Dr. Roman Globokar: »Ni duha brez telesa. Zame je hoja molitev z nogami.«

Za življenje | 03.12.2022, 10:14 Mirjam Judež Robert Božič

Kako življenje uresničevati na vseh ravneh? Kako nam pri tem lahko pomaga športno udejstvovanje? Kako je šport povezan z duhovnostjo in ali lahko govorimo tudi o športu kot religiji?

To je nekaj iztočnic drugega dela pogovora z dr. Romanom Globokarjem. V prvem delu pa smo se z njim pogovarjali o povezanosti med naravo, športom in duhovnostjo, o mestu tekmovalnosti, in požrtvovalnosti ter ga vprašali, kako lahko s športom nadgradimo družinsko življenje in doživljamo svoje meje.

Kako je šport povezan z duhovnostjo?

Šport je res nekaj pristno človeškega in v svojem jedru predstavlja igro, nekaj, kar delam iz čistega veselja, ne zaradi koristi, dobička (čeprav imamo tudi poklicne športnike, ki služijo). Običajno šport povezujemo z nečim, kar prinaša veselje, zadovoljstvo, izpolnjenost na duševnem, telesnem, celo na duhovnem področju.

Človek želi uresničiti svoje življenje. Cilj našega življenja je večno, izpolnjeno življenje, zares živeto v vseh razsežnostih. Telo ima svoj pomen tudi v duhovnem življenju. Krščanstvo je religija inkarnacije.

Zato je razodetje Boga tudi razodetje tega, da naj uresničujemo svoje življenje na vseh ravneh: telesni, duševni in duhovni.

Mi verjamemo, da se je Bog učlovečil, utelesil in na ta način razodel človeku, kdo je Bog in kdo je človek. Zato je razodetje Boga tudi razodetje tega, da naj uresničujemo svoje življenje na vseh ravneh: telesni, duševni in duhovni.

Če pogledamo šport, na telesni ravni prinaša zdravo življenje, skrb za zdravje. To, da razgibamo svoje telo v našem svetu, ko preveč sedimo in se premalo gibljemo, je pomembno: da imamo redno telesno vadbo, da se telo pravilno razvija, da razvijamo telesno kondicijo. V duševnem življenju vemo, da je šport najboljše zdravilo proti stresu, da se sprostimo. Prispeva k boljšim medosebnim odnosom, da se povežemo z drugimi. V športu se povezujemo, ko se udejstvujemo ali ko samo spremljamo športne igre, smo skupaj z drugimi.

V duhovnem življenju pa je vsaj zame velikokrat športno udejstvovanje tudi molitev. Zame je hoja molitev z nogami. Noge so tiste, ki na nek način molijo v simbolnem, pa tudi v zelo konkretnem smislu.

Sem tip človeka, ki najlažje moli takrat, ko hodi v naravi. To je pogojeno z mojo izkušnjo otroštva, ko sem hodil od doma v šolo in v cerkev tri kilometre in pol peš. Ta izkušnja me spremlja od majhnega naprej. Ko sem se vračal domov, sem velikokrat molil z besedami, ko pa sem odraščal, je bilo manj besed in več gibov, ki so bili izraz molitve, hvaležnosti, prošnje Bogu.

S tem, ko sem bil v navzočnosti Boga, v doživljanju samega sebe, sem lahko izražal to, kar sem, in to me nekako spremlja. Zato pravim, da je tudi telesno gibanje duhovnost.

Predstavljamo si, da med hojo včasih molite rožni venec, včasih pa samo stopite v stik z Božjo navzočnostjo.

En vidik je lepota stvarstva, narave, nekaj, kar v tebi prebudi hvaležnost, veselje, da si tukaj ta trenutek, da si šel ven v jesenskem času. Včasih je dovolj že samo, da prideš do nekega drevesa, vidiš lepe jesenske barve in že ta barvitost stvarstva razveseli.

Pred začetkom tega akademskega leta konec septembra smo bili z bogoslovci na Triglavu. To je bila zelo lepa izkušnja. Dva bogoslovca sta prvič stala na vrhu in prisoten je bil izziv vztrajnosti, vere vase, da bom zmogel, hkrati pa tudi pravilnega načrtovanja, razporejanja moči.

Da se ne zaženem na vso moč v začetku, ampak začnem postopoma, poiščem svoj ritem, tempo. Če ne pretiravam, bom zmogel napor. To je nasploh spoznanje za življenje.

Ali vam hoja pomaga, da vdihnete in s počasnimi premišljenimi koraki pridete od rešitve?

V napetih situacijah se umaknem v naravo, poskušam najti izhod in se vrnem bolj umirjen. Nisem še tam, da bi živel umirjen tempo, upam, da ga bom, ko bom starejši in modrejši, da bom lahko izkušnjo, ki mi jo dajejo gore, prenesel v vsakdanje življenje.

Cilj je živeti življenje tako, da si navzoč v vsakem trenutku, da si v stiku s samim sabo, s tem, kar je okoli tebe, da ne pretiravaš v stvareh, hkrati pa da daš od sebe vse, kar zmoreš. Iskanje zlate sredine med tem, da bi pretiraval ali dal premalo.

S tem, ko sem bil v navzočnosti Boga, v doživljanju samega sebe, sem lahko izražal to, kar sem, in to me nekako spremlja. Zato pravim, da je tudi telesno gibanje duhovnost.

Moram dati največ, kar lahko v danem trenutku. V življenju bom izpolnjen, srečen, ko bom darove, talente, ki jih imam, dal na voljo drugim ljudem in bom v vsakem trenutku živel izpolnjeno življenje.

Da se ne prepustim lenobi, rutini, da ne grabim vsega, da ne mislim, da moram vse narediti naenkrat, ampak da imam modrost, na kakšen način živeti tako, da ne bo premalo, pa tudi, da ne bom pretiraval.

Bi lahko iskali vzporednice med sv. mašo in športnimi dogodki?

Lahko rečemo, da je šport ena od najbolj množičnih religij v sodobnem svetu. Šport, športni dogodki in športna udejstvovanja imajo vse elemente religioznosti, tudi religijskih obredov.

Če gledamo nogometno tekmo, z lahkoto najdemo vse vzporednice z liturgičnim opravilom. Od tega, kako pridemo na nek »posvečen« kraj, kjer se umaknemo od vsakdanjega sveta, kjer je neka »liturgija«, himna na začetku, kjer se moštva predstavijo.

Imamo liturgična oblačila (športne drese), vstajamo, vpijemo, odgovarjamo, igralci igrajo svojo tekmo in je neka napetost, ki se razrešuje. Mi darujemo Jezusa Kristusa in v to daritev prinašamo svoje grehe. V neki športni tekmi ljudje sproščajo svoje frustracije na konkreten način: vpijejo, iščejo zmago ali se z nekom poistovetijo.

Da ne bi kdo narobe razumel, da želim banalizirati sv. maše. Želim reči, da ljudje lahko na nek način na nekem športnem dogodku podoživijo, zadovoljijo svoje religijske potrebe.

Mnogi, ki so se odmaknili od vere, rečejo, da v naravi živijo svojo duhovnost, da tam doživljajo Boga.

To, da ljudje pravijo, da jim ni treba k maši, ker v naravi doživljajo Boga, je pozitivno, da skrbijo zase, za svoje duhovno življenje. Je pa za nekoga, ki je v svojem življenju srečal Jezusa Kristusa in izkusil, da je krščanstvo odgovor na njegove duhovne potrebe in na smisel njegovega življenja, to, da gre samo v naravo, gotovo premalo.

Ker Cerkev, skupnost Kristusovih učencev, je Kristusovo telo. Pavel pravi, da smo mi vsi udje Kristusovega telesa. Če želimo nadaljevati poslanstvo evangelija, moramo prihajati skupaj kot kristjani, graditi občestvo in se kot občestvo Cerkve darovati za druge, tudi drug za drugega.

Cilj je živeti življenje tako, da si navzoč v vsakem trenutku, da si v stiku s samim sabo, s tem, kar je okoli tebe, da ne pretiravaš v stvareh, hkrati pa da daš od sebe vse, kar zmoreš.

Tudi kot Cerkev imamo svoje poslanstvo v tem svetu. Bistveni del naše religioznosti, ki je skupnost, ki se daruje za druge, umanjka, če skrbimo samo za individualni odnos s tem, da gremo v naravo, na nek športni dogodek in podoživimo neke duhovne vrednote ali potrebe po pripadnosti, po tem, da pomirimo svoje napetosti, strasti, kar se v športu dogaja.

Šport v smislu tekme je vedno nek boj, zavzetost, ampak brez orožja. Je igra, v kateri podoživljamo reševanje napetosti. Resnični duhovni boj pa je nekaj več. Je boj z našim egoizmom in zato je krščanska duhovnost vedno duhovnost darovanja za druge, duhovnost iskanja, kako bom živel to svoje življenje tako, da bom tudi drugim dal nekaj od tega, kar imam.

Ne gre samo za zmago, ampak gre tudi za to, da živimo življenje skupnosti, občestva.

Papež pravi: »Dati vse od sebe v športu nas poziva k temu, da si prizadevamo za svetost.«

Če smo angažirani, če želimo nekaj doseči, smo zahtevni do sebe. To vodi k temu, da bomo tudi na duhovnem področju dali nekaj od sebe. Velikokrat ponavljam bogoslovcem v semenišču, da duhovnost ni nekaj ločenega od našega vsakdanjega življenja, ampak je notranje vodilo, motor, ki osmišlja vse to, omogoča, da smo boljši v odnosu do Boga, do drugih in da lahko izražamo sami sebe.

Duhovnost nas dela, da smo osebna bitja v odnosu z drugimi ljudmi. Nekomu, ki bo vztrajen, ki se ne bo kar takoj vdal, ki bo sodelovalen, ki bo gledal tudi na druge, če smo v ekipnem športu, bodo te drže pomagale tudi v njegovem duhovnem življenju, tudi v napredovanju k svetosti.

Ne gre za to, da bi ločevali med duhovnim in materialnim, ampak je eno z drugim povezano.

Tudi duhovniki ste športno dejavni ...

Bogoslovci imamo srede namenjene telesni rekreaciji, zato ob sredah popoldne v Šentvidu igramo nogomet. Kot rektorju bogoslovja mi je zanimivo opazovati, kako se med tekmo razkrije značaj ljudi. Tam vidiš, kaj vodi človeka.

Dobro je, da je človek aktiven, ni pa dobro, če je agresiven. Nekaterim je težko izgubljati. Prav je, da daš vse od sebe, da pa tudi veš, kje so meje. Pomembno je spoštovati drugega igralca, priznati drugemu, da je dober.

Dobro je, da imamo redne športne aktivnosti, preko katerih se povezujemo, združujemo, spoznavamo. Vse je povezano, zato je pomembno, da skrbimo za telo, ker je telo tempelj, svetišče Sv. Duha, pravi Pavel.

Jaz lahko bolj duhovno živim, bolje molim (iz osebne izkušnje), če sem poskrbel za telo, če sem se odpočil, naspal, se gibal. Lahko molim, meditiram, premišljujem Božjo besedo, se poglabljam, ker vse to delam v svojem telesu, drugače ne morem.

Ni duha brez telesa. Zato tudi pravimo, da verujemo v vstajenje mesa, v telesnost, ki ima značaj večnosti, ne samo minljive materialnosti.

V prvem delu pogovora z dr. Romanom Globokarjem lahko preberete o tem, kako gredo z roko v roki narava, šport in duhovnost, kje je pravo mesto tekmovalnosti, prizadevnosti in požrtvovalnosti in kako lahko s športom nadgradimo družinsko življenje in doživljamo svoje meje.