Bili so skupaj … ja in?

| 23.03.2021, 15:00 Tanja Dominko

Bili so skupaj in so tudi ostali skupaj. Bili so skupaj, pa so se ves čas prepirali. Bili so skupaj in uspelo jim je marsikaj. Bili so skupaj, pa so se ves čas dolgočasili. Naslov letošnjega radijskega misijona nam ponuja celo vrsto izhodišč, potegnemo lahko celo vrsto vzporednic.

Naj začnem z družino, to našo majhno celico družbe, ki je iz dneva v dan na preizkušnji. Če je namreč nekdaj strašil podatek, da se vsak tretji zakon razdre, danes strašijo še drugi podatki. Poleg številnih radrtih družin imamo namreč v družbi tudi take, ki zgolj navidez funkcionirajo kot celota, za štirimi stenami pa je realnost popolnoma drugačna. In četudi sodim med tiste, ki menijo, da nam ta epidemija ni prinesla tako hudih preizkušenj, kot jih je prinesla vojna, pa vendarle tudi mene pretresejo vesti o družinskem nasilju, ki je bilo v minulih mesecih za marsikoga usodno. Za take družine bi lahko rekli: bili so skupaj, a niso znali biti skupaj. Ampak težave se niso začele z epidemijo, ta jih je le razgalila, ugotovili so, da je cesar nag in da ljubezni že zdavnaj ni več, niti razumevanja, še manj spoštovanja. Na vprašanje današnjega dne radijskega misijona Ali me ljubiš, so odgovorili nikalno. S tem, ko so dvignili roko nad sočloveka, so pokazali vso svojo šibkost, pomanjkanje vere, zatajili so tisto osnovno načelo, ki ga kristjani nosimo v srcu- ne stori drugemu tistega, česar ne bi želel, da drugi storijo tebi.
In ko prebiramo časopise ali medijske portale z vsebinami, ki pričujejo o nasilju do bližnjega, se globoko v sebi vsi sprašujemo, kdo je človek današnjega sveta. Je nasilje vse, kar lahko ponudi? Je zlo tisto, kar nas obkroža? So prepiri bistvo sobivanja? Na Radiu Ognjišče ponujamo drugačen odgovor in vesela sem, da je tako. Naš poslušalec lahko prisluhne vsebinam, ki dajejo upanje, ki govorijo, da je ljubezen v družini tudi danes mogoča, prisotna, rodovitna. Ena takih družin so Ovsenikovi, ki so bili gostje misijona v nedeljo zvečer. Zakonca nista govorila le o tem, kako lepo je biti skupaj, pač pa tudi o tem, da je včasih težko, da boli in da se vname jeza, a če dva želita biti skupaj, najdeta pot in s pomočjo Boga nasvet in namig, kako naprej. In četudi smo kot nejeverni Tomaž ves čas v dvomu, nam Bog daje svobodo, da iščemo in najdemo odgovore, on pa nas vselej sprejme v naročje, v objem, smo razbrali iz besed drugega zakonskega para, zakoncev Otrin, ki sta nas nagovorila v ponedeljkovem jutru.

Če svoj pogled spet odmaknem od radijskega dela k družbenim omrežjem, pa lahko rečem: bili so skupaj in so več čas tarnali. Nekateri prebivalci tega časa in prostora so sila razvajeni. In nebogljeni. Stokajo zaradi potrebe po testiranju, čeprav slednje ne zahteva, da bi jih zbodli z iglo, kaj šele da bi povzročilo kakšno drugo hujšo bolečino. Stokajo zaradi pomanjkanja kisika ob nošenju maske, četudi nobena raziskava ni pokazala, da telesu pod masko kisika primanjkuje. Pišejo celo ovadbe zoper ravnatelje osnovnih šol, ki upoštevajo ukrepe. Pišejo zahteve za ustavno presojo na Ustavno sodišče. Tako tarnanje in pisarjenje me spominja na trmo pri mojih otrocih, eden se je metal po tleh, ker mu čevlji niso bili všeč, eden bi šel v vrtec brez bunde, vsi pa bi pred kosilom jedli sladkarije, zvečer ne bi noben umival zob. Pa sem vztrajala in so se navadili. Ker je tako zanje dobro. In tako so se tudi v času najstništva zaradi koronavirusa navadili nositi maske. Ker je zanje dobro.

Ko sem zadnjič poslušala strokovnjake, ki so opravili raziskavo o tem, kako prebivalci sprejemajo ukrepe in jih upoštevajo, so navedli, da starejši z upoštevanjem ukrepov nimajo težav, da verjetno zato, ker se bolj bojijo, da se bodo okužili in raje sprejmejo manjše zlo. Prav teorija manjšega zla se mi zdi na mestu, ko se pogovarjamo o cepljenju. Ne mine dan, da nas ne bi klical kdo po telefonu in nas prepričeval o teorijah zarote pri cepljenju in kako smo lahko tako neumni, da cepljenje zagovarjamo. Sama vztrajno ponavljam- ni pomembno, od kod smo virus dobili, pomembno je, kako bomo zdaj ravnali. Ali bomo trmarili kot otroci ali bomo zrelo presodili, kaj je v tem trenutku najbolj modro. Sama se nameravam cepiti, resda mi cepivo Astrazenece ni pri srcu, a zaupam strokovnjakom. Tako kot sem zaupala takrat, ko smo otroke cepili proti ošpicam, mumpsu, rdečkam, davici, klopnemu meningitisu. Vsakokrat smo pred dilemo, kaj je boljše oziroma kaj je manjše zlo. Nič drugače ni tokrat. Ko sem včeraj poslušala dr. Boruta Štruklja, da so za krvne strdke tisočkrat bolj usodne kontracepcijske tablete, bi mu najraje čestitala. Vem, da je bil potreben pogum, da se v teh časih, ko je tabletka ali splav nekaj, kar je pravica ženske, spregovori o tem. A žal se ta izjava verjetno v naših množičnih medijih ne bo slišala. Ker je še vedno bolj pomembna pravica ženske. Pred življenjem otroka. Žalostno, a resnično.

Kakorkoli, mimo politike ne morem. Upam, da si tokratne vlade ne bomo zapomnili po tem, da so bili skupaj, a so se ves čas prepirali. Zdi se, da je edino vezivo tokratne koalicije to, da nimajo prave alternative. V vladi Marjana Šarca so že bile, stranke, ki so želele v KUL, so prav tako pokazale, da imajo vladanje le na jeziku, druga alternativa- predčasne volitve- pa še manj diši. A hkrati je treba vedeti, da politike brez prepirov ni. Enotnosti, kot naj bi jo poznali v času osamosvojitve, ni, le mediji se enkrat bolj drugič manj razpišejo o tem. Po letu dni sobivanja se je očitno nesoglasij vendarle nabralo, sodu utegne izbiti dno financiranje Slovenske tiskovne agencije, SMC namreč ne zastopa enakega stališča kot premier. Ali so se sposobni pogovoriti in premostiti težave, bomo videli, včerajšnje izjave na seji državnega zbora niso bile najbolj spodbudne. Spodbudno pa je bilo današnje razmišljanje p. Andraža Arka v Svetovalnici, vsem političnim akterjem bi ga močno priporočila, saj upam, da bomo na koncu lahko zapisali: bili so skupaj, ostali so skupaj in skupaj jim je uspelo: premagati koronakrizo.