Suša, toda ne za novinarje

| 26.07.2022, 14:30 Tanja Dominko

Saj vsi poznate izraz čas kislih kumaric. Čas, ko se zelo malo dogaja in novinarji na dolgo in na široko poročajo o manj pomembnih temah. Tako sem včeraj ob gledanju televizije obnemela, ko sem zasledila prispevek o tem, kako je v neki državi nekdo našel izgubljeno kokoš in prek facebooka poiskal lastnico. Ne, ni šala, na eni od slovenskih televizij je bil pripravljen razmeroma dolg prispevek o tej kokoši. Priznam, vmes sem prestavila program.

Čas kislih kumaric, ko je dogodkov manj, ponekod vzamejo zelo dobesedno in nam polnijo glavo z neumnostmi, ki jim ni para. Spet drugi pa stvari vzamemo zelo zares in te čase izkoristimo za osvetlitev nekaterih za Slovence in svet usodnih premikov in sprememb.
Ena takih je odločba ustavnih sodnikov, ki se nanaša na istospolne skupnosti in izenačenje pravic z vsemi ostalimi, kar pomeni premike tudi na področju posvojitev otrok. Ali to pomeni, da bo do posvojitev res prišlo? Zdi se nam preprosto neverjetno, da bi nek par, ki je v postopku, v čakalni vrsti, če hočete, za posvojitev otroka že vrsto let, zdaj moral tekmovati z dvema očkoma ali dvema mamicama. Če se postavimo v kožo tistega, ki odloča, kdo bi bil primeren posvojiteljski par, nam je jasno, da bi se moral odločiti v prid očka in mamice, ki za otroka pomenita varno, stabilno družinsko okolje. Ni enostavno sprejeti odločitve, da gre nek par v posvojitev, proces priprave je dolgotrajen. Ko sem pred mnogo leti govorila s parom, ki sta postala starša trem posvojenim otrokom, dvojčkoma in močno slabovidni deklici, sta mi pomenljivo dejala, da je bistvena razlika v gledanju... ali iščeš sebi otroka ali iščeš otroku starše. In to je tista osnovna razlika, ki je verjamem sodniki niso imeli pred očmi. Da otrok ni pravica, ampak so pravica starši. In stremeti moramo k temu, da bi bili starši čim bolj idealni. Stabilni, uravnovešeni, trdni, z visokimi moralnimi načeli. Vzgoja za starševstvo je preveč zapostavljena v naši družbi, tridnevni tečaj bodoče starše izobrazi le za nego dojenčka, hranjenje, umivanje, nošenje. Ampak starševstvo je mnogo več kot to. In traja mnogo dlje kot pa za čas plenic. V teh dneh me je pretresla statistika, da smo imeli lani le skoraj 6 tisoč sklenjenih zakonskih zvez, razvez pa več kot 2 tisoč 300 oziroma za več kot 30 odstotkov več kot pa leto prej. Vem, vsak par je zgodba zase, zgodi se, da pride do tako hude ranjenosti, da na pogorišču ni več upanja za ljubezen. A vendar se sprašujem, kaj smo naredili narobe, da imamo med istospolnimi tako močno željo po poroki in po otrocih, med pari nasprotnega spola pa ne? Le zato, ker so na videz nedosegljive stvari bolj privlačne, bolj mamljive? Morda, to bo pokazal čas, prav kmalu se bo videlo, kako močne so istospolne skupnosti. Upam le, da ne bo tudi iz teh skupnosti ranjenih otrok, ki trpijo, ko gresta starša narazen. Ne predstavljam si namreč, da bi moral nek otrok vsakega pol leta, kajti mnoge istospolne zveze ne trajajo dosti dlje, spoznavati novega očeta 1 ali 2. Toliko v razmislek.
In kako banalna je po drugi strani odločitev ustavnih sodnikov, je slikovito predstavil p. Branko Cestnik v oddaji Spoznanje več, predsodek manj. Vprašal se je, ali bodo ti čez 10 let odločali o pravici, da se nekdo zaljubi v semafor? Daleč je zašel ta svet, pa Slovenija še zdaleč ni osamljen primer, pravzaprav so redke države tiste, ki uspejo zaščititi tradicionalno družino, da o zaščiti otrok niti ne govorimo. Nekateri celo pravice do življenja nimajo, toliko o svobodni državi, ki ji vlada Svoboda.

Kaj je pravzaprav s to Svobodo? Več kot četrt stoletja sem že v novinarstvu in priznati moram, da sem bila že večkrat razočarana nad slovenskimi volivci. Ampak vsake volitve sem razočarana huje. Enostavno ne morem razumeti, kako lahko nasedajo strankam, ki se ustanovijo tik pred volitvami, ali strankam, ki vzniknejo vsak mandat znova le tik pred volitvami, da se nahranijo za prihodnji mandat, odgovornosti pa jim ni treba prevzeti. Resnica, Pirati, lepo vas prosim, kot bi se kdo delal norca iz politike. Ampak volivci se ne zavedajo, da so te stranke za nos potegnile prav njih, ki so jih obkrožili. Papir prenese vse, nekateri v predvolilnih soočenjih dobesedno lažejo, pa se ne zgodi nič. Spet drugi dobijo brco na volitvah, pa se nam še vedno smehljajo s televizijskih ekranov, saj četudi jim volivci ne zaupajo več, obstajajo drugi, ki pa jim in jim celo namenijo položaje. In potem ko je minister Šarec na vsa usta razlagal, da obrambni resor ni le vojska, ampak tudi civilna zaščita, bi lahko dobesedno zasijal ob izbruhu požara na Krasu, toda s svojo prisotnostjo se je samo osmešil, še zlasti ko je širni Sloveniji razlagal o štarterju in žički. S takimi pajaci sestaviti vlado in to ob dejstvu, da imaš v parlamentu celo vrsto izobraženih poslancev, ki po mojem mnenju nekajkrat presegajo sposobnosti marsikaterega iz ministrske ekipe, je milo rečeno norost. Ob začetku mandata je nekdo dejal, da bi tej vladi celo plačal, da ne dela nič. Morda res. Samo, dragi ministri, časi so preresni, da bi lahko sedeli križem rok. Draginja terja ukrepe, družinski proračuni namreč ječijo pod težo stroškov za hrano in energijo, kaj šele za šolske potrebščine. Tudi koronavirus terja ukrepe, čeprav ste zarili glavo v pesek kot noji. In, kar je najbolj pomembno, današnji časi terjajo poslušanje in sodelovanje. Opozicija ponuja roko, civilna družba ponuja roko, državljani ponujamo roko, na vas pa je, da boste vedeli, katera ponujena roka je sposobna in pripravljena delati dobro za vse nas. Pametno izbiro vam želim! Tako vam, kot vsem nam, ko bomo jeseni izbirali nove župane in novega predsednika.