Izredna zgodba državljana Nemčije in Slovenije dr. Inga Falka Pascha Wallersberga

Naš gost | 06.05.2021, 14:44 Mateja Subotičanec

V oddaji Naš gost smo bili priča pretresljivi izpovedi osemdesetletnika, ki je kot otrok okušal komunistični režim v Sloveniji. Gotove smrti so ga rešile srečne okoliščine in dobri ljudje.

Naš sobotni gost dr. Ingo Falk Pasch Wallersberg se je rodil v porodnišnici, ki obstaja še danes, v Berlinu, 14. januarja leta 1941. Oče Hans Pasch, protestant - velik podjetnik - imel je izposojevalnico avtomobilov in ladij tako v Nemčiji (Berlinu) kot na Poljskem (v Varšavi) in podetje tudi južneje na Češkem. Rojen je bil v Berlinu v družini deda Georga Pascha, ki je bil uslužbenec v mestni upravi celotnega  Berlina ter babice Ane, roj. Moehrke iz vzhodne Prusije, danes Rusije, in sicer iz Koenigsberga, danes Kaliningrada (kamor je naš gost v svojem iskanju rodbinskih vezi dvakrat potoval.

Mati Marija Snežna - zato smo jo klicali Nives - Now von Wallersberg (iz ljubljanske avstrijsko slovenske rodbine (Haumeder - Ahačič), katoličanka, katere oče Eduard Now von Wallersberg je bil visok avstrijski oficir (njegov oče pa avstrijski feldmaršal), njena mati (moja slovensko - avstrijska babica) pa znana slovenska pesnica Lili Novy (seveda tudi von Wallersberg, pri čemer tega plemiškega naziva v komunizmu ni uporabljala).

Mati je bila gledališka igralka in je, kot je dr. Ingo zasledil iz pisnih dokumentov zanesljivo nastopala tudi v gledališču na Češkem. Po vsej verjetnosti sta se starša tam spoznala, kajti oče Hans je bil velik ljubitelj umetnosti in pogost obiskovalec gledaliških predstav. Poročila sta se v Berlinu in nato z avtomobilom prišla v Ljubljano in se v cerkvi sv. Florijana še enkrat poročila.

O svojem otroštvu v Berlinu dr. Ingo F. P. W. pove naslednje:

»V naši družini v Berlinu sta zame in brata Borisa skrbeli dve pestunji, Poljakinja Agata Krutky (ki je - po svoji skrbi zame in brata - za mene moja druga mama) in še ena, verjetno tudi Poljakinja (imam fotografijo od takrat). Povedati je treba, da je Agata delala v Berlinu pri judovski družini Glaser. Z vzponom nacionalnega socializma in internacionalnega komunizma (katerega posledice v Sloveniji še danes doživljamo) in s čedalje hujšim preganjanjem Judov je dal moj oče zatočišče Agati in hčerki Mariane iz družine Glaser (iz katere naj bi sin pravočasno pobegnil v Avstralijo, starša pa na bi nacisti aretirali). Po pripovedi Agate so nacisti natančno pregledali tudi naše stanovanje in samo spretnosti moje matere in Agate se je zahvaliti, da niso odkrili prtljage hčerke Glaser. Oče se je izognil služenju v nacistični vojski, ker je imel na srcu (očitno prirojeno) napako (ki jo je očitno podedoval tudi moj nečak, pokojni slovenski komponist Mihael Paš) in ki sem jo očitno tudi sam podedoval (zaradi česar sem se tudi sam izognil služenju vojaškega roka v JLA).

Leta 1943 se je oče v takratnih grozljivih nacističnih in vojnih razmerah praktično preselil iz Berlina v Varšavo (očitno da bi preganjanim ljudem tam pomagal). V Berlin se je tega leta vrnil, da se je pravno formalno ločil od moje matere (zelo verjetno tudi iz razloga, da obvaruje njo in mene in brata pred nacisti, ker so ga preganjali in kmalu zatem aretirali v Varšavi). Res pa se je takrat v Varšavi – kar je v poljski javnosti pred nekaj leti odjeknilo kot bomba - povezal z zelo znano poljsko igralko z nazivom »Ina Benita«, igralko ukrajinskega rodu Ino Florow Bulhak. Njena usoda je bila vse do tedaj v poljski javnosti pojasnjena tako, da je v času druge svetovne vojne v takratni Varšavski vstaji (1994) umrla v mestnih kanalih (kot mnogi iz odporniškega gibanja) .

Sam sem se dokopal do dokumentov, iz katerih izhaja, da se je moj oče po končani drugi svetovni vojni, poročil s to poljsko igralko, z njo pa je imel tudi sina Thadeussa.«

Iskanje korenin, iskanje pravice

Naš gost dr. Ingo F. P. W. je v iskanje pravice in korenin vlagal velik napor. Svoje odkritje v zvezi z očetom in svojim polbratom je sporočil poljskim novinarjem.

Takole piše v svojih spominih: » Ko sem to sporočil poljskim novinarjem, ki so obravnavali usodo znamenite gledališke in filmske igralke Ine, je ta, zanje popolnoma presenetljiva novica, je najprej vzbudila velik dvom, nato - po preučitvi dokazov, ki sem jih posredoval pa popoln prelom z dotedanjim javnimi ugotovitvami. Kako sem se dokopal do vseh teh podatkov, je zgodba - mogoče smem tako reči - tihe svete pomoči. Povedati namreč moram, da smo v letih 1944 in 1945 z materjo Nives in Agato- potem ko je bila naša hiša na Bregenzerstr. 4 v Berlinu popolnoma uničena (danes stojijo tam novi, po drugi svetovni vojni zgrajeni bloki) in se je naša družina zatekla drugam, v drugo hišo. Tam smo vsak dan, vsako noč tekli v zaklonišča pred strahotnim bombardiranjem. Nato smo prepotovali z vlaki (in verjetno še kako drugače) vso pot do Slovenije, do domovine moje matere. V Sloveniji do Ljubljane nismo mogli priti, pač pa smo se lahko zatekli na Bled.

Bled je bil torej moje prvo zatočišče v Sloveniji. Tu nam je v takratni vili nudila zatočišče lastnica gospa Edda Mayer (poročena Lukan), ki je imela prav tako dva sinova (starejša od mene in mojega brata) in sicer Dieterja in Klausa. Takrat se je z območja Bleda umikala nemška vojska in se je začel prihod komunističnih sil. Teh prelomnih dogajanj kot otrok seveda nisem razumel. Očitno pa je velik strah pred prihodom morilskih komunistov takrat že prežemal starejša Mayerjeva otroka, zlasti najstarejšega Dietera. Odločil se je in nas zbral na jasi pred takratno Mayerjevo vilo (vilo so komunisti kasneje porušili in tam postavili sedanji hotel»Slovenija«, ki posluje ob hotelu »Golf«). Klaus je mene in mojega brata držal (pred tem sva se namreč igrala v pesku in sva bila nejevoljna), Dieter pa je v bližnje drevo zalučal granato. Očitno nas je hotel pred grozodejstvi komunistov rešiti, hipno poslati na drugi svet. Vsi smo bili močno ranjeni (še danes imam kak drobec pod kožo), vendar smo (celo brez hudih, trajnih poškodb) preživeli. Nastala je velika panika in razvedelo se je o nas.«

Komunistična enostavna rešitev: taborišče

«Nemudoma so prispeli komunistični vojaki s konjsko vprego, mamo, mene in brata naložili ranjena, kot sva bila, in odpeljali na območje zagrajenega taborišča z begunci in nemškimi vojaki. Z bratom sva več dni ležala na nekih pogradih, kri nama je iz odprtih ran curljala na tla, nihče se ni zanimal za naju. Kmalu zatem, ko so se rane malo zacelile, so naju pustili begati po tem taborišču. Mama je bila odsotna.

Kot sem kasneje izvedel, so jetnike gnali na neka zelo težka fizična dela. A kaj so počeli z mamo, ne vem in nočem nikoli izvedeti - moralo je biti grozljivo, ker si nikoli več v vsem svojem preostalem življenju ni več opomogla. Bila je dosmrten invalid. Z bratom sva v tistem taborišču po cele dneve begala in od strahotne lakote na travnatih tleh trgala in jedla marjetice. Še danes vidim pogled nekega stražarja - bil je zaničljiv in preroški : ti si že na vrsti za smrt. In prav gotovo ne bi preživela, če ne bi bilo Agate, moje druge matere, ki kot Poljakinja ni bila zaprta in je v vsem tem času v okolici prosjačila za hrano, ki jo je mojemu bratu in meni metala preko visoke taboriščne ograje. In Agata je bila očitno tudi vez, da je novica o naju prispela do babice Lili Novy.«

Pesnica Lili Novy moleduje za svoja vnuka

Ko je babica izvedela, kje sta vnuka, je seveda napela vse moči, da bi prišla do otrok. Na kolenih je v Ljubljani prosila in nekega večera so Inga in Borisa res izpustili. Takole nadaljuje spomine dr. Ingo Pasch:
»Z bratom sva otroštvo vse do zadnjega letnika klasične gimnazije (babica se je močno potrudila, da naju je nanjo vpisala) preživela pri babici in Agati. Mati Nives pa je morala TAKOJ zapustiti Slovenijo oziroma takrat Jugoslavijo - ne glede na njeno hudo zdravstveno stanje - saj je bila poročena z Nemcem (ne glede na to da sploh ni bil v vojski in da je - kot se je kasneje izkazalo - samega sebe življenjsko ogrozil, ker je pomagal ogroženim ljudem pred nacisti). Kasneje sem našel v arhivih dokumente, da je mati očeta celo iskala v Nemčiji in tudi ugotovila, da je bil umorjen. Njeno zdravstveno stanje se je hudo poslabšalo, nato se je zdravila v ustanovah v tujini in kasneje v Sloveniji - to je je bilo veliko breme na ramenih njene matere - moje babice Lili Novy.
O tem nihče ne ve nič in tudi sam dolga dolga leta nisem nič vedel. Kaj vse je morala moja babica prestati, sem izvedel šele veliko kasneje.

Našel sem pisma in dokumente o tem, da so ji komunistične oblasti in policija namestili v naši hiši tajne ovaduhe, ki so jo nadzirali in prijavljali z namero, da bi jo preganjali, jo obtožili in v montiranem procesu obsodili. A stare predvojne, avstro-ogrske in kasneje SHS vezi so kljub vsemu vendarle še delovale.«

Zapovedana »resnica« in krščanska vzgoja

»Veliko stvari so zelo enostransko razlagali, o pomembnih osebnostih vemo mnogokrat le eno, za določeno politiko odgovarjajočo stran. Tudi o najvidnejših komunističnih voditeljskih osebnostih vemo – kljub razčiščevanju v zadnjih desetletjih - še veliko premalo, predvsem pa le enostranske verzije, prilagojene trenutnim taktičnim političnim potrebam. Posebej moram povedati, da sva bila v najinem družinskem krogu, moj brat in jaz, v okrilju najine babice in Agate, kljub vsemu komunističnemu okolju in vzdušju ter celo nizki ironiji, krščansko, katoliško vzgojena. Vsak večer smo pred sliko svete Marije s Kristusom v naročju molili. Vsako nedeljo smo javno šli, babica in midva otroka, ob 11 uri k maši v fančiškansko cerkev pri Tromostovju v Ljubljani. Šele danes vem, kaj vse je babica takrat s tem tvegala. Naš pater, pri katerem sem se spovedoval in opravil pripravo na prvo sveto obhajilo, je bil znani fančiškanski pater Roman, ki ga imam vse življenje v spominu. Po maši pa smo babica in midva otroka nato skupaj zavili v takratno kavaro Union, kjer smo prebirali časopise in je babica pila svojo turško kavico, midva pa sokove.«

Najstniški siroti brez svojcev

Dr. Ingo F. P. Wallersberg se pominja:
»Babica Lili Novy je umrla, ko sem bil star komaj 17 let. Takrat sem ugotovil, da sploh nimam nobenih dokumentov za svojo osebno identifkacijo – nobene osebne izkaznice, nobenega potnega lista. Bil sem čisti apatrid. Kako je to babica pri mojem šolanju in zdravstvenem varstvu ipd. vsa ta leta premostila, mi je še danes uganka. Takoj sem se odpravil na takratni nemški konzulat v Zagrebu, da si priskrbim svoj rojstni list in osebne dokumente. Vpisali so moje podatke in mi rekli, da imam veliko srečo, da še nisem polnoleten in državljan druge (SFRJ) države, ker takrat ne bi imel nobene možnosti pridobiti nemškega državljanstva. Pri nas v Ljubljani sem kmalu nato pridobil osebne dokumente, z nemškimi dokumenti pa se je tako zavleklo, da sem jih (predvsem rojstni list) nato sam šel v Berlin iskat. Kaj je to takrat v razdeljeni Nemčiji, Zahodni in t.i. DDR, še posebej pa v razdeljenem Berlinu, pomenilo, je zgodba zase.«

Šolanje in delo

»Ko sem končal takratno prvo stopnjo Pravne fakultete v Ljubljani - v času ko je skrb nad mano in mojim bratom še prevzela moja teta (sestra moje matere) – in ko sem se moral popolnoma osamosvojiti, so nastopila vznemirjujoča, vendar zelo težavna mladostniška leta sredi trdega jugoslovanskega komunizma. Zame ni bilo nobene službe. NOBENE. Na ogromno večino prošenj nisem dobil niti odgovora. To so bila skrajno trda leta. Takrat sem se preživljal s filmsko kritiko in predvsem s prevajanem iz nemščine, sočasno pa sem tudi sodeloval v takratnih kritičnih časopisih in revijah, v takratni študentski »Tribuni«, filmski reviji »Ekran« in predvsem v reviji »Perspektive« (kjer so me v skladu z njihovo takratno uredniško politiko tudi izbrali v upravni odbor). V tem času sem imel priliko spoznati in z nekaterimi od njih tudi navezati tvorne, dolgotrajne stike (z Dominikom Smoletom, Danetom Zajcem, Tarasom Kermaunerjem, pa tudi - še posebej po naših družinskih stikih - s Primožem Kozakom in posebej tudi z Gregorjem Strnišo in drugimi ter seveda v drugih okoljih tudi s številnimi mlajšimi, ki pa so sedaj tudi že pokojni, kot so bili Andrej Inkret, Dušan Jovanovič in drugi).

Kot član uredniškega odbora revije »Perspektive« sem bil navzoč sredi vseh razburkanih razprav o objavi članka dr. Jožeta Pučnika v zvezi s problemi našega kmetijstva, zaradi katerega je moral nato ponovno v zapor, kasneje pa v emigracijo v ZR Nemčijo. Takrat je komunistična oblast - po stari navadi - ukinila tudi to revijo – enako kot predhodni prejšnji (»Dialoge«, »Revijo 57« ). To so bila trda leta mojega duševnega in telesnega gnetenja in razvoja. Zatem, konec 60 in začetek 70 let pa se je kolo mojega življenja obrilo, ustvaril sem družino, po naključju dobil - in kljub visokemu takratnemu političnemu pritisku - tudi obdržal službo pravnega zastopnika takratnega podjetja Induplati Jarše. (ki je sedaj popolnoma izginilo, izginila je celo trgovinica s tem nazivom v podhodu k bežigrajski tržnici.) Zatem sem - po končani drugi stopnji fakultete in uspešno opravljenem pravosodnem izpitu - odprl svojo odvetniško pisarno. Od takrat naprej sem začel - predvsem v berlinskem arhivu - resno raziskovati usodo svojih staršev, še posebej očeta.«

Z malo podatki do žalostnega spoznanja

»Imel sem zelo pomanjkljive podatke. V arhivu sem nekega dne v Berlinu našel dokument, na katerem je bilo ročno zabeleženo, da je oče odpotoval v kraj Hohegeiss. Takoj sem skočil v avto in se odpeljal v ta kraj, kjer sem ugotovil, da se je tam poleti 1945, po končani vojni, poročil z znamenito igralko Ino in da je z njo imel sina, mojega polbrata Thaddeusa, rojenega že leta 1944, in da je imel z njo nato še leto kasneje rojeno hčerko Rito Anno. Lahko rečem, da sem prav z božjo pomočjo - po nekajdnevnem blodenju - našel kraj in župana občine, kamor se je v tistih krutih povojnih časih umaknila nova družina mojega očeta - kraj Rhumspringe. Takratni župan, mi je skupaj s še živo pričo takratnih dogajanj, gospe Anne Reuter, pomagal osvetliti tragično usodo mojega očeta.

Ugotovil sem in po resnično neverjetnem naključju - ko sem že prelistal vso evidenco umrlih na širšem območju te občine - končno našel originalno smrtovnico svojega umorjenega očeta v novembru leta 1945. Na območju te občine, ki je bilo takoj po drugi svetovni vojni angleška cona, je bil izdan ukaz, da morajo vsi lastniki avtomobilov le te prodati. Oče je našel kupca v drugem kraju se je vračal s kupnino z avtobusom. Na postajališču so ga roparji pričakali, oropali in ubili. Z božjo pomočjo sem tako končno ugotovil očetovo usodo. Na kraju njegovega umora sva z bratom postavila s soglasjem dveh sosednjih občin posebno spominsko znamenje očetu, ki smo ga ob posebni slovesnosti predstavnikov obeh občin in duhovnika odprli za javnost. «

Usoda polbrata in polsestre?

»A kaj se je zgodilo z mojim polbratom Thaddeusom, rojenim v Varšavi aprila leta 1944 in z mojo polsestro Rito Anno, rojeno v Duderstadtu julija1945 ? O usodi polsestre je bilo po besedah priče Anne Reuter splošno znano, da je ob porodu umrla. Vsekakor pa je nedvomno, da sta bila vdova Ina in moj polbrat Thaddeus živa, in ključno vprašanje zame je bilo, ali bom lahko kdaj v življenju našel tega svojega polbrata. To vprašanje me je zelo globoko prizadevalo. Kot nekdanji član Vlade sem se takrat priključil majhni skupini, ki je pod vodstvom g. Lojzeta Peterleta obiskala Vatikan in dobila tudi možnost kratkega srečanja s svetim očetom.

V osebnem pogovoru sem svetemu očetu, papežu Frančišku pojasnil svojo skrb in željo, da bi v svojem življenju vendarle lahko še srečal svojega polbrata Thaddeusa. Sveti oče me je pozorno poslušal in mi dal vedeti, da je razumel mojo skrb. In lahko rečem, da so se čez čas resnično začele dogajati nenavadne stvari. Oglasil se je moj sin, ki živi in dela kot informatik v Berlinu, in mi dejal, da je v nekem internetnem časopisu odkril zanimiv dopis nekega bralca iz USA, ki je mogoče v zvezi z našo družino, njegovim dedom oziroma mojim očetom, in mi ga poslal, da ga preverim. TAKOJ JE BILO JASNO, DA GRE ZA POVEZAVO Z MOJIM POLBRATOM! Avtor tega zapisa je bil njegov sin, ki ga je zanimala njegova rodbinska zgodovina, ker o njej ni vedel nič oziroma le zelo malo. Bil je čudež.«

Srečanje s polbratom

»Odletel sem v ZDA in prvič v življenju sva se srečala z mojim polbratom in njegovo družino in sorodniki. In istega leta sta nato priletela v Evropo, v Varšavo njegova otroka, sin in hči. Skupaj smo nato obiskali tudi Berlin in Rhumspringe, spominski kraj na smrti našega skupnega prednika Hansa, na Poljskem Jana, po njegovi želji pa z imenom Jonny ali Johnny.

Povedati pa moram, da je ta zgodba na Poljskem pritegnila tudi novinarje in celo filmske ustvarjalce. V povezavi z njimi sem obiskal tudi spominsko urejeno nekdanje nacistično taborišče v Varšavi, kjer sta bila zaprta Ina in moj oče. Za Ino se je izvedelo, da je tudi judovskega rodu, za mojega očeta pa, da je pomagal bežati ali se izogniti aretacijam ljudem, ki so jih preganjali nacisti. In nato, ko sem dobil še zanesljive podatke, da so nacisti očeta preselili v grozljivo taborišče Gross - Rosen, čisto na jugu sedanje Poljske, sem obiskal tudi to taborišče.«

Obisk taborišča Gross – Rosen, noč in solze

»Na kraj groze sem prispel sredi popoldneva. Opazil sem, da bodo taborišče kmalu zaprli za obiskovalce. Zato sem blagajničarki na vhodu rekel, da bom raje prišel naslednji dan - a me je prepričala, da sem ostal. Na ogromnem območju tega spominsko urejenega taborišča sem bil popolnoma sam. In uslužbenci tega spomenika - taborišča so mi svetovali in pomagali,vse dokler nisem ogleda končal.

Odpiralni čas je že davno potekel in dan se je stemnil v noč. Na tem ogledu prostranega, ostro robnega brezčutnega taborišča sem bil v svoji visoki starosti edini obiskovalec v temi, ki jo je razsvetljevala le cestna svetilka, prvič v življenju - sin taboriščne številke 11610/13. Kot štirileten taboriščnik komunističnega taborišča v Radovljici pa vidim na tistem območju (ob sicer še vedno obstoječem, vendar z zemljo zasutem in poraščenem nekdanjem bunkerju) po vojni zgrajena stanovanjska naselja. Zločinski komunizem v Sloveniji vse do danes dosledno briše sledi svojih strahotnih zločinov. «

Hitra rešitev za ljudi za brez vesti

»Čez trupla so speljali ceste, zazidali so rudnik žrtev z množico betonskih sten, v jame trupel so navozili gore smeti in odpadkov - a niti pragozd laži Resnice ne ustavi.«

Gospodu Ingu Falku Paschu Wallersbergu se zahvaljujemo za njegovo pripoved in vabimo tudi na ogled njegove FB strani. Še vedno išče pravico in resnico.
Prisluhnite posnetku pogovora med našimi podcasti.