Tudi med pandemijo lahko najdemo tako "svinje" kot "svetnike".

Oddaje | 24.08.2021, 17:15 Tadej Sadar

"Viktor Frankl nam je zapustil osupljive besede, da so jetniki v koncentracijskih taboriščih "postali bodisi svinje bodisi svetniki". Nekateri so svojim izčrpanim sojetnikom ukradli zadnji grižljaj kruha, nekateri pa so jim podarili lastni dnevni obrok. S tem je Frankl potrdil izkušnjo, da se človek v aktualnih mejnih razmerah upogne in spremeni."

"Eni bogatijo na račun spletnih prevar, tako da naplahtajo, ogoljufajo in okradejo, kogar le morejo. Drugi pa razpirajo malone angelska krila nad tistimi, ki potrebujejo pomoč."

Vsi navedki so iz knjige, ki jo še posebej potrebujemo v tem trenutku, saj nam slavna psihoterapevtka na preprost način razloži, zakaj se na krizo odzivamo tako kot se in tudi svetuje, kako polno (pre)živeti tudi ta čas svetovne krize. Tokratna oddaja Sol in luč je prinesla misli Elizabeth Lukas in Reinhardta Wurzla, ki sta napisala knjigo z naslovom Pandemija in duševnost. Reinhardt je nekdanji bolničar reševalec in sedaj deluje kot novinar, prof. dr. Elizabeth Lukas pa je logoterapevtka in učenka Viktorja Frankla. Kot posvetilo sta zapisala besede, ki vse povedo o delu: »Knjigo posvečava vsem, ki so v času svetovne krize izkazali in še izkazujejo izdatno mero poguma, razsodnosti in pripravljenosti za pomoč.«

Krize praviloma odkrijejo tisto, kar že dolgo ni bilo v redu.

Pandemija korone je človeško družbo soočila z nepričakovano alarmantnimi problemi. Vsekakor je vsesvetovni skupni sovražnik nekaj novega. Prej smo se delili na "naše" (domnevno dobre) in "vaše" (domnevno hudobne). Danes smo tako "naši kot vaši" izpostavljeni nevarnim grožnjam. Vsem zbuja tesnoben občutek negotovosti. Zdi se, da se nam majejo tla pod nogami. Se naša notranjost lahko česa oprime? Psihoterapija priporoča: "Usmeri svoje misli – ne na udarec usode, pač pa na še razpoložljive vire. Zberi jih in jih poveže v sveženj moči."

Frankl nam je zapustil osupljive besede, da so jetniki v koncentracijskih taboriščih "postali bodisi svinje bodisi svetniki". Nekateri so svojim izčrpanim sojetnikom ukradli zadnji grižljaj kruha, nekateri pa so jim podarili lastni dnevni obrok. S tem je Frankl potrdil izkušnjo, da se človek v aktualnih mejnih razmerah upogne in spremeni. V skrajni bolečini se navzven izkristalizira jedro človeškosti. Široka paleta možnih izbir pa sega od izgubljanja živcev in besnenja do najžlahtnejše velikodušnosti in del usmiljene ljubezni. Tudi med pandemijo lahko najdemo tako "svinje" kot "svetnike". Eni bogatijo na račun spletnih prevar, tako da naplahtajo, ogoljufajo in okradejo, kogar le morejo. Drugi pa razpirajo malone angelska krila nad tistimi, ki potrebujejo pomoč.

Skrajna stiska izkristalizira jedro človeškosti.

Pri krizah se praviloma očitno pokaže nekaj, kar že pred nastopom krize ni bilo v redu. Skladno s priljubljenim reklom, da »ima vsak greh dolgo senco«, se vse te sence enkrat nagrmadijo v krizo. Priložnost je torej v tem, da pregledamo "grehe" in v prihodnje preprečimo njihove sence. Dovoljujem si trditi, da je priložnost naše dobe najbrž v tem, da se izurimo v novi skromnosti. "Niso srečni ljudje hvaležni, temveč so hvaležni ljudje srečni," je rekel Francis Bacon, neprecenljiva pa je tudi Franklova filozofska misel, da nismo tisti, ki postavljamo vprašanja, ampak tisti, ki dajemo odgovore. Življenje nas sprašuje: "Okoliščine so takšne in takšne - kaj boš iz tega naredil? Kako boš nanje odgovoril?"

Niso srečni ljudje hvaležni, temveč so hvaležni ljudje srečni. (F. Bacon)

Ko govorimo o iskanju smisla, moramo poudariti tudi naslednji vidik; smisel je nekaj, kar obstaja in ne nekaj, kar lahko izumimo. Človek, ki je v svojem poklicu in poklicanosti predvsem izumitelj, pa rad viha nos nad tistim, kar zgolj obstaja, česar torej ne more pripisati sebi. To ga zlahka zavede, da nos v svoji oholosti dviga previsoko.

Iskanje smisla je svojevrsten varovalni ščit. Med drugim ga lahko iščemo tudi v tišini. Nobena skrivnost ni, da sta bila v naši visoko razviti industrijski in storilnostno naravnani družbi pred izbruhom pandemije stalnici splošno hitenje in delo brez predaha. Če se ne moremo v tišini umiriti, se tudi zavedati ne moremo. Izgubimo namreč stik s svojim notranjim glasom, ki je sicer neizmerno tih, vendar izjemno dragocen. Po izročilu bi mu lahko rekli "glas vesti". Ta glas ne ošteva in ne grize, pač pa nam svetuje kakor dober prijatelj. Varuje nas pred nepremišljenostjo in pred preobčutljivostjo. Svari nas pred pogoltno zaslepljenostjo in opominja k razumnosti in zmernosti. Kdor ga upošteva, ne zgreši prave poti.

Pandemija korone je v upočasnitev prisilila celotne narode. Morda pa je marsikoga spodbudila, da je vnovič odkril tišino in razmišljujoče vstopil vanjo.

Več v oddaji Sol in luč v arhivu ali v podkastu Radia Ognjišče.