeli?

Kaj bom naredil, da bom v tem svetu zmanjševal konflikte, napetosti, sovraštvo, nasilje, agresivnost, spodbujal pa tekmovalnost, prizadevnost, požrtvovalnost?

Tako v konkretnem življenju kot v športu je pomembno to, da so postavljena jasna pravila, ki jih spoštujemo. Da spoštujemo vsakega igralca, znamo prenašati poraze, da ne goljufamo, smo pravični, da je poraz priložnost za to, da kritično pogledamo vase in se nekaj naučimo za naslednjo tekmo.

Vse te logike, ki veljajo v športu, so še kako pomembne za naše vsakdanje življenje. Če bi vse to prenesli v politiko, gospodarstvo ... če bi upoštevali pravila, spoštovali drug drugega, si prizadevali za skupno dobro, bi lahko zares prispevali k temu, da bi jutri živeli bolje kot danes.

Kaj bom naredil, da bom v tem svetu zmanjševal konflikte, napetosti, sovraštvo, nasilje, agresivnost, spodbujal pa tekmovalnost, prizadevnost, požrtvovalnost? To ima svoj pomen.

Spomnim se dogodka iz osnovne šole, ko sem bil še direktor Zavoda. Neka mama je prišla razočarana protestirat, zakaj smo podelili medaljo najboljšim na krosu. Da se njena hči počuti prizadeto, ker ni dobila medalje in da je to v nasprotju s katoliško vzgojo. Da bi morali skrbeti, da se otroci družijo, povezujejo, ne pa da spodbujamo tekmovalnost.

Vprašal sem jo, kako si ona predstavlja šport in športne igre, pa je rekla, da tako, da bi se povezovali med seboj, da bi se imeli vsi dobro brez tekmovalnosti. Tej mami sem skušal povedati, da je za pozitivno samopodobo pomembno najbolj to, da bo to dekle sprejeto od mame, ne glede na kolajno. Mama si je bolj želela medaljo kot to dekle. Če so pravila jasna in če ni bilo goljufije, protekcije, potem bodo vsi otroci ploskali tistim, ki so dobili kolajno, čeprav bo komu težko, zlasti tistemu na četrtem ali petem mestu.

Če športu vzamemo naboj tekmovalnosti, nima nobenega smisla. Poglejmo, kako bomo igrali košarko, če ne tekmujemo med sabo: malo mečemo na koš. Ko gre zares, pa je igra drugačna in užitek pri njej prav tako.

Omenili ste šolo in kako pomembno je, da se znajo mladi veseliti uspeha drugega. Tudi tega se moramo naučiti ...

Če imam sposobnosti na telesnem področju, sem dolžan te sposobnosti razviti in iz sebe narediti največ, kar lahko. Hkrati pa sem hvaležen. Nihče ni ustvaril samega sebe, določil, kakšne genske in druge predispozicije bo imel, v kakšni družini bo odraščal.

Vse nam je podarjeno, potem pa je naša naloga, dolžnost, da iz sebe nekaj naredimo. Da smo hvaležni za to, kar nam je podarjeno, da se znamo zahvaljevati, ne delujemo ošabno, vzvišeno in se znamo veseliti tudi uspehov drugih. Bodimo vsi med seboj prijatelji, veselimo se, da je zmagal najboljši, mu čestitajmo in priznajmo, da je bil v dani situaciji boljši od mene.

Papež Frančišek je dejal: »Šport je univerzalni jezik, ki prispeva k preseganju konfliktov, gradi mostove prijateljstva in solidarnosti med ljudmi. Vsem želim, da tvegajo v življenju tako, kot v športu.«

Zelo mi je všeč ta papeževa misel. Sploh za mlade danes se mi zdi to zelo pomemben stavek, ker tako težko pridejo do nekih trdnih, trajnih odločitev za poklic, družinsko življenje ...

Sam sem v šoli večkrat rekel dijakom, da največ tvega tisti, ki nič ne tvega. Pomembno je, da znam tvegati. Nič ni 100 % gotovo. Vedno tvegaš, ampak če ne boš tvegal, si tvegal največ. Vse si izgubil, ker se nisi ničesar lotil.

Tveganje je znamenje tega, da je človek presežno bitje, da ni ujet v neka določila, vnaprej sprogramiran program, v katerem nastopam le kot lutka, ampak je od mene odvisno, kaj se bo zgodilo.

Modrost človeka je v tem, da sprejme svoje meje in upošteva, da nečesa ne zmore. Tudi to je osvobajajoče.

Pomembno je, da odkrijem smisel svojega življenja, da ovrednotim določeno tveganje. Tveganje ne pomeni, da se brezglavo nekam podam, sem predrzen, ampak grem s pogumom v smer, za katero sem odkril, da je dobra zame in za druge.

Zato so pomembne kreposti, etične drže; nasploh v športu in v življenju. Da ne pretiravam, da ne delam škode svojemu življenju ali življenju drugega. Ko tvegam, si upam narediti nekaj in dam vse od sebe, se ne »šparam«.

To pa je tisto, kar mi prinaša zadovoljstvo, občutek, da sem pa res nekaj dal in da se je splačalo (ne v smislu koristi, ampak v smislu izkustva sebe, ki ni ujeto v rutino, ampak dela mojo osebnost, mene samega).

Na vrhu...
Na vrhu... © Marjeta Prašnikar

Vsako leto smo starejši. Kako se soočiti s tem, da ne zmoremo več toliko, kot smo? Kako šport vključevati v svoje življenje v zdravih mejah, da od športa ne postanemo odvisni in ne zanemarjamo česa pomembnega?

Lahko postaneš suženj športa in športnih dejavnosti. Vemo, da je to danes kar množičen pojav, da smo obsedeni s svojim izgledom, telesnostjo, svojimi zmožnostmi, da pretiravamo (ne sprejemamo svojih meja).

Modrost človeka je v tem, da sprejme svoje meje in upošteva, da nečesa ne zmore. Tudi to je osvobajajoče. Na ta način se izognemo negativnim frustracijam, če nečesa ne zmoremo (več) in se veselimo tega, kar zmoremo.

Sprejemanje svojih meja je pomembno v športu, da za dosego ciljev ne uporabljam nedovoljenih sredstev, kar se tudi dogaja, po drugi strani pa, da ne posvečam preveč časa vzdrževanju kondicije in bi zato zanemaril pomembnejše stvari ali ljudi v življenju.

Šport je pri večini podpora uresničenemu, polnemu življenju, ne pa cilj. Treba je najti zdravo mero med tem, da skrbim za svoje telo, da ga pa ne malikujem, ne pretiravam v tem, po drugi strani pa znam sprejemati krhkost in meje svojih telesnih zmožnosti.

Rekli smo, da šport združuje narod, skupnost, pomembno pa je tudi, da kot družina gojimo neko športno dejavnost, ki nas lahko zelo zbliža.

Imamo zelo športne družine. Nedolgo nazaj sem maševal na Šmarni gori, k sveti maši je prišlo kar nekaj mladih družin. Med potjo sem videl čisto majhne otroke, stari so bili približno dve leti, ki so plezali po kamnih. Res sem bil presenečen, kako so z žarom in veseljem premagovali skale, plezali ... in prišli na cilj na Šmarno goro.

Nek drug otrok verjetno ne bo imel te izkušnje in mu hoja tudi kasneje v življenju ne bo prinašala veselja. So različne družine in različne izkušnje, ampak dobro je, da vsaka družina poskrbi za telesno aktivnost, za duševno aktivnost v smislu povezovanja, izražanja svojih čustev in pogovorov, pa tudi za duhovno življenje, molitev, osmišljanje našega življenja.

Te tri temeljne razsežnosti življenja je najpomembneje gojiti znotraj družine. Za medsebojno povezanost v družini je pomembno, da fizično nekaj delamo, se pogovarjamo in molimo.

Skupinska. Dolomiti 2022
Skupinska. Dolomiti 2022 © Osebni arhiv

Lahko skleneva in rečeva, da je šport tudi pot k Bogu?

Gotovo. Gre za velik dar, ki nam je dan, da preko igre, preko spodbujanja telesne aktivnosti doživljamo to, da smo obdarjeni, da nam je bilo veliko dano, da lahko doživljamo ob tem veselje, svobodo, prijateljstvo, in vse te stvari nas delajo bolj ljudi. Prav v tem smo bolj podobni Bogu. Ker tudi Bog je tisti, ki se igra, igra pa prinaša veselje človeku in Bogu.

Pred tekmo nemalokrat opazimo, da se mnoge svetovne zvezde pokrižajo, izrazijo svojo vero, prošnjo, zahvalo, zaupanje, da bo vse v redu.

Če se igralci križajo na obeh straneh, ima Bog mali »problem«, komu bo naklonil zmago. :) Gotovo, da Bog želi polnost življenja vsem. Tudi preko igre, preko športa to doživljamo in se izročamo Bogu. S tem, da se pokrižamo, z našimi molitvami, ne kupujemo zmag, to bi bilo zgrešeno razmišljanje. Se pa s tem, ko se igralec pokriža, izroča v Božje varstvo.

 


Vabljeni k branju tudi drugega dela pogovora, v katerem smo se ustavili ob naslednjih izzivih: Kako življenje uresničevati na vseh ravneh? Kako nam pri tem lahko pomaga športno udejstvovanje? Kako je šport povezan z duhovnostjo in ali lahko govorimo tudi o športu kot religiji?


Novice
Sodelujoči pri postavitvi vitraja (photo: AFE) Sodelujoči pri postavitvi vitraja (photo: AFE)

Vesela novica iz Svete dežele #foto

Barvno okno s podobo Marije Pomagaj, ki ga je za baziliko Marijinega oznanjenja v Nazaretu izdelal Lojze Čemažar, je zdaj varno nameščeno.

Javni vpogled v opisne in grafične podatke katastra nepremičnin (photo: GURS) Javni vpogled v opisne in grafične podatke katastra nepremičnin (photo: GURS)

Katastrski dohodek leti v nebo?

V zadnjih dneh smo v naše uredništvo prejeli nekaj klicev razburjenih lastnikov zemljišč, ki trdijo, da so v aplikaciji za Javni vpogled v opisne in grafične podatke katastra nepremičnin, za ...

Luščena prosena kaša (photo: Naša super hrana) Luščena prosena kaša (photo: Naša super hrana)

Kako pravilno skuhati proseno kašo?

»Najbolj važno je znati pravilno skuhati samo kašo, recepti za jedi iz nje se potem kar sami zvrstijo,« je v Svetovalnici spomnila naša gostja Mirjam Kopše. In dodala: »Tudi sama dolgo nisem ...