Bernard Nežmah | (foto: STA)
Nežmah o politični jeseni in morebitnih novih strankah
Slovenija Andrej Šinko Rok Mihevc
Vlado čaka politično zelo vroča jesen. Koalicijo bodo zaposlovali nekateri projekti povezani s predsedovanjem, med drugim priprava Vrha Evropske unije in Zahodnega Balkana, na drugi strani pa bo pred bližajočimi se volitvami še v večji meri soočena s političnim pritiskom s strani opozicije. Za komentar na aktualno dogajanje smo poklicali publicista dr. Bernarda Nežmaha
Politični prostor se je pred poletjem dodobra razgrel. Kaj bo po vaši oceni prinesla politična jesen?
Nadaljevanje spopada, ki bo seveda šlo v to smer, da bo opozicija sistematično poskušala rušiti vlado z zahtevo po predčasnih volitvah. Ne bomo imeli klasične politike, kjer opozicija oponira na konkretnih zakonih in poskuša kaj spremeniti, ampak bomo imeli blok apriorno nasprotovanje vsemu in zahtevo po predčasnih volitvah.
Vlado v septembru čakajo nekatere pomembne zadeve, tudi vrh Evropske unije in Zahodnega Balkana. Kaj konkretno bo takšno delovanje opozicije pomenilo za dogajanje v evropskem kontekstu?
To nima večjega pomena z ozirom na to da, ko se predstavniki evropskih držav srečujejo, potem njihovi dogovori niso odvisni od tega, kako jih pospremi lokalna opozicija. Bo pa seveda značilnost osrednjih medijev, da bodo pomembnost slovenskega predsedovanja minimalizirali. A to ni direktna akcija opozicije, ampak osrednjih medijev.
Ali kljub nekaterim poskusom destabilizacije vlade ocenjujete, da bo trenutna kolacija oddelala mandat do konca?
Lahko ga, s tem da bo v danem stanju treba nujno izpeljati serijo kompromisov, bistveno manj bo zakonov. Vsak zakon, ki bo šel skozi parlament, bo že kar uspeh. V tem smislu bomo imeli obdobje, kjer bo najmanjša količina zakonov sprejeta.
Nekako ne opozicija ne koalicija v preteklih tednih nista uspeli priti do 46 glasu v državnem zboru. To prinaša določene težave, recimo pokazalo se je pri potrjevanju ustavnih sodnikov.
Dejstvo je, da očitno vladajoča koalicija 46. glasu bolj ali manj nima. Zorčič je predsednik državnega zbora in to v tem smislu ni tako zelo usodno z ozirom na to, da v parlamentu samo bolj ali manj delegira zadeve, ki jih v skladu z zakonom mora izvajati. Pri ustavnem sodniku pa imamo komedijo, da bomo imeli še par let sodnico, ki ji je že zdavnaj potekel mandat. Res pa je, da je problem večstranski. Kandidata Andraža Terška vladajoča koalicija ni hotela podpreti, bi bil pa vsekakor daleč najboljši izmed kandidatov, sploh zato, ker je samosvoj in načelen pravnik in ni pristaš levega političnega pola. Tukaj tudi vladajoča koalicija ni bila sposobna narediti kompromisa.
Voda je bila orodje in žrtev politike.
Opozicija je bila združena v napadih na vlado, na drugi strani pa sposobnosti programskega povezovanja do tega trenutka ni prikazala. Kaj to pomeni za njene volivce?
Moč Janševe koalicije izvira iz nemoči drugega pola. Ta je med seboj v takih antagoniznih, ki jih ves čas zakriva, da očitno ni v stanju nastopati pod enotno platformo. Celo Šarec je v intervjuju za Mladino povedal, da bodo na volitvah nastopali sami. Problem je seveda v tem, da lahko nastopajo samo z »NE«-jem, »NE JANŠA, NE VLADA«, svojega »JA« nimajo. To bo zapletlo in odločalo volitve. Ne bo popolni antagonizem, ampak je v resnici antagonizem drobnih razlik med opozicijskimi strankami.
S strani opozicije lahko veliko slišimo o kršitvah vladavine prava in da je Slovenija na poti k avtoritarnemu režimu. Kako vidite poudarjanje omenjenega?
S stališča opozicije je vsak očitek dobrodošel. Pojem vladavina prava, kadar ga uporabljajo politiki, nima vsebine in teže. Bil je sprejet zakon, ki je udejanil sodbo ustavnega sodišča, ki se ukvarja z vprašanjem neenakega obravnavanja osnovnih šol pri financiranju zasebnih in državnih šol. To ni imelo nikoli statusa v medijih ne v teh strankah, kjer zdaj pravijo, da ni vladavine prava. Tako da tega ne morem jemati resno, v tem ne vidim nič drugega kot politični termin.
Moč Janševe koalicije izvira iz nemoči drugega pola.
Javnomnenjske poizvedbe sicer kažejo na nizko podporo vladi. Kar lahko na eni strani pripišemo vladanju v zelo zahtevnem času, saj je morala sprejeti določene ukrepe, ki niso najbolj priljubljeni, vseeno pa bi lahko imela boljše izhodišče, če bi se določenih stvari lotila drugače ... recimo novele zakona o vodah, nesrečnega spora z STA.
Največja neumnost vlade je bila, ko v situaciji, ki je bila očitno, da referendum bo in v tistem času je imela izjemno možnost, da bi preprosto sama umaknila zakon in denar za referendum namenila za reševanje vode v Anhovem. Je raje vztrajala in šla na referendum izgubit. To je bilo očitno iz samega dejstva, da se vlada niti ni angažirala za sredstva, ki jih je imela na voljo. Najbolj absurdno pa je, da nobeni strani kaj dosti do vode ni. Ko so realne težave, tam ni nikogar. Voda je bila orodje in žrtev politike.
Nekaj novih strank smo pred volilnim letom že dobili, s svojima strankama se podajata v volilni boj tako Pivčeva kot Leben, na zadnje je v oddaji Politično na TV Slovenija nakazal, da bi lahko šel po tej poti tudi predsednik državnega zbora Zorčič. Koliko je prostora za nove stranke in kje iskati volilno telo (med mladimi, na neodločeni sredini ...)
To je klasika. Vedno pred volitvami že desetletja nastanejo nove stranke. To je običajna politična strategija. V vsakem primeru gre za drobce teh procentov, kjer že z malo angažmaja, z dobrim TV nastopom se lahko prebije. To je podobno tomboli. Res pa je, da ima v tej situaciji prednost tisti, ki ga etablirajo televizije in veliki dnevniki. Ko je parkrat na naslovnici in gost v oddaji, naenkrat postane merodajen, začnejo ga meriti agencije za javno mnenje...
