Prisluškovanje stvarstvu

Naš pogled | 04.10.2022, 15:11 Blaž Lesnik

Kakšen glas ste danes najprej zaslišali, ko ste zjutraj odprli oči? Pri tem nimam v mislih zgolj zvokov iz neposredne okolice, ampak vse tiste glasove, ki so v nas in nam s svojo samoumevno prisotnostjo pije pozornost: podrsaj po telefonu, preveri zadnje novice in všečke. Kmalu se lahko pridruži glas obupa, najprej zato, ker nismo tako super kot vplivneži na instagramu, potem se zavemo, da nam bo zmanjkalo časa in ne bomo uspeli postoriti zadanega, v kulisi dnevnega hitenja pa na nas preži brezup zaradi sveta, v katerem živimo in ga s svojim načinom uničujemo tudi sami.

Danes je 4. oktober. Svetovni dan živali, slišimo v večini medijev, kjer ponekod morda še pripišejo ime priljubljenega svetnika iz preloma 12. v 13. stoletje. A kot vemo, je sv. Frančišek Asiški s svojim življenjem zaznamoval pogled na celotno stvarstvo. Po njem si je izbral ime sedanji papež, ki je po svoji odmevni okrožnici Laudato si pred nekaj leti določil tudi poseben čas v letu, ki se z današnji dnem zaključuje. Čas stvarstva je obdobje med 1. septembrom (svetovni dan molitve za skrb stvarstva) in praznikom sv. Frančiška. Z logotipom gorečega grma ga letos spremlja geslo: "Poslušaj glas stvarstva".

Kdor se v tem trenutku sprehaja po s soncem obarvanem jesenskem gozdu, kjer se že kaže vsa paleta barv in ga v bližnji strugi spremlja veselo žuboreč potok, lahko tudi z zaprtimi očmi občuduje vso veličino, milino in bogastvo, ki jo premore narave. Druga podoba podobe te iste narave pa nam ob priklicu spomina na nedavne poplave, poletne požare, ki so bili najobsežnejši v zgodovini samostojne Slovenije, katastrofalno sušo,... pač ne prebuja lepih občutkov. To so grenki kriki ranjene Zemlje, ki je na milost in nemilost prepuščena - človeku. Neke vrste disonanca je torej v tem prisluškovanju glasovom Stvarstva, kot ugotavlja tudi papež Frančišek.

V zadnjih petnajstih letih je svet šel skozi številne krize: komaj smo zgolj kozmetično, navzven zakrpali posledice finančne krize leta 2007, nas je "zaprla" pandemija, zdaj pa že več kot pol leta spremljamo vojno v Ukrajini z vsemi globalnimi posledicami in grožnjami. Zdi se, kot da bi nas te krize ena za drugo opozarjale in pripravljale na skupno grožnjo, ki jo poznamo že desetletja: to so globalne podnebne spremembe, katerih posledice se razvijajo hitreje in močneje, kot so predvidevali strokovnjaki.
Najprej je bila tu brezmejna in brezobzirna pogoltnost ob finančnih špekulacijah, nato nas je tedaj še neznani virus prisil v izolirano življenje, naši vzorci potovanj in dela so se ustavili in spremenili, svet se je upočasnil. Na pragu zime prinaša vojna v Ukrajini nepredstavljive ukrepe: ugašanje javne razsvetljave, zapiranje tople vode, Evropa se zaradi pomanjkanja elektrike pripravlja na mrk mobilnih omrežij, pri nas se je dvignil prah zaradi sicer iz konteksta vzete izjave ministra, ki je kot povsem mogočo možnost napovedal vladno prepoved obratovanja smučišč.
Skratka, ukrepi ki jih nobena vladna niti nevladna organizacija niti približno ni dosegla s kakršnokoli ozaveščevalno kampanjo. Seveda gre tu za krizne in prisilne ukrepi.
Uganete, kaj je skupni imenovalec reševanja vseh naštetih - od bančne, zdravstvene oz. pandemske do energetske in prehranske krize? To, da jo lahko rešimo le skupaj, v sodelovanju. Kar velja tudi za reševanje podnebne krize: reševanje skupnega doma zasluži enako pozornost kot drugi globalni izzivi, kot so zdravstvene krize in vojni spopadi.

Zaradi podnebne krize se zdi danes situacija v svetu brezupna. Kot svarijo znanstveniki, so nekatere podnebne prelomne točke že presežene, a vse grožnje vključno s taljenjem grenlandske in antarktične ledene plošče, razpadom zalivskega toka, izumiranjem amzonskega gozda in koralnih grebenov, ekstremnimi vremenskimi pojavi itd. na človeka ne delujejo dobro: pehajo nas v obup in brezvoljnost. Psihologi v razvitem svetu zaznavajo porast strahu, občutkov nemoči, depresije in vdanosti v usodo… Vse to so poimenovali podnebna žalost ali ekološka tesnoba.

Kako torej ohraniti upanje, čeprav logika pravi drugače? Življenje asiškega ubožca dokazuje, da upanje ne odraža samo golih dejstev. S svojim odgovorom je pokazal, da je upanje povezano z ustvarjanjem NOVIH dejstev. Ne samo, da je uspel v svojem času, njegov zgled je živ in aktualen tudi po več kot osmih stoletjih.
Upanje je povezano z našim ustvarjanjem novih dejstev. Če sem konkreten:
Pravo vprašanje ni: ali nas bodo električni avtomobili rešili ali pa so le na propad obsojena stranpot. Pravo vprašanje je, ali danes res potrebujem prevoz s svojim avtom (v katerem se bom skozi gnečo zastojev prebijal sam) ali pa se mu lahko odpovem, uporabim javni prevoz ali kolo. Podobno lahko nadaljujemo tudi na drugih področjih: ali res potrebujem ta izdelek, ali lahko odščipnem svojemu udobju kakšno stopinjo ali dve pri ogrevanju ali lahko živim brez odpadne hrane...?

Naš življenjski slog in potrošniške vzorce v veliki meri oblikujejo norme, ki obkrožajo družbene skupine, s katerimi se identificiramo. Te norme bomo spremenili, ko se bomo na vseh ravneh družbe zavedali vpliva, ki ga ima naša poraba na podnebne spremembe. Papež Frančišek omenja ekološko spreobrnjenje, ki pomeni spremembo smeri, oziroma še bolje: spremembo src in miselnosti. Celostna ekologija je tista, ki nikogar ne pusti  na obrobju življenja. In ker smo tudi v tednu za življenje, dovolite ob rob tega podnebnega razmišljanja še tole misel:
Naravo potrebujemo mi, ljudje, ona pa nas ne. In narava ima vedno prav. Še tako velika želja istospolno usmerjenih oseb po otroku niti današnje glasovanje o družinskem zakoniku v Državnem zboru tega dejstva ne more spremeniti.