Smisel je kot zrak: zavemo se ga šele, ko ga zmanjka!

Oddaje | 01.02.2022, 17:17 Tadej Sadar

V času vsesvetovne krize moramo biti zelo previdni, kaj komu pripisujemo in kako se vedemo do soljudi. Ko je namreč frustriranih na milijone ljudi, se neupravičeni napadi na nedolžne širijo hitreje od virusa. - Misel iz knjige kar najbolje povzame čas v katerem smo se našli. Še nekaj jih najdete v spodnjem prispevku.

V oddaji Sol in luč smo predstavili drugi del (zapis prvega dela) knjige avtorjev Elizabeth Lukas in Reinhardta Wurzla, ki sta napisala knjigo z naslovom Pandemija in duševnost (izšla v sodelovanju Založbe Novi svet in Inštituta Antona Trstenjaka). Reinhardt je nekdanji bolničar reševalec in sedaj deluje kot novinar, prof. dr. Elizabeth Lukas pa je logoterapevtka in učenka Viktorja Frankla.

Ljudje, ki živijo smiselno življenje, imajo manj duševnih težav in dobro prenašajo stres.

Frankl je v svojih zapisih dosledno opozarjal, da človek lahko zajezi nasilje.

»Ne v tem, da trpimo,
temveč v tem, kako trpimo,
je smisel trpljenja.«

S tem Frankl sporoča, da lahko človek tudi nasprotovanje in udarec usode sprejme pokončno in dostojanstveno. Ne da bi bežal, ne da bi zapadel nasilnosti in ne da bi verigo trpljenja še sam podaljševal. Dostojen pogovor z nasprotnikom je vedno mogoč, kakor je mogoče tudi dostojanstveno sprejeti neizogibno usodo.
Potrebno je le, da sunek energije, ki nam ga narava pošlje ob frustriranosti, usmerimo v trdno odločenost, da svojega trpljenja ne bomo podaljševali, marveč ga bo preoblikovali v veličasten človeški dosežek, ki nas same plemeniti, vse druge pa varuje.

Pandemija korone je človeško družbo soočila z nepričakovano alarmantnimi problemi. Vsekakor je vsesvetovni skupni sovražnik nekaj novega. Prej smo se delili na "naše" (domnevno dobre) in "vaše" (domnevno hudobne). Danes smo tako "naši kot vaši" izpostavljeni nevarnim grožnjam. Vsem zbuja tesnoben občutek negotovosti. Zdi se, da se nam majejo tla pod nogami. Se naša notranjost lahko česa oprime? Psihoterapija priporoča: "Usmerite svoje misli – ne na udarec usode, pač pa na še razpoložljive vire. Zberite jih in jih poveže v sveženj moči."

Empirično so življenjski smisel raziskovali na univerzi v Innsbrucku. Njihovi izsledki so potrdili korelacije ki jih je Frankl slutil že več desetletij prej. Med drugim so ugotovili, da ljudje, ki živijo smiselno življenje, redkeje zbolijo za demenco, imajo manj duševnih težav, dobro prenašajo stres, so redkeje depresivni in manj dovzetni za različne zasvojenosti.

Brez privolitve vam nihče ne more vsiliti občutka manjvrednosti.

Med vernimi sem pogosto slišala stavek, da nikomur ni naloženo več, kakor zmore nositi. To je spoštljiv kredo, h kateremu si ne drznem ničesar pripominjati. Nekaj pa lahko z gotovostjo zatrdim: človek lahko (zlasti v luči smisla) duhovno zori v zmožnosti prenašanja težav. Ne vem, ali njegovo breme tako postane lažje ali pa samo tako doživlja, vendar v svojem zorenju ne nazaduje več - pridobi si moč. Morda ne bo ozdravel, bo pa s svojim bremenom notranje zrasel.

Misel Eleanor Roosevelt pravi tako: "Brez privolitve vam nihče ne more vsiliti občutka manjvrednosti." V obdobju pandemije je telesna in duševna poškodovanost še bolj pomembna kot sicer, saj nam slabi organizem in posledično imunski sistem.

Najboljša preventiva je v razgiban in prožen življenjski slog. Pomirjenost s preteklostjo in zaupanje v prihodnost sta dva močna stebra, med katerima je razpeta viseča mreža sedanjosti, v kateri se sicer res zibamo sem in tja, a iz nje zlepa ne pademo. Toda če eden od teh dveh stebrov popusti, lahko postane nevarno.
Razumno pravilo za zdravo porabo časa se glasi:
»Izmenjujte ure intenzivnega dela z meditativnimi urami in delovno vnemo s počitkom, ter pri tem ne pretiravajte ne v eno ne v drugo smer. Zanihajte v ritmu, ki ustreza vaši duši in telesu.«

Seveda je to dandanes lažje reči kot storiti. Industrija prostočasnih dejavnosti staro in mlado obstreljuje z multimedijskimi ponudbami. Marsikaj od tega, kar nam ponujajo reklame, so odkrito rečeno neumnosti, ki nam kradejo čas. Tudi obsežnost znanja vsakogar sili, da premišljeno izbira, kaj hoče vedeti in čemu se lahko odpove. Odpovedi pa naša generacija ni vajena. Za povrh je uvajanje sodobnih informacijskih tehnologij zabrisalo meje med poklicnim in zasebnim življenjem in le redki so vešči nujne ločitve med prvim in drugim.
Čudovito in preprosto zdravilo, ki pa ni modni hit našega časa, je na dosegu rok, vsakodnevni sprehod na svežem zraku. Toda brez šumenja glasbe ušesih, brez pametnega telefona v žepu in brez drugih kradljivcev pozornosti, saj le tako lahko dobijo misli prosto pot in človek dragocen čas, da je lahko sam s seboj.

Ljudje, ki živijo izpolnjeno življenje, so na splošno srečni. Seveda ne hodijo okoli govoreč: "Moje življenje ima smisel," pač pa kažejo svojo srečo z radostjo nad življenjem, ubranimi odnosi in s splošnim zadovoljstvom. Ljudje, ki nimajo smiselno izpolnjenega življenja, pa so v splošnem nezadovoljni. Seveda tudi oni ne pravijo: "Manjka mi življenjski smisel," se pa nenehno pritožujejo nad razmerami in svojimi bližnjimi, ki jih ponavadi tudi obtožujejo, da so oni povod za njihovo nezadovoljstvo.

»Duhovno« zdrav človek iz sebe prinaša kulturo. H kulturi pa spadajo tako zmožnosti za delo kakor tudi zmožnost za ljubezen in trpljenje. V ravnodušnosti se vse to skrči. Ljudje pogosto še naprej delajo, da zaslužijo denar - vendar brez poleta, brez navdušenja, mlačno in brezvoljno. Kdor nima ničesar in nikogar rad, otopi. Trpljenje drugih ga ne gane več, lastno trpljenje pa ga ne motivira, da bi karkoli spremenil. Zaleze se v kajuto svoje življenjske ladjice, vetru in valovom pa prepusti, da njegovo ladjo brezciljno ženejo čez morje ali čez morske čeri.

Prvi korak za izhod iz takšne krize je, da se človek sprijazni s svojim nezadovoljstvom in ugotovi, da zanj niso krive ne okoliščine in tudi ne drugi ljudje. Zavedanje, da imamo neko poslanstvo, dokazano krepi samozavest in telesno odpornost ter posledično preprečuje obolevnost in podaljšuje življenje, je pojasnil zdravnik Frankl. Lahko bi rekli, da je smisel kot zrak: Dihanja se skoraj ne zavedamo, ko pa nam začne zraka primanjkovati, se ga tudi zavemo.

Ob pandemiji korone je postalo zelo očitno nekaj, česar se milijoni ljudi prej niso tako močno zavedali, namreč: da problemi ne upoštevajo državnih meja. Bolj kot kdaj koli je očitno da smo eno človeštvo, da spadamo skupaj. Vsak lahko začne v svoji neznatnosti. Čeprav je celotno vesolje sestavljeno iz neznatno majhnih delcev, prav vsak od njih šteje. Panika in pesimizem nikomur ne pomagata. Očitanje in prepiranje tudi ne. Posvetimo se temu, kar zmoremo sami. To smo dolžni storiti.
Kdor lahko dejavno prispeva k lajšanju skrbi, naj to stori. Kdor izžareva umirjenost in sproščenost, naj tako prispeva k splošnemu razpoloženju. Kdor lahko druge spremlja z blagoslovom, naj ne omahuje.