Misijoni in oddajniki | (foto: Izidor Šček)
Misijonska nedelja z zaprtimi usti
Naš pogled Izidor Šček
Za nami je misijonska nedelja. Ta dan v letu mi je še posebej pri srcu, saj sem že od mladih nog rad spremljal delo misijonarjev, poslušal njihove zgodbe in se vživljal v njihovo življenje. Spominjam se dolgih zimskih večerov, ki sem jih preživljal obložen s knjigami. Podobe Indijancev, s katerimi je živel škof Baraga, so ponovno oživele, ko sem zaprl oči in se pretvarjal, da jih dobro skrit opazujem. Popolnoma jasno mi je bilo, da je misijonski poklic nekaj najplemenitejšega, kar lahko človek opravlja v svojem življenju.
Z leti sem začel spoznavati prave, žive misijonarje. Pa še kako so bili živi! Z žarom v očeh so govorili o tujih deželah, ljudeh, svojemu delu in predvsem o oznanjevanju. "Po njih dejanjih jih boste spoznali", se mi je vedno znova utrinjalo v mislih, ko sem jih poslušal. Njihova energija me je preprosto navduševala. Pozneje sem jih spoznaval tudi na terenu, v Afriki. Pater Miha Drevenšek je bil prvi misijonar, ki je v mojih očeh presegel meje možnega. Neutruden delavec, oznanjevalec na vsakem koraku, vsakemu človeku človek, jokajoč z jokajočimi in poln radostnega smeha, predvsem z mladimi. Ideje so kar vrele iz njega in za počitek ni bilo veliko časa. Vsak človek mu je bil dragocen, celo državnim birokratom v pisarnah je najprej pošteno sprašil hlače, nato pa z gromkim smehom in dobro voljo postavil stvari na svoje mesto. Največ mu je pomenil preprost človek. Ne barva kože, ne spol, ne starost, nič ni bilo pomembno, le pravica in neomajna vera, da se je Kristus rodil za lepše in polnejše življenje vseh.
Pozneje sem srečal še veliko misijonark in misijonarjev, ki so me vsak po svoje navduševali s svojo preprostostjo, zagnanostjo in vero. Videl sem tudi njihove solze, stisko in temne oblake, ki so jim viseli nad glavo. Celo sam, tujec v tuji deželi, sem zmajeval z glavo in njihove težave ocenil za nepremagljive. Pa se je svet naslednji dan še vedno vrtel in tudi sonce je znova vzšlo. Veliko vrat se je zaprlo, a vedno znova se je našlo odprto okno in življenje je teklo naprej.
Spominjam se togih birokratov, ki so patru Drevenšku grenili življenje in svoj položaj izkoriščali za dokazovanje moči. Tudi oče Bole je marsikatero uro preživel na hodnikih birokratskih gnezd. Kljub preteklim letom, razvoju, demokraciji in digitalizaciji na Radiu Ognjišče žal spet okušamo kakšno moč imajo določeni uradniki, ki naj bi skrbeli za dobro državljanov, a jim je glavno vodilo pri delu le eno: če obstaja najmanjša možnost, da se zadevi ne ugodi, naj se zadevi ne ugodi.
Vem, da je to precej idiličen prikaz misijonskega poklica, najbrž zato, ker sem bil v misijonih večkrat samo "na obisku" in gostom se običajno pokaže samo najboljše in najlepše. Mogoče pa tudi zato, ker kar delaš rad ni nikoli težko. S patrom Miho Drevenškom res ni bilo težko postavljati radijske postaje, pa čeprav v Zambiji v Afriki. Ko si videl njegovo gorečnost in jasno vizijo kako evangelizirati s pomočjo radia in medijev, ni bilo dvoma, da je to prava pot misijonov 20. stoletja. Še pred njim je to spoznal naš ustanovitelj, oče Franc Bole, vizionar in neizčrpen vir idej kako evangelij približati ljudem. Z jasnim ciljem pred seboj je podiral birokratske blokade in ljudem odpiral oči ter lajšal poti. Posebej je bil občutljiv za bolne in ostarele, misijoni in dobrodelnost pa so imeli vedno posebno mesto v njegovem življenju. Ni ga ustavil niti zapor, niti zasliševanja, niti nasprotovanja. Oba sta že odšla, a sadovi njunega dela so ostali še kako vidni.
Danes mi spomin bega iz domačih krajev v Afriko in spet nazaj. Spominjam se togih birokratov, ki so patru Drevenšku grenili življenje in svoj položaj izkoriščali za dokazovanje moči. Tudi oče Bole je marsikatero uro preživel na hodnikih birokratskih gnezd. Kljub preteklim letom, razvoju, demokraciji in digitalizaciji na Radiu Ognjišče žal spet okušamo kakšno moč imajo določeni uradniki, ki naj bi skrbeli za dobro državljanov, a jim je glavno vodilo pri delu le eno: če obstaja najmanjša možnost, da se zadevi ne ugodi, naj se zadevi ne ugodi. Na srečo so v državnih organih tudi modri in odgovorni posamezniki, ki se po svojih močeh trudijo za dobro državljanov. In seveda ima Radio Ognjišče najboljše poslušalce, ki so že večkrat pokazali, da jih tuje stiske še kako prizadenejo in jim je mar za nepotrebno bolečino, žalost in osamljenost.
Počutimo se kot bi stali pred zapahnjenimi vrati, a kot misijonarji upamo na ugodno rešitev, na odprto okno ali kakšna druga vrata, ki bo naš glas spet prinesel v Bohinj.
Misijonska nedelja je letos v Bohinju minila brez našega radia. Birokratski zapleti s papirji in nenadoma je tišina boleče zarezala v marsikaterega poslušalca. Nič več svetih maš in rožnega venca ob bolniški postelji, nič več umirjene glasbe, nasmehov ob zabavnem programu, novic - tudi z druge strani, nič več spodbudnih in tolažilnih besed radijskih voditeljev... Počutimo se kot bi stali pred zapahnjenimi vrati, a kot misijonarji upamo na ugodno rešitev, na odprto okno ali kakšna druga vrata, ki bo naš glas spet prinesel v Bohinj.
