Mateja F. Novljan
Marko Zupan
Alen Salihović
Vrtec v karanteni, gremo v gozd. Gozdne vragolije na poti na Jamnik. (foto: Mirjam Judež)
Vrtec v karanteni, gremo v gozd. Gozdne vragolije na poti na Jamnik. | (foto: Mirjam Judež)

Otroci, gibanje in zgled staršev

03.08.2021, 12:00 Mirjam Judež

Počitnice so se prevesile v drugo polovico. Tisti, ki ste me že videli, morda ne bi pričakovali, da bo lepo zaobljena oseba »predavala« o gibanju (predvsem) otrok in koristih, ki jih prinaša. Zgled sem dobila pri svoji mami, ki je pred boleznijo dan za dnem v vsakem vremenu hodila na Šmarno goro (približno 7.000 korakov oz. skupaj ena ura hoje) in se po opravkih v mesto vedno in redno vozila s kolesom (približno 10 km v eno smer).

Za vsak opravek v okolici doma ne potrebujemo avta

Mislim, da lahko sleherni potrdi, da bodo otroci, ki se doma naučijo, da je gibanje pomemben del njihovega vsakdana, tudi kasneje v življenju lažje ohranili zdrav življenjski slog. Zakaj bi se peljali z avtom po opravkih ali v knjižnico, če lahko uporabimo kolo? Če na relaciji Šentvid – Tacen vidite osebo ženskega spola na kolesu, ki spominja na branjevko, mi pomahajte. To sem jaz, ki sem se na poti domov ustavila še v trgovini.

Sedeči otroci

Otrok dnevno v šoli presedi vsaj štiri ure, starši ga največkrat dostavijo v šolo in ga tja pridejo iskat. Sedi med pisanjem domačih nalog in učenjem, sedi pred računalnikom, televizijo. Gibanje je ena otrokovih osnovnih potreb, a zaradi vse bolj potrošniško usmerjene družbe ga je vse manj, otrok pa nadomestilo za gibanje išče v drugih dražljajih, ki zadovoljijo njegove trenutne potrebe, dolgoročno pa nimajo pozitivnega učinka na njegovo zdravje. K sreči je gibanja v osnovni šoli dovolj. Raziskave kažejo, da se otroci do zaključka 7. razreda radi ukvarjajo s športom, po 13. letu pa njihova gibalna dejavnost drastično upade.

V otroštvu se postavljajo temelji za gibanje v odrasli dobi

Otrok, ki bo motiviran za gibanje že v zgodnjem obdobju svojega življenja, bo imel pozitiven odnos do gibanja tudi v odrasli dobi. S tem mu postavljamo temelje za nadaljnje življenje. Starši smo s svojim delovanjem največji vzor in vzpodbuda otroku. Veselje do hoje in gibanja nasploh bi rada prenesla tudi na svoje otroke. Kot otrok nisem razumela, zakaj mami sredi noči sili v hrib, kot srednješolka sem že podirala svoje rekorde v času, kot študentka nisem bila najbolj navdušena nad hojo k Mariji, kot mlada mamica pa sem s štručko v culi kar nekajkrat obiskala ta hrib nad našo hišo in s tem krepila svojo moč, vztrajnost in odpornost.

Jaz pa pojdem ...
Jaz pa pojdem ... © Žiga Judež

Ob sedmih zjutraj na Šmarni gori ni gneče

Zgodnje jutranji vzpon je terapevtski v več pogledih. Požene srce in telo, razjasnijo se misli, sprošča se hormon sreče in če sopihaš v dvoje, se med potjo naklepetaš in podeliš kakšno težavo, je učinek še večji. V dolino se vrnem rdeča v obraz in nekoliko utrujena, a nadvse zadovoljna, ker sem naredila nekaj dobrega za svoje zdravje. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje obležala, niti ne pomnim, kdaj je nazadnje zbolel mož ali kdo od otrok. Hvaležna sem, da smo zdravi in da se tudi otroci vedno manj pritožujejo, ko z možem najaviva kak pohod.

Prednosti gibanja v naravi

Naša družba je odvisna od tehnologije, ki je zelo privlačna, ne zahteva nobenega napora, toda otrokom jemlje priložnost in možnost, da bi več časa preživeli v igri na prostem ali v (pre)prosti igri. Dokazano je, da se otroci, ki so veliko v naravi ali so vključeni v kakršnokoli gibalno dejavnost, lažje spopadajo s stresom, imajo redkeje težave s pozornostjo, depresijo in anksioznostjo, so bolj kreativni in imajo zaradi telesne dejavnosti redkeje težave z debelostjo, hkrati pa s preživljanjem časa v naravi razvijejo večje spoštovanje in odgovornost do varovanja okolja.

Navade iz otroštva so popotnica za vse življenje, zato moramo začeti že zelo zgodaj. Telesna dejavnost ugodno vpliva na celostni razvoj otroka na telesnem, duševnem in socialnem področju. Z gibanjem postajajo bolj samostojni, izboljšujejo samopodobo, gibanje spodbuja razvoj čutil, sprošča, spodbuja kreativnost, zmanjšuje napetost in agresivnost, povečuje sposobnost pomnjenja in koncentracije, izboljšuje spanec, pozitivno vpliva na socializacijo, spodbuja sproščanje hormonov, ohranja funkcijo čutil, krepi odpornost. Posebej koristno je gibanje na svežem zraku, pomaga pri razvoju čustvene inteligence, preprečuje nastanek duševnih motenj, razvoj kroničnih (in drugih) bolezni.

Zakaj je kolo boljše od avta?

V zadnjih mesecih minulega šolskega leta smo se v službo, vrtec in šolo, vse v sklopu Zavoda sv. Stanislava, vozili s kolesom. Pot ni dolga, pa tudi kratka ne – 4 km. Čeprav sem bila na cesti zelo glasna in opozarjala na križišča, prihajajoče avtomobile, neprednostne ceste, sem na svojo štiričlansko mularijo prav ponosna. Iz tedna v teden so postajali bolj varni kolesarji, čas od doma do cilja se je skrajševal. Ugotovili smo, da moramo odriniti z avtom 15 minut pred začetkom šole, če gremo s kolesom, pa samo 10 minut prej. Tudi učiteljica našega četrtošolca je opazila, da je veliko bolj zbran in produktiven, ko ima zjutraj za seboj že nekaj kilometrov na kolesu. Otroci so ugotovili, da je kolo res krasno prevozno sredstvo; tudi v najhujši vročini ne pogrešaš klime, naše početje je zdravo, ekološko, pa še brezplačno, samo nekaj volje in pazljivosti moramo »vzeti s sabo«. S kolesom se zlahka ustavimo pred trgovino (ne rabimo iskati parkirišča) in se ob posebnih priložnostih nagradimo s sladoledom. Naučili smo se, da nič za to, če te na kolesu ujame dež. Se pač preoblečeš. Naučili smo se, da moramo paziti drug na drugega in da je lepo, če se z dvignjeno roko zahvalimo tistim voznikom, ki nam dajo prednost in tistim, ki tudi, kadar ni treba, ustavijo zato, da popravijo kakšno našo napako.

Vedno se v mislih zahvalim tudi vsem angelom varuhom, ki se vozijo z nami na kolesu.

Gibanje dviguje odpornost

Gibanje pozitivno vpliva na razvoj otrokovih mišic in okostja, razvijajo se duševne in čustvene sposobnosti otroka ter njegov odnos do sovrstnikov. Otroci, ki se redno gibajo, imajo manj težav v šoli in se lažje skoncentrirajo. Redna telesna vadba je nadvse pomembna za otrokov imunski sistem. Seznam je še mnogo daljši, star(ej)ši se tega zavedamo, a še kar dopuščamo, da so otroci predolgo pred zasloni. Strokovnjaki ugotavljajo, da raven gibalnih sposobnosti otrok pada, kar se je posebej pokazalo v času koronakrize, ko se starši nismo dovolj angažirali in jih (sebe) spravljali v pogon. V kombinaciji z nezdravo prehrano lahko pretežno pasiven življenjski stil vodi v nabiranje prekomerne teže, ta pa kasneje lahko povzroči tudi resne zdravstvene težave.

Namesto klepeta ob kavi rajši izvajamo klepet na poti na Šmarno goro. Ob sedmih na vrhu ni gneče!
Namesto klepeta ob kavi rajši izvajamo klepet na poti na Šmarno goro. Ob sedmih na vrhu ni gneče! © Tristan Vindiš

Odgovornost za psa, ki si ga želijo otroci, naj prevzamejo otroci (starši pa se zavedajmo, da bomo prej ali slej mi sprehajali cucka)

Z možem nisva obsedena s športom, se nama pa zdi pomembno, da preživimo vsak dan nekaj časa na prostem. To je tudi razlog, da sva popustila, ko je najstarejša hči tako vztrajno »navijala« za psa. Kljub obveznostim in odgovornosti, ki jih pes prinese, vidiva prav na področju gibanja veliko prednost za otroke, saj pes potrebuje gibanje (njegovi družinski člani pa tudi).

Malce patetično, a resnično: gibanje osrečuje

Ko se otrok giba, se zaveda svojega telesa in preizkuša, česa je zmožno. Tako se razvija njegova samozavest, doživlja veselje in ponos ob razvijajočih se sposobnostih in spretnostih ter gradi zaupanje vase. Gibanje daje otroku občutek ugodja, varnosti, veselja, dobrega počutja. Preko gibanja raziskuje, spoznava in dojema svet okrog sebe, prostor in čas, razvija občutek za ritem in hitrost. Včasih, ko naša mularija drvi z rolerji po klancu, se je bolje umakniti in upati, da se bo vse dobro končalo. V veliki večini se, prav vedno pa ne. Ker ne upoštevajo varnostnih priporočil in ščitniki ostajajo v kotu, otroci že vedo, da je namesto joka ob morebitnem padcu, ki me pretirano ne gane, najbolje, da stisnejo zobe in kar sami v predalu poiščejo obliž ali povoj.

Otroci imajo radi težke izzive

Letos smo med dopustom doživeli kar nekaj stvari prvič. Prvič smo plezali ob jeklenicah (otroci so bili navdušeni, mene pa je kar skrbelo), prvič smo se kopali v mrzli Soči, prvič bivali v kampu, prvič smo se v morju kopali v dežju, prvič so otroci premagali 700 višinskih metrov. Ko smo se pogovarjali, so priznali, da so jim bile prav te, težke, včasih nelagodne preizkušnje nadvse všeč. Ko smo prišli do Krnskega jezera, je bilo, kot bi stopili v razglednico. Tudi otroci so bili navdušeni, čeprav so se s hojo navkreber mučili dve uri in pol. Spomnila sem se na specialnega pedagoga Marka Juhanta, ki pravi, da so otrokom všeč veliki, težki izzivi in sklenila, da bomo pogosteje stopili iz cone udobja.

Nevarna kratka pot ob jeklenicah te pripelje do izvira Soče
Nevarna kratka pot ob jeklenicah te pripelje do izvira Soče © Žiga Judež

Če bomo otrokom pokazali, kako lepo se imamo lahko skupaj v naravi, če bomo spodbujali čudenje nad stvarstvom in hvaležnost Bogu za vse, kar nam je dano, da lahko hodimo, tečemo, tudi pademo, je velika verjetnost, da bodo te vrednote otroci prenesli naprej v svoje družine in tudi sami po hostah preganjali naše vnuke. Ker je dober zgled vreden več kot tisoč pridig.

Z gozdom ne moreš zgrešiti

Eden od najzanimivejših kotičkov, kamor najpogosteje peljemo otroke, je gozd, ki poleti ponuja senco in prijetno osvežitev. Otroku hoja skozi gozd predstavlja izziv ter priložnost za igro in spoznavanje živali in rastlin. Fanta običajno pograbita palice in se preselita v domišljijski svet, punci sta nekoliko bolj umirjeni, a običajno jo vsi štirje najraje mahnejo naprej in iščejo bližnjice, z možem pa capljava zadaj in se sprašujeva, če bodo opazili vse markacije.

Pred izvirom Soče ...
Pred izvirom Soče ... © Žiga Judež

Nedolgo nazaj smo srečali družinico, starša in mlajšega otroka. Zagledajo našo številčno četo in ata se »pohvali«: »O, tudi mi imamo doma še enega otroka. 13 let ima, pa noče več z nami, je rajši na računalniku!« Našima starejšima je zletelo iz ust: »Blagor mu!« Tudi pri nas doma se redno dogajajo »upori proti okupatorju«, ki pa naju z možem ne ganejo. Vedno, ko je treba v hrib ali na izlet, se otroci pritožujejo, stokajo in zavijajo z očmi, a s trenutkom, ko sedemo v avto, najpozneje pa, ko naredimo prve korake v gozd, se slaba volja razblini, postanejo prav zagnano radovedni, zgovorni, nabriti in kdaj tudi predrzni. Je pa res, da skoraj vedno eden od štirih otrok za začetek obuje »betonske čevlje«, kar pomeni, da protestira in prvi del poti ostaja daleč zadaj.

Preveč zaščitniški starši in stari starši

Učitelji športne vzgoje ali vzgojiteljice v vrtcu opažajo, da otroci ne znajo hodit po neravnem terenu. Otroci se ne upajo približati mravljišču, močeradu, stopiti v blato in ne poznajo niti najbolj razširjenih rastlin in dreves. Tu smo starši pogosto del težave, saj mu v skrbi, da si bo otrok kaj naredil, ne dovolimo, da spleza na drevo, teče po gozdni poti. Tudi stari starši so mnogokrat preveč zaščitniški. Namesto, da bi vnuke spodbujali k igri na prostem, pohvalili kak dober skok z višine, vidijo le težave in nevarnosti, padce in kri, ki se bo morda pocedila iz kolena ali komolca.

Izsledki raziskave, kako gibanje vpliva na otroke

Z vprašanjem, kako gibanje vpliva na čustvene značilnosti otrok, se ukvarja doc. dr. Joca Zurc. V raziskavo je bilo vključenih blizu dva tisoč slovenskih otrok med 9. in 12. letom. Prinesla je spoznanja, da gibanje izboljšuje vrstniške odnose in krepi otrokovo samozavest, ko se zaveda lastnih gibalnih zmožnosti. Otroci, ki se gibanju izogibajo, izražajo več žalosti in negativizma, se hitreje razjezijo in težje razrešujejo spore v primerjavi z gibalno dejavnejšimi otroki.

Krnsko jezero - kot bi stopil v razglednico. Pri gibalnih podvigih je dobro imeti boljšo polovico na svoji strani. :)
Krnsko jezero - kot bi stopil v razglednico. Pri gibalnih podvigih je dobro imeti boljšo polovico na svoji strani. :) © Mirjam Judež

Otroci, ki veliko časa namenijo športu, so tudi v šoli bolj uspešni

Rezultati so pokazali, da gibanje spodbuja in krepi tudi otrokovo samostojnost v odnosu do staršev, učiteljev in drugih pomembnih oseb, zmanjšuje vedenjske težave in prispeva k lažjemu učenju. Kanadski raziskovalec Shephard ugotavlja, da pri povečanju vključevanja otroka v gibalne dejavnosti med ostale otrokove šolske obveznosti in zmanjševanju časa drugim predmetom, ne pride do slabšega uspeha v šoli. Nasprotno. Ta se izboljša. Gibanje razvija in krepi delovne navade. Disciplina rednega dela, spoprijemanje s težavami tukaj in zdaj, opravljanje nalog brez odlašanja krepijo pri otroku prepričanje, da delo rodi sadove, da vaja dela mojstra, če mojster dela vajo. Gibalne dejavnosti vzgajajo in pripravljajo otroka za življenje v skupnosti, učijo ga sodelovanja in hkrati tekmovanja z drugimi. Otrok se bo prek športnih dejavnosti znal ceniti, se postaviti zase, sprejeti grajo in pohvalo, se samonagraditi in omejiti, truditi, vztrajati in zahtevati plačilo oz. nagrado za svoje delo, je še ugotovila dr. Joca Zurc.

Ko smo z družino skupaj v naravi, je to naložba v boljše medsebojne odnose

Vsi se zavedamo, a smo včasih samo malo preleni, da če bomo aktivni kot odrasli, bomo tudi sami deležni številnih ugodnih učinkov. Boljšega zdravja in počutja bomo lahko do otrok bolj strpni, ljubeči, spodbudni, igrivi in manj »zateženi«. Naše skupno preživljanje prostega časa z otroki v naravi je dragocena naložba ne le v zdravje naše družine, pač pa tudi v boljše medsebojne odnose. Če bomo otrokom pokazali, kako lepo se imamo lahko skupaj v naravi, če bomo spodbujali čudenje nad stvarstvom in hvaležnost Bogu za vse, kar nam je dano, da lahko hodimo, tečemo, tudi pademo, je velika verjetnost, da bodo te vrednote otroci prenesli naprej v svoje družine in tudi sami po hostah preganjali naše vnuke. Ker je dober zgled vreden več kot tisoč pridig.

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Naš pogled

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Romanje vojakov na Brezje (photo: Romarski urad Brezje) Romanje vojakov na Brezje (photo: Romarski urad Brezje)

Vojaki poromali k Mariji Pomagaj

Pripadnice in pripadniki Slovenske vojske vsako leto ob dnevu Vojaškega vikariata priromajo k Mariji Pomagaj. Somaševanje je na trgu pred baziliko vodil vojaški vikar Matej Jakopič. Delo ...

Ministrica Jaklitsch v družbi narodnih noš (photo: USZS) Ministrica Jaklitsch v družbi narodnih noš (photo: USZS)

Ministrica Jaklitsch na obisku v Ameriški Ljubljani

Škof, župnika, župan, podjetniki, politiki ... Vrsta srečanj je bila na sporedu obiska ministrice za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Helena Jaklitsch v Clevelandu. Od vseh so najprisrčnejša ...