Blaž Lesnik
Boštjan Smole
Alen Salihović
Urban Lesjak, p. Branko Cestnik in Roman Globokar (foto: ARO)
Urban Lesjak, p. Branko Cestnik in Roman Globokar | (foto: ARO)

O poteku sinode trije duhovniki, ki kot dobri pastirji, in ne psi ovčarji, spodbujajo, naj spregovorijo tudi oddaljeni kristjani

02.02.2022, 07:41 Rok Mihevc

Sinoda je v teku, a ne v takem zagonu, kot bi lahko bila, če ne bi bilo epidemije. O sinodalnem procesu smo na našem radiu že večkrat poročali, tokrat so o svojih izkušnjah in nekaterih spodbudah k večji vključenosti laikov in tudi oddaljenih kristjanov spregovorili duhovniki Urban Lesjak, Roman Globokar in p. Branko Cestnik. Gostili smo jih v različnih oddajah, Utrip Cerkve, Za življenje in Spoznanje več, predsodek manj.

Župnik Urban Lesjak: Tudi oddaljeni kristjani naj spregovorijo

Cilj sinode je, da bi verniki in Cerkev bolj hodili skupaj. Tako kot v vsaki drugi starodobni strukturi, se nam je na nekaterih področjih zgodilo, da smo se razpršili kot ljudstvo, da smo začeli prevzemati naloge, ki ne pripadajo naši službi, tisti, ki pa bi jih mogli, so se premaknili v ozadje. Cerkev je postala kot skupnost kristjanov neuravnotežena. Če hočemo zdravo Cerkev, potem mora vsak s svojo karizmo, darom, poklicanostjo opraviti svoje delo. Vsega ne more narediti župnik in četudi naredi vse, to ni dobro, to ni Cerkev.

Vse ima očitno svoj čas in pri delu s sinodo ugotavljam dve stvari. Da je to misel, ki ni papeževa, je misel Svetega Duha, ki bi prebudil ponovno zavest delujoče mlade Cerkve. Hkrati čutim, kako je ta misel pokopana, kako smo jo zapustili. Vidim, da ljudje težko zapopadejo to misel, postala nam je precej tuja in zadnji čas je, da jo reanimiramo, oživimo.

Naš glavni proces je šel v smer, da bi duhovniki nagovorili vernike, ti pa druge, da bi vneli s to mislijo in jih pritegnili bližje našemu cerkvenemu ognjišču. Verjamem, da imajo tudi oddaljeni marsikaj povedati Cerkvi, mogoče postaviti ogledalo, ki ga včasih tako težko postavimo.

Vsaka župnija in škofija je začela svojo malo sinodalno pot glede na različne razmere, v katerih živi. Župnije so različne, v nekaterih so laiki zelo dejavni, v drugih za vse poskrbi župnik. V naši skušamo prebujati zavest sinodalnosti v laiku. Mislim, da je napačna miselnost, da mora župnik doseči vse ljudi. Jaz že lahko povem nekaj določenim ljudem, a to so tisti, ki so vsak dan v cerkvi, jaz pa ne morem doseči bolj oddaljenih. Naš glavni proces je šel v smer, da bi duhovniki nagovorili vernike, te pa druge, da bi vneli s to mislijo in jih pritegnili bližje našemu cerkvenemu ognjišču. Verjamem, da imajo tudi oddaljeni marsikaj povedati Cerkvi, mogoče postaviti ogledalo, ki ga včasih tako težko postavimo. Da jih vprašamo, kje smo kot kristjani, zakaj so se oddaljili od Cerkve, kaj bi radi, da se spremeni, saj so vendarle krščeni ljudje, ki imajo darove Sv. Duha.

Imamo več ovir, prva je ta, da bo to spet en pogovor, napisali bomo dokument in ga dali na polico kot neko novo knjigo. Nevarnost je, da bi ta sinoda postala dokument, navodila, kako naj bi bilo. A njen cilj je sprožiti novo življenje, novo miselnost. Kot župnik se prepričujem, da ni moj cilj, da moja župnija odda čudovito poročilo, ampak, da v vsaj nekaterih vernikih skušam prebuditi to željo, da bi se priključili bližje občestvu, da bi se vključili v živo vero, da bi začeli sodelovati

Sinoda mora biti nekaj, kar bomo začeli živeti. Sinoda nam ponuja kar nekaj različnih vidikov, poda katerimi se lahko sprašujemo, vidik poslušanja drug drugega, jasnega govorjenja resnice, ekumenizma ... Nevarnost je ta, da mislimo da ponuja tisoč vprašanj, kaj vse moramo predelati, vprašanje pa je v resnici eno: Kako kot kristjani živimo to, kar je želel Jezus Kristus. Hodil je med svojimi učenci, hkrati je vse vabil, da so sprejemali voditeljsko službo in začeli oznanjevati.

V Cerkvi opažam črnogledost, ko gledamo v prihodnost. Če kdo, potem moramo mi biti polni upanja. Tudi jaz obupujem, a imam popolno zaupanje, da bo Cerkev živa in zdrava in da se oznanjati ne bo prenehalo, ker spodbuja Sveti Duh. Čutim veliko poguma in upanja, Bog zmore vse in lahko tudi svojo Cerkev oživi in prenovi, če bomo le dovolili. Glave pokonci, pozivam vse verne laike, ki ste velika moč Cerkve in zdaj imate veliko priložnost, da to moč začnete uporabljati. Duhovnikom pa bi samo sporočil, dovolite drugim, da spregovorijo, da so slišani, da nam sporočijo tudi kakšne manj prijetne resnice, dovolite vernemu ljudstvu, da začne hoditi z vami.

Urban Lesjak
Urban Lesjak © Tone Tavčer

Roman Globokar: Naenkrat bodo »uporabniki župnije« tisti, ki bodo nekaj dali

Sinodalni proces je priložnost, da vsakdo prevzame odgovornost za prihodnost Cerkve. Ne samo, da čakamo, da bodo duhovniki ali škofje nekaj naredili, ampak, da vsakdo konkretno prispeva k prihodnjemu dogajanju. Sinoda izhaja iz prepričanja, da smo vsi deležni maziljenja Svetega Duha. Papež pravi, da so še posebej ljudje na obrobju tisti, ki razodevajo, kaj je Božja volja za ta svet in to skupnost. Niso samo on ali škofje tisti, ki vedo, kaj je dobro za Cerkev. Lahko je to preprost človek, ki iskreno živi svojo vero in odnos z Bogom uresničuje v svojem življenju. Vemo, da je ogromno preprostih ljudi, ki poglobljeno živi svojo vero in sinoda želi dati vsem možnost, da prispevajo k prenovi Cerkve.

Kriza v kateri smo, prečiščuje tudi Cerkev. Določeni ljudje bodo lahko odpadli od naših skupnostih, čeprav sem prepričan, da tisti ljudje, ki imajo vero, jih nobena kriza ne bo odvrnila od tega. Se ne bojim za take, da bi prenehali s svojim delovanjem. Je pa tukaj priložnost, da povabimo vse ljudi, da se združijo v prizadevanju za dobro. Kristjani smo poklicani, da smo kvas družbe, da smo tisti, ki prinašamo v to družbo spodbude za bolj Božje, pošteno in pravičnejše življenje, v katerem bo spoštovana vsaka oseba. To pomeni, da lahko s svojim delovanjem pritegnemo ljudi, ki mogoče ne bodo nikoli uradno del Cerkve, bodo pa v našem načinu življenja prepoznali nekaj, kar jih bo nagovorilo in spodbudilo. V tem smislu pomeni kvas nekdo, ki je tukaj zato, da v to družbo prinese vrednote, ki omogočajo človeka bolj vredno življenje. Upam, da bomo uspeli vključiti tudi ljudi izven Cerkve, da bodo razumeli, da se trenutno sprašujemo o prihodnosti naše skupnosti, življenja na tem planetu in vrednot, ki so pomembne za prihodnost.

Kristjani smo poklicani, da smo kvas družbe, da smo tisti, ki prinašamo v to družbo spodbude za bolj Božje, pošteno in pravičnejše življenje, v katerem bo spoštovana vsaka oseba. To pomeni, da lahko s svojim delovanjem pritegnemo ljudi, ki mogoče ne bodo nikoli uradno del Cerkve, bodo pa v našem načinu življenja prepoznali nekaj, kar jih bo nagovorilo in spodbudilo.

Vsaka skupnost mora stalno kritično presojati samo sebe. Najprej pa se učimo poslušati, potem razločevati, kaj je dobro in kaj slabo, kaj je potrebno v tem trenutku. Smo omejeni, krhki, nepopolni, ne moremo vsega, zato je pomembno, da se kot posamezniki in kot skupnosti vedno znova odločamo za tisto, kar je Božja volja za nas v tej dani situaciji. To niso vnaprej izdelani načrti, ker vemo, da gre življenje mimo določenih pravil in da pravo življenje nastaja takrat, ko nekdo najde kreativne rešitve, ki omogočajo novo življenje, sploh tistim ljudem, ki se znajdejo v stiskah in težavah in potrebujejo Božji dotik. Iskanje Božje volje v konkretni situaciji je tisto, kar je del nekega skupnostnega razločevanja, ko skupnost razločuje, kaj narediti v Cerkvi.

Vsi vemo, da bo čez deset let manj duhovnikov. Na kakšen način bodo delovale naše župnije, kdo bo skrbel za njih, na kakšen način bo deloval verouk, bogoslužje? Ni lahkih odgovorov. Treba bo prisluhniti konkretnim ljudem, tistim, ki so na obrobju, v majhnih župnijah. Kaj pričakujejo in kaj so pripravljeni narediti za to, da bo župnija živa. Naenkrat bodo ljudje, ki so bili prej samo uporabniki, tisti, ki bodo nekaj dali in bodo na koncu imeli celo več. Ne želim zmanjševati bolečine zaradi pomanjkanja duhovnikov in bogoslovcev, ampak se mi zdi, da je nikakor ob tem ne vidim, da bi nas Bog zapustil ali da bi črnogledo gledali na prihodnost, da bi pomenila pešanje župnij in občestev. Sedaj je pomembno presoditi, kam nas Duh kliče, tukaj je sinodalnost, ki mora vse vključiti. Kako bomo dejavno živeli svoje krščanstvo v novih oblikah ...

Dr. Roman Globokar
Dr. Roman Globokar © Rok Mihevc

P. Branko Cestnik: Štoparica pri duhovniku teče tudi pri ogrevanju hiše in pomivanju posode ...

Dogajanje v sinodalnem procesu je zelo fragmentirano. Ni velikih dogodkov, kar pomeni, da ni velikih razglasov, gesel, s katerimi bi se identificirali. Tudi sama navodila, impulz od svetega očeta je ohlapen, ni tako strog. Je razmišljanje o sebi, kako hodimo skupaj. Vatikan od škofovskih konferenc ne zahteva celih elaboratov, ampak kratko poročilo, par strani, kje se Cerkev čuti, kje so izzivi. Kolikor slišim, vidim ali preberem, se tudi po naših župnijah odpirajo resna vprašanja. Najbolj pogosto vprašanje o laiku in kleriku, ki se pojavlja zdaj še z večjo silo. Kako bodo hodili laiki, ko klerikov toliko več ne bo. Kako bodo hodili skupaj, to postaja osrednje sinodalno vprašanje v Slovenski cerkvi. Prav je, da to, kar nas tišči, damo ven, da se to pošlje v zaključnem dokumentu in da v sinodalnosti potem ne popustimo. Ampak delamo naprej, se srečujemo, sledimo temu, kar se dogaja na evropski in svetovni ravni, ko bo zaključno sinodalno zasedanje v Rimu. Papež hoče, da se zavedamo sinodalnosti, da smo občestvo, da moramo sodelovati in imamo vsi svoje poslanstvo. Vsak laik zna oceniti svojo župnijo, to je izhodišče. Tudi pri nedeljskem kosilu se veliko pogovarjajo o župniku, tudi tisti, ki ne grejo k maši. Že samo, da to poveš na glas in se to sliši.

Slovenska cerkev v sinodi ni bosa, tudi mi imamo neko zgodovino. Že ljubljanska nadškofija je pred letom 1990 imela sinodalne procese, pa kasneje mariborska nadškofija in potem celotna Cerkev v letih 1999-2001. Imamo izkušnjo, zapisane dokumente. Cerkev se je soočila sama s sabo, se pa situacija hitro spreminja, demografske, socialne in duhovne spremembe so hitre in pospešene, na novo se je treba odzvati in odpreti tudi stvari, ki se takrat niso izrekle. Pa tudi odpreti nova vprašanja, čeprav so težka in kočljiva. Največji izziv bo postni čas 2022, da bi vsaj v tem času, ko bo peti val vendarle popustil, nam uspelo speljati kakšno srečanje in pritegnilo dogajanje na terenu.

Miselnost klerikov je tako pogosto administrativna, ne misijonarska. Duhovniki se še vedno med seboj ocenjujemo po administrativnih dosežkih, »koliko si imel tega in koliko onega, si finance dobro sfural ali nisi, ali imaš še veliko pevcev na koru ...«.

Sekularizacijski procesi gredo naprej, ljudje imajo težave z vero v Boga in Cerkev potrebuje novo dobo evangelizacije in oznanjevanje. Zato ima sinoda v tretjem geslu tudi poslanstvo. Zavedajmo se, kdo in kaj smo kot Cerkev, kaj je naše poslanstvo. Kot je zapisal papež Pavel VI v svoji okrožnici, da Cerkev, ki ne oznanjuje, umira. V Slovenski cerkvi imamo še precej administrativnega pristopa, »furati župnija tako in tako, da bodo pastoralne statistike zdržale«. Miselnost klerikov je tako pogosto administrativna, ne misijonarska. Duhovniki se še vedno med seboj ocenjujemo po administrativnih dosežkih, »koliko si imel tega in koliko onega, si finance dobro sfural ali nisi, ali imaš še veliko pevcev na koru ...«. In ta prestop je težak. Po drugi strani pa se je duhovščina postarala in od te generacije ne moremo pričakovati veliko spremembo v mentaliteti. Priti bo moralo do očiščenja in nove generacije vernikov, nato novih karizem, tudi duhovniške, ki bo postavljala Cerkev za to novo tisočletje.

Ali nekateri duhovniki bolj skrbijo za to, da hudi duh ne pride v cerkev in so psi ovčarji kot da bi odšli iskati ovce kamor so zašle in bi si jih kot dobri pastirji nadeli na rame? Tukaj je treba imeti štoparico v roki, jaz pravim. Zmeriti kaj duhovnik dela čez dan in koliko dela. Če si sam v gospodinjstvu, kot sem jaz, ki kar nekaj energije dneva porabim za to, da je hiša sploh topla, da je umita posoda, štoparica že laufa. Da je cerkev odprta in dostopna ljudej, štoparica gre ... Treba je kaj popraviti, potem še dve do tri ure verouka na dan, pa je počasi dneva že konec. In ne moremo pričakovati takšnega duhovnika s toliko močmi in čudovitimi deli ala »superman«. V katoliški miselnosti, tudi medijih, pa se gleda na duhovnika s supermenovskim kompleksom, kot da mora reševati vse. To je klerocentrizem, ki je dediščina stoletij. Sinodalnost v tem trenutku pa je namenjena temu, da to presežemo.

P. Branko Cestnik
P. Branko Cestnik © ARO

Shod za otroke in družine (photo: Marjana Debevec) Shod za otroke in družine (photo: Marjana Debevec)

Družino bomo branili do konca

Kljub dežju se jev torek popoldne na shodu za zaščito družine pred državnim zborom zbralo skoraj 10.000 ljudi. V besedah upanja in hkrati odločenosti so sporočali, da ne bodo dopustili poseganja v ...

Družina (photo: pexels) Družina (photo: pexels)

"Mama je aspirin, ata pa apaurin"

Po dveh mesecih smo v oddaji Za življenje gostili specialnega pedagoga Marka Juhanta, ki pravi, da je čas, ki prihaja, zanj najlepši v letu. Ne samo zaradi pestrosti barv, tudi zato, ker stvari, ...