Bodo pandemiji sledile družbeno-politične krize?

Naš pogled | 13.07.2021, 14:42 Andrej Šinko

Že približno leto in pol se svet sooča s pandemijo. V tem času se je skupno bogastvo najbogatejših še povečalo, najrevnejši pa imajo še manj. Gre za trend, ki se je začel že leta pred zadnjo krizo, zadnje mesece pa se v večji meri kažejo posledice. Na eni strani prvi element krepi stališča teoretikov zarot, saj ti najdejo pri delu družbe elemente okoriščanja v času epidemije, na drugi strani, med revnejšimi, pa se povečujejo nezadovoljstvo in posledično tveganja stabilnosti sistemov.

To tveganje se povečuje tudi zaradi srednjega sloja, ki se že več kot leto dni prilagaja različnim omejitvenim ukrepom, ki jih vedno težje prenaša. Morebitne grožnje o zaostrovanju omejitev, v nekaterih državah do tega že prihaja, pa samo še povečajo omenjena tveganja.

Če se osredotočimo na države, ki so močno odvisne od turizma, njihove vlade pa iz različnih razlogov niso sposobne zagotavljati pomoči, kot smo je bili deležni na Zahodu, in dodamo elemente poskusa vplivanja od zunaj, obstaja zelo velika verjetnost, da pride do sprememb na oblasti, morebiti celo do kaosa. V zadnjem obdobju poročamo o protestih iz številnih držav, kjer ljudje opozarjajo na pomanjkanje osnovnih dobrin, hkrati pa izražajo nezadovoljstvo s stanjem v državi, večinoma tudi z vladajočimi elitami.

Tako si za spremembo režima prizadevajo na Kubi, kjer se je revščina v zadnjem obdobju, ko zaradi pandemije ni bilo turizma, močno povečala, podobno je s protesti v Tuniziji. Stanje je kaotično tudi v Libanonu, ki je bil pred približno letom dni soočen z eksplozijo v pristanišču v Bejrutu, ki je razdejala večji del mesta. Kljub obljubam, tudi mednarodne skupnosti, do obnove ni prišlo. V močno razdeljenem Haitiju je prišlo do likvidacije predsednika, v javnost prihajajo informacije, da je bil incident pripravljen od zunaj, s strani zdravnika, ki je živel v ZDA, v zvezi z rodno državo pa je imel politične ambicije. Država je močno razdeljena.

V vseh omenjenih primerih je politična stabilnost zelo krhka, glavni sprožilec vsega tega je nezadovoljstvo ljudi, ki so soočeni s pomanjkanjem hrane, zdravil in drugih osnovnih dobrin, ter ponekod s političnimi sistemi, ki zatirajo in so skorumpirani. Čeprav že prej praktično nikjer niso živeli v izobilju, so se med pandemijo razmere še dodatno zaostrile, dodatno vznemirjenje so povzročile vse omejitve, ponekod tudi odsotnost finančne pomoči oziroma je bila ta zelo omejena.

Ob omenjenem je zelo pomembno zavedanje, da živimo v zelo negotovih časih, do sprememb, ki bi jih morda pozneje obžalovali, pa bi na srednji ali daljši rok lahko prišlo tudi na Zahodu. Soočenje s pandemijo je v večini držav postala osrednja tema, ki je dodatno polarizirala družbe, ne samo v Evropi, tudi v ZDA. Povečuje se prepad med tistimi, ki so se pripravljeni cepiti, in tistimi, ki to zavračajo, prav tako se večina vlad sooča z očitki, da je slabo upravljala krizno vodenje skozi čeri pandemije. Posledično se jim javnomnenjska podpora niža, mobilizacijska moč nasprotnikov oziroma opozicije pa veča.

Z omenjenim lahko delno pojasnimo tudi lahkotnost mobilizacije volilnega telesa, zlasti mlajšega, na nedeljskem referendumu. V preteklosti je bilo to skupino praktično nemogoče pripeljati na volišča, tokrat jim je ob izrednih prizadevanjih pobudnikov referenduma, ki so v kampanji poskušali prebuditi tudi čustva posameznika, to uspelo.

V zvezi z omenjenim je treba upoštevati okoliščine, da so bili mladi v pandemiji najmanj ogrožena, hkrati pa najbolj prizadeta skupina. Izobraževali so se na daljavo, močno jim je bilo omejeno druženje, nočno življenje je praktično izginilo, številni so zaradi zaprtja in omejenega delovanja gospodarstva ostali brez študentskega dela. V podobnem položaju so bili tudi številni drugi, ki so bili zaposleni prek avtorskih ali podjemnih pogodb.

K temu je treba dodati še določen del nižjega in srednjega sloja družbe, ki je ostal brez zaposlitev in se znašel v socialnih stiskah, nekateri so zaradi vseh omejitev in načina življenja, ki ni teklo po ustaljenih tirnicah, začeli trpeti še za duševnimi stiskami. In to so skupine, ki jih lahko poskušamo razumeti, da izražajo nezadovoljstvo, tudi do vladajočih, čeprav jim je treba priznati, da so s številnimi ukrepi in več milijardami evrov pomoči, poskrbeli za to, da razmere niso kaotične in da gospodarstvo beleži rast.

Vsak ima pravico, da se ne strinja z vlado, njenimi rešitvami, posameznimi dejanji premierja ali ministrov, ključno pa je, da jo še vedno dojema kot vlado, ki je bila oblikovana po demokratičnih načelih. Naj spomnim, da smo trenutno vlado dobili po koalicijskih pogajanjih, ki so sledila odstopu prejšnjega premierja, ki se mu ni izšel račun, da bi na predčasnih volitvah dobil kakšnega poslanca več.

Prav je, da opozorimo, kadar se ne strinjamo s kakšnimi ukrepi vlade, ali da je zgolj ne podpiramo, hkrati pa je treba ohraniti tudi kritičnost do opozicije in se vprašati: Kakšna je bila njena vloga v času spopada z epidemijo? Koliko je pripomogla k temu, da bi se ukrepi prej sproščali in da bi se življenje vrnilo v stare tirnice? Kaj pomeni drža Levice, ki se je z zunanjim partnerstvom v prejšnji vladi distancirala od odgovornosti?

Prihajajoče volitve bodo priložnost, da izrazimo mnenje in podpremo stranko, ki nam je blizu, sestava parlamenta bo odrazila stanje v družbi, kot narod pa bomo dobili oblast, ki si jo zaslužimo.