Kako prelisičiti možgane? In se "spraviti v pogon"!

Oddaje 27. 04. 2021, 17:20 Tadej Sadar

Mel Robbins: »Ljudje si domišljamo, da pri odločanju uporabljamo logiko, ko imamo pred očmi svoje cilje, vendar ni tako. Antonio Damasio pravi, da se v 95 odstotkih primerov namesto nas odločajo naši občutki. Začutite prej, kot pomislite.« Kako se "spraviti v pogon" in "premagati same sebe?" Morda pa najdete navdih v pravilu 5 sekund.

V oddaji Sol in luč smo nadaljevali s predstavitvijo knjige Mel Robbins, ki je v knjigi »Pravilo 5 sekund« (izšla je pri založbi Primus) opisala enega najpreprostejših in hkrati najučinkovitejših pravil, ki lahko korenito spremeni tudi vaše življenje – tako kot je njenega.

 

Potrebna je modrost, če želite vedeti, kaj morate narediti za boljše življenje. Potreben je pogum, da se pripravite do tega, da to naredite. Pravilo petih sekund je enostavno. Vsakokrat, ko vas prime, da bi ukrepali v zvezi s kakšnim ciljem ali kakšno zavezo, ali takoj ko začutite omahovanje pred nečim, za kar veste, da bi morali narediti, uporabite pravilo. Odštevajte od 5 proti 1. Štetje vam bo pomagalo osredotočiti se na cilj oziroma zavezo in odvrnilo vašo pozornost od skrbi, misli in strahov v vaši glavi. Takoj ko pridete do 1, se zganite. To je vsa umetnost.

Pravilo deluje zato, ker je tako preprosto. Vaši možgani namreč ubirajo najrazličnejše zapletene poti, kako bi onemogočili vašo željo po ukrepanju. Nekateri izmed mojih najljubših raziskovalcev, profesorjev in mislecev, so imeli vrhunska predavanja, v katerih so podrobno opisali postopke, kako nas um izdaja z navidezno neskončnim seznamom trikov, vključno s kognitivno pristranskostjo, paradoksom izbire, duševnim imunskim sistemom in učinkom žarometov. Vsi ti izjemni raziskovalci so me naučili, da si še isti hip, ko se hočete spremeniti, opustiti navado ali narediti kaj težkega, vaši možgani začnejo prizadevati, da bi vas ustavili. Vaš um vas pravzaprav prelisiči, da najprej dobro premislite o vsem. Pozna milijon poti, kako vas lahko odvrne od ukrepanja. Možgani se bojijo stvari, ki se zdijo nove ali ko ste negotovi glede njihovega učinka, zato bodo naredili vse, kar je v njihovi moči, da bi vas odvrnili od tega. Zato morate možgane prehiteti in ukrepati hitreje, kot vas prepričajo v nasprotno.

Ljudje si domišljamo, da pri odločanju uporabljamo logiko, ko imamo pred očmi svoje cilje, vendar ni tako.

Življenje je že tako ali tako težko, vendar ga še otežujemo, če poslušamo svoje strahove, se prepričujemo, naj počakamo, in se tako samo-omejujemo. To počnemo vsi. Omejujemo se v službi, doma in v odnosih. Odgovor na vprašanje zakaj to počnemo je krut. Gre za strah pred zavrnitvijo, pred porazom, za strah pred slabim vtisom. V resnici se skrivamo, ker se bojimo poskusiti.
Zelo nazorno to zadnjo ugotovitev prikaže naslednji primer: Moja 15 let stara hči je zelo nadarjena pevka. Poje od trenutka ko se zbudi, vse do trenutka, ko se odpravi v posteljo. Nedavno jo je mentor spodbudil naj se prijavi na avdicijo za muzikal v New Yorku. Menil je, da ima zelo dobre možnosti, da vlogo tudi dobi. Čeprav je tudi sama želela na avdicijo, vloge ni oddala. Vprašala sem jo zakaj odlaša. Prav vznemirljivo in pretresljivo je bilo poslušati, kako so jo njene lastne misli in njena čustva spravili v zanko. Ni je bilo strah avdicije same, bala se je vsega, kar bi se lahko zgodilo po avdiciji. »Kaj, če mi ne uspe? Kaj, če nisem tako dobra, kot mislim, da sem? Če ne grem na avdicijo, si lahko vsaj dopovedujem, da sem izvrstna." Tako so govorili glasovi v njej. Nihče od nas se noče spopasti s strahom pred tem, da smo zanič, da nismo dovolj dobri in da se počutimo kot zgube, zato se tega izogibamo kot kuge. Izogibamo se izzivom, ker hočemo obvarovati svoj ego, tudi če to pomeni, da izločimo možnost, da bi dobili, kar želimo. Hčerki, ki je govorila o svojem strahu, sem postavila eno samo vprašanje: "Kaj pa, če se motiš?"

Gre za učinkovito vprašanje, ki si ga zastavljamo vse preredko. Pa kaj potem, če ste zanič? Vsaj poskusili ste. Ni pomembno, ali dobite vlogo. Edino, kar je pomembno, ste vi. Moč je znotraj vas. Do nje lahko pridete samo tako, da se pripravite do tega, da poskusite.

Ljudje si domišljamo, da pri odločanju uporabljamo logiko, ko imamo pred očmi svoje cilje, vendar ni tako. Nevro-znanstvenik Antonio Damasio pravi, da se v 95 odstotkih primerov namesto nas odločajo naši občutki. Začutite prej, kot pomislite. Kot pravi Damasio, so ljudje "čuteči stroji, ki mislijo," in ne "razmišljujoči stroji, ki čutijo". In tako nazadnje sprejemamo odločitve na podlagi tega, kako se počutimo. Nadvse pomembno je dobro razumeti Damasijevo ugotovitev. Vsakokrat, ko se moramo odločiti, podzavestno soočimo prednosti in slabosti vseh možnosti, med katerimi lahko izbiramo, potem pa se nagonsko odločimo glede na to, kako se počutimo. Nimate nadzora nad tem, kako se počutite. Vedno pa lahko izberete, kako boste ravnali.