Matjaž Merljak
Jakob Čuk
Meta Potočnik
Človek se noče odpovedati najvišji funkciji v vesolju. Vse niti hoče imeti v svojih rokah. (foto: Qimono / Pixabay)
Človek se noče odpovedati najvišji funkciji v vesolju. Vse niti hoče imeti v svojih rokah. | (foto: Qimono / Pixabay)

Viktor Frankl: Nemogoče je, da bi kdaj bilo kaj brez smisla.

14.12.2021, 17:15 Tadej Sadar

Ko začneš odkrivati zapuščino dr. Viktorja Frankla, se ne moreš načuditi, kako je ta vrhunski strokovnjak znal preprosto ubesediti skrivnosti, lahko bi rekli skoraj poslednje skrivnosti, ki si jih človek postavlja, odkar se zaveda samega sebe, najti smisel bivanja.

Kako pa je z njegovim odnosom do presežnega, čemur bi lahko rekli poslednja Franklova skrivnost. Njegova učenka, dr. Elizabeth Lukas je ta njegov odnos izjemno subtilno povzela v knjigi z naslovom Frankl in Bog. ( izšla je pri založbi Novi svet) »Morda bodo te njegove misli v pomoč, da se bomo lažje notranje orientirali v današnjih razburkanih časih, ko izginjajo izročila, ko se cerkve praznijo in se kulture mešajo med seboj, različne politične struje trkajo druga ob drugo in se zdi, da je gospodarski profil pogosto še edino merilo,« je zapisala v uvodu. Sam bi dodal, da je to knjiga, ki pravzaprav zelo malo govori o Bogu in zelo veliko o človečnosti in o smislu. Pravzaprav je razlaga temeljne zapovedi »Ljubi Gospoda, bližnjega in sebe« in našel boš človečnost v sebi, ter izpolnil smisel. Če imate radi sami sebe, preberite to knjigo. Nekaj odlomkov smo objavili v oddaji Sol in luč.

Smisel je "spodbujevalnik bivanja".

Nesporna Franklova zasluga je, da si je vedno prizadeval upoštevati pravo bivanjsko razsežnost. Tistemu, ki strada, nič ne koristijo naše modre besede in bivanjsko zafrustriranemu ne pomaga kos kruha. Psihotiki potrebujejo zdravila, preplašeni porcijo poguma in humorja, tisti pa, ki so razvajanju zaradi udobja, potrebujejo s smislom orientirano spremstvo.

Ne dogaja se redko, da se pri psihoterapevtskem pogovoru pokažejo verski dvomi. Zagrenjenost zaradi krivic na tem svetu se prepleta z zagrenjenostjo nad tem, da »Bog to neprizadet dopušča«. Tudi nezadovoljstvo s svojo lastno težko usodo naložimo na rame »ljubemu« Bogu, ki očitno ni tako prijazen, kot so nam oznanjali. Pri tem uporu zapustimo svojo otroško vero, ne poskrbimo pa, da bi naša vera postala zrelejša.
Pokazati moramo izkušnjo, da dvomljivci v globini svoje duše tako ali tako »znajo plavati« - povedano v prispodobi - in si to tudi upajo, brž ko jim ponudimo roko v pomoč in argument, ki razjasni težavo.

Frankl je rad poudarjal, da mu je spričevalo o verovanju, ki je potrjeno v stiski in obupu, ljubše kot religiozno udejstvovanje, ki traja samo toliko časa, dokler je življenje "v redu".

Odreči se temu, da bi samega sebe postavljal v središče, je bilo človeku že od nekdaj težko. Samo pomislimo kako težko je opustil geocentrično podobo sveta. Kaj je moral opustiti od navideznega lastnega veličastja, ko je postalo jasno, da se je razvil iz sesalcev. Še vedno bi hotel biti stvarnik vsega, vrhovni in najvažnejši funkcionar v celem vesolju, tisti, ki ima v rokah vse niti. In vendar je moral uvideti, da ni on stvarnik smisla in vrednot. Vedno, ko je človek v domišljavi aroganci sam skušal določiti, kaj je smiselno in vredno, se je zapletel v zmedo in povzročal škodo.

Človek odgovornosti ne more izključiti, če noče postaviti na glavo vseh pravil zdrave človeške pameti. Frankl je rad citiral rabina Hillela, ki je zapisal:
"Če tega ne naredim jaz - kdo bo storil?
Če pa jaz to storim le zase - kaj sem potem?
In če tega ne storim zdaj - kdaj naj bi storil?"

Ta vprašanja enega najpomembnejših judovskih učenjakov so brezčasna in šepetajo na ušesa preteklih in prihodnjih rodov. Vsakdo ima svojo nalogo in nihče je ne more odstopiti nekemu namestniku. Vsak trenutek ima svoj izziv, ki ga ne moremo odriniti na "kadarkoli". In nihče ne more delovati le sam zase. Ravnanje vsakega posameznika spreminja družbo. Resnično, strašno in veličastno hkrati je, da nosimo odgovornost. Strašno, ker prispevamo tako v dobrem kot v slabem. Tudi če ničesar ne storimo, je to prispevek! Odgovornost pa je veličastna, ker smemo neprestano ustvarjati.

Nikdar doslej ni bila zavest odgovornosti vsakega izmed nas tako ogrožena in hkrati tako nujna kot je v enaindvajsetem stoletju. Zakaj ogrožena? Lovimo ravnotežje kot na gugalnici brez ograje. Vse, kar nam je nekdaj služilo za orientacijo, naj je to pameten nagon našega bitja ali tradicionalna utesnjujoča pravila naših prednikov - vse se je po večini razlomilo. Frankl, ki je ljubil besedne igre, je porogljivo zapisal, da mnogi njegovi sodobniki "hočejo, kar delajo drugi", ali "delajo, kar hočejo drugi," skratka, le malo si jih prizadeva, da bi svoj življenjski vzorec oblikovali samostojno. Ljudi sploh ne vznemirja več, da se družba briga samo še za "imeti", čisto ob strani pa pušča "biti", tako da je posameznik sedaj že vesel, če jo lahko popiha v virtualne svetove ali kako drugače skomigne z rameni in se priključi toku.
Ko gledamo v prihodnost, pogosto tipamo v temi. Tudi Frankl je priznal, da smo celo pri skrbnem preverjanju vesti lahko le na pol gotovi, ali bo odločitev pravilna. Dolgotrajno tuhtanje prej poveča našo negotovost, kot pa jo razsvetli. Vest pa nam s svojo skrivno "popkovino navzgor" lahko ujame kakšno zelo majhno znamenje, ki nam pomaga iti naprej. Pogoj za to, da nas "poljubi" intuicija (ali muza, če hočete), je vsekakor, da se podamo v tišino in v tišini vztrajamo. Tišina nas napravi modre. Ne le, da v naši glavi prižge ognjemet domislic, izpere nam tudi negotovosti.

Dejstvo je, da novinarji prej raziskujejo in razširjajo po medijih to, kar je brutalno, prostaško, žalostno in katastrofalno, kot pa tisto, kar je v naši družbi hvale vredno. Tudi znanstveniki so nagnjeni k istemu preprosto zato, ker negativne reči bolj privlačijo pozornost kot pozitivne. Zato so vseskozi kovali motivacijske teorije, ki človeka označujejo kot popolnoma egocentrično bitje. Ali se žene za strastjo, za močjo, denarjem, priznanjem ali za kvaliteto življenja, vse njegovo ravnanje se vrti okrog njegovega majhnega ega, ki ga čuva, vzdržuje in mu je v zabavo - tako govorijo običajne teorije. Frankl se s tem ni mogel sprijazniti. Po njegovem se v teh prizadevanjih zrcali samo človekova živalska dediščina. Kar pa je posebej človeško, se steguje v nadrejeno razsežnost, odprto za svet. Šele ko človek naredi nekaj za drugega, preseže samega sebe. Takrat se pokaže resnična človečnost.

Frankl je večkrat ugotovil, da so dobri in spodobni ljudje vedno in povsod v manjšini in da je tako že od nekdaj. V koncentracijskem taborišču je na lastni koži doživel, da so se zaporniki v ekstremnih razmerah tako rekoč "razkrinkali". Pokazal se je njihov "resnični obraz". V običajni civilizaciji svoj značaj skrivamo za fasado vsakodnevnih neutrudnih prizadevanj, ko pa gre za gol obstoj, smo razgaljeni. Takole je zapisal: "Kaj pa je človek? To je bitje, ki se vedno odloča! Neprestano se odloča, kaj je in kaj bo v prihodnjem trenutku. V sebi ima možnosti da postane angel ali hudič." V taborišču »hudiči« niso bili le med esesovci. Zgodilo se je tudi, da je ta ali oni zapornik iz žepa svojemu tovarišu ukradel zadnji kos kruha. Bili pa so tudi "angeli" - celo med esesovci: nekateri so tvegali, da so sem in tja podarili kos kruha ali na skrivaj vtaknili v žep kakšno zdravilo. To nam je lahko v poduk: tudi mi se moramo vedno znova odločati, kaj smo in kaj bomo "že v prihodnjem trenutku".

Frankl je označil smisel kot "spodbujevalnik bivanja". S tem je hotel povedati, da je smisel vedno pred bivanjem, da tako rekoč spodbuja bivanje, naj mu sledi. Življenje vendar ni uspešno zato, ker lagodno životari. Številne študije potrjujejo, da človeka ne zadovolji, če lahko poteši svoje nagone, sicer pa se udobno zlekne v naslanjač. Duhovna stagnacija ga napravi lenega in počasnega.

Po Franklu smemo privzeti stališče, da je nemogoče, da bi kdaj bilo kaj brez smisla; ker se ne moremo pobotati z nesmiselnim svetom, oziroma ne moremo, da smisla ne bi iskali. Naši možgani niso iznašli mišljenja. Naše noge niso iznašli hoje, niti naše oči gledanja. Noge so se razvile, ker so na zemlji trdna tla in imajo živa bitja potrebo, da se po njih premikajo. Oči so se razvile, ker obstaja sevanje, ki se odbija od predmetov. Tako kot so noge jasno znamenje, da obstajajo trdna tla, in oči jasno znamenje za sonce, tako je naš organ za smisel, vest, jasno znamenje, da smisel tudi obstaja.

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Oddaje , Sol in luč

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Dolina (photo: Župnija Dolina) Dolina (photo: Župnija Dolina)

Dolinski zvonovi utihnili po več kot tisoč letih

Po odredbi tržaškega sodišča so v Dolini pri Trstu v torek zasegli zvonove mogočnega zvonika župnije sv. Urha. Tamkajšnji župnijski upravitelj Klemen Zalar je nad dejanjem razočaran. Razlog naj bi ...

Gostje 4. Svetovalnice na temo covida so bili: dr. Tatjana Lejko Zupanc, dr. Alojz Ihan in dr. Bojana Beović (photo: Svetovni splet, Rok Mihevc) Gostje 4. Svetovalnice na temo covida so bili: dr. Tatjana Lejko Zupanc, dr. Alojz Ihan in dr. Bojana Beović (photo: Svetovni splet, Rok Mihevc)

Covid: Neodgovorjena vprašanja

V Svetovalnici smo se posvetili preostalim vprašanjem, ki ste jih pred časom postavili poslušalci na temo epidemije in cepljenja. Ali se lahko težave z obrabo sklepov povečajo po prebolelem ...