Velika napaka staršev: mladostnikov ne jemljejo resno

Svetovalnica | 29.01.2021, 18:36 Mirjam Judež

Pravijo, da bomo izgubili generacijo mladih zaradi že predolgo trajajočega šolanja na daljavo in zaradi pomanjkanja bližnjih stikov s sovrstniki. O tem smo govorili z Domnom Strmšnikom, zakonskim in družinskim terapevtom, ki opogumlja, obenem pa spodbuja, kako stopiti v odnos z mladimi in ga obdržati. Pogovor je vodila Nataša Ličen.

Epidemija kaže, kar že dolgo vemo: naši mladi živijo v težkih razmerah

»Na nek način so stiske drugačne, kot sicer, ampak dejstvo je, da je letošnje leto samo pokazalo tisto, kar že dolgo časa vemo in gledamo. Če je bilo prej mogoče lažje ali smo bili bolj zamoteni s kakšno drugo stvarjo, je zdaj bolj evidentno postalo to, da naši mladi živijo (ne vsi, ampak veliko mladih) v težkih razmerah. Če kdaj, sem zdaj vesel za to priložnost, da lahko, če drugega ne, vsaj opozorimo na to. Ko bo epidemija končana, bo priložnost, da bomo vse te probleme lahko nagovorili. V teh časih se mi zdi, da vsakič, ko pride do stiske, se ljudje bolj začnemo ukvarjati sami s sabo. Pandemija je pokazala, kako je težko že odraslemu furati skozi življenje. Zelo hitro pozabimo, da je komu drugemu tudi težko, ne samo nam. To, da mladi vodijo svet, je zato, ker imajo dober zgled pri nas, starejših. Kriza mladih je kriza odraslega sveta.«

Mladi v času pandemije

Za odrasle je pandemija »nevšečnost«, mladi pa so bolj izolirani in osamljeni

»Odrasli zdaj ne moremo hodit v službo, kot prej, ne moremo smučat, na morje, to so nevšečnosti in če pogledamo mlade, ki rastejo v ta svet, ki skozi današnji svet oblikujejo svojo prihodnjo odraslost:  za njih to ni nevšečnost, ampak ogromna odgovornost oz. ogromen korak, ki ga morajo narediti. Natančnih odgovorov, s kakšnimi stiskami se soočajo mladi, ni, to je individualna stvar. Pri mladih opažam predvsem to, da so veliko bolj izolirani kot bi bili sicer zaradi ukrepov, stanja, v katerem smo. Njihova osamljenost je še bolj prišla do izraza, z osamljenostjo pride praznina, potem pride vprašanje, s čim si lahko pomagam? Pomagam si lahko z marsičem: mladi si pomagajo s tistim, kar je najbolj priročno: z računalniki. Vse te vsebine na internetu jim razbijejo občutek, da so sami in jih verjetno napolni z občutkom lažne polnosti.«

Odrasli najstnikov ne jemljemo resno, kar je velika napaka

»Eno veliko napako delamo odrasli pri najstnikih: ne jemljemo jih resno. Mislimo, da je to zato, ker so najstniki, da so to samo hormoni, to obdobje je samo treba preživeti, sploh ne mislijo tega, kar mislijo. Pri svojem delu opažam, kako malo potrebujejo mladi, da so zadovoljni, da imajo občutek, da so slišani. Veliko jim pomeni, da nekdo samo sedi ob njih in jih jemlje resno. Ker imajo prevečkrat ob odraslih občutek, da so na drugem mestu, da to, kar mislijo in čutijo, ni prav. Tu je velika odgovornost vseh odraslih, da jih poskušamo videti in začutiti. Če želimo to narediti, moramo najprej pogledati pri sebi, biti dovolj iskreni, da lahko njih spustimo v svoje življenje.«

Mladi v času pandemije

Umetnost prepoznavanja, kdaj mladi rabijo mir pred nami in kdaj našo prisotnost

»Na eni strani imamo mlade, ki so prepuščeni samim sebi, na drugi pa take, ki so preveč pod našim nadzorom. Mi moramo najti to ravnovesje, da začutimo, kdaj mladi rabijo čas zase, da se umaknemo in kdaj rabijo, da ostanemo. Mladi tega naglas ne povejo, toda po tem zelo zelo hrepenijo. Staršem bi svetoval predvsem, naj veliko poslušajo. Mi veliko govorimo, malo poslušamo. Ko pri sebi začutimo, da tega najstnika ne uspemo več nadzirati, priti do njega, dajmo v odraslem svetu začeti debato, kaj lahko skupaj naredimo. Kar nas ljudi definira, je gotovo ta sposobnost, da lahko skupaj nekaj naredimo. Za partnerja je pomembno, da se ob odraščajočem najstniku uspeta srečati tudi onadva z vsemi stiskami, ki jih doživljata ob njem in skupaj najdeta pot do njega. Ni nekega recepta, kaj bo pomagalo. Največja kvaliteta, ki jo starši lahko otrokom dajo, je, da vztrajajo in nenehno iščejo nove poti do tega mladega človeka. Ob tem se bo najstnik naučil, da je potreben, da je vreden in da se je za dobre odnose potrebno boriti. To je najboljša popotnica za svet, ki jim jo lahko damo.«

Pomembno je biti iskren z najstnikom in ga spustiti v naš notranji svet, da bodo lahko tudi sami razvili svojega

»Starši imamo velikokrat težavo, da v tem najstniškem obdobju ne vemo, koliko lahko spustimo najstnika k sebi. Kaj je on? Še otrok, odrasel? Priporočal bi nenehno iskanje tega stika, preverjanja, kje so in hkrati zavedati se tega, da mi njih moramo nekako spustiti v odrasel svet, jim pokazati, kaj pomeni odrasel pogovor, biti z njimi iskreni, deliti z njimi naš notranji svet, ker to je edini način, da bodo tudi sami odkrili svojega in razvili mehanizme, ki jim bodo pomagali v njihovih odraslih odnosih, da bodo lahko naprej gradili odnose, kjer bo notranji svet pomembna zadeva.«

Kako postaviti meje?

»Starši me sprašujejo: kako postavljati meje, kaj ja, kaj ne? Večinoma jim odgovorim na način, da tiste stvari, za katere verjamemo, da so dobre ali pa niso dobre za naše otroke, tistih ni težko zagovarjati. Če veš, zakaj si postavil neko mejo, ne boš imel težav, da bi to mejo držal. Otroci bodo dobro začutili, da je to nekaj, kar je zate pomembno. Če meje postavljamo kar vsepovprek, zelo težko ostajaš dosleden do svojih lastnih receptov in mladi ti zagotovo ne bodo sledili. To je težava najstništva. Otroci se še nekako potrudijo in sledijo navodilom, ki jim niso všeč, najstniki pa zelo vibrirajo na to, kaj je pristno. Tu pogosto pride do konfliktov med nami in najstniki, ker odrasli ne uspemo dobro prepoznati, kje je pri nas šlo narobe, kje je naša iskrenost in pristnost. Mi skozi celo življenje potrebujemo ob sebi ljudi, starše, prijatelje, partnerje, ki nas podpirajo, h katerim se vračamo vedno, ko zunanji svet postane preveč krut.«

Ko postane težko, znamo stopiti skupaj kot skupnost, kot družina?

»Človeštvo je že marsikaj doživelo in preživelo in tudi to pandemijo bomo preživeli. Je pa tu prisotna velika negotovost, ne samo mladih, tudi odraslih in s to negotovostjo pride strah, ali bomo res zmogli in kaj lahko naredimo za to, da bodo posledice čim manjše. Dokler o tem govorimo doma in na delovnih mestih, v družbi, je zadeva pod nadzorom. Nič takega se zdaj še ni zgodilo, česar se ne bi dalo popraviti. Je pa veliko odvisno od tega, koliko se uspemo v teh kritičnih trenutkih mi med sabo povezati. Ko postane zadeva težka, znamo stopimo skupaj in narediti en korak naprej? Za ene je to obdobje izgubljeno, za druge je lahko ta pandemija velika priložnost in odskočna deska. Vsaka zgodba ima tudi svoje zmagovalce, samo večkrat jih ne vidimo. Veliko se govori o upadu motivacije pri mladostnikih. Dostikrat smo zelo pametni, kako bi najstniki morali narediti. Tudi nam v odraslem svetu se je težko zmotivirati, ko smo 10 ur pred račun in se od nas pričakujejo rezultati. Zelo hitro najstnikom pripišemo nekaj, česar še odrasli nismo sposobni, pa smo mi odrasli, opremljeni za življenje, mladi pa ostajajo v tem vrtincu še ne čisto do konca zgrajeni.«

Mladi v času pandemije

Več, ko govorimo o težkih stvareh, svojih občutkih, lažje nam je

»Otroci so ogledalo staršev. Tisto, česar jim nikoli ne sme zmanjkati, je komunikacija, da vedno znova preverjamo, kje smo. Več, ko govorimo o težkih stvareh, večji pomen, ko jim dajemo, lažje nam je. Občutki dobijo besede, naslovnike, to je pot, ki nas pelje iz tega, da izžalujemo življenje in potem lahko normalno gremo naprej. In hkrati se ne ustrašiti, če ugotovimo, da sami ne zmoremo. To je ena velika nesreča, ki jo mnogo ljudi živi. Mi smo narejeni za odnose, za skupnost. Skupnost nas je izoblikovala in skupnost nam lahko edina pomaga, da pridemo ven iz česarkoli. Zato je za mlade pomemben ta vrstniški, odrasel stik, da se tudi oni naučijo, da sam v sobi ne boš pogruntal nič novega. Zato smo tu pomembni odrasli, da prepoznamo točko, ko sami ne zmoremo več in poiščemo pomoč.«

Vsak od nas hrepeni po tem, da je razumljen. Pogosto je dovolj že občutek, da nekdo čuti mojo stisko. Morda mi je dal nek nasvet, ki ga že vem, ampak ga je lepše slišati z občutkom, da je nekomu mar.

Mladi so enaki kot pred 100 leti, spreminjajo se odzivi na njihovo stisko

»Če pogledamo nevroznanost in razvoj, razumevanje človeka, je dejstvo, da biološko smo zelo podobni kot ljudje pred 100 leti, težava, ki jo imamo, je, da je okolje zdaj popolnoma drugačno. Tehnologije, ki so zdaj zelo priljubljene, zelo močno vplivajo na naš živčni sistem. Mladi so enaki, spreminjajo se odgovori na njihovo stisko. Če je včasih bila edina možnost, da je mlad svojo stisko izrazil na način, da je šel ven in zažgal kanto, ima na računalniku tisoč načinov, kako lahko svojo jezo prerazporedi. Novi načini izražanja sebe – to je novo pri mladih. Mladi že dolgo časa hrepenijo po istih stvareh, samo odzivajo se na drugačne načine, kadar tega ni. Težko rečemo, da so vsi mladi isti, da so vsi zasvojeni, imajo težave, … Obstaja preveč negativen občutek, da imajo vsi mladi težave. Obstaja veliko mladih, ki kljub težkim razmeram zelo dobro živijo in se bodo razvili v zelo uspešne posameznike, ki bodo oblikovali našo družbo prihodnosti.«

Ko smo v stiski, težko vidimo širšo družbeno sliko

»Za vse je situacija težka. Vidim, da se stiske podvajajo še posebej tam, kjer je že prej kazalo, da stvari niso ok. Zdaj je teža toliko večja, vsi bi si želeli čim prej stran od te bolečine. Marsikdo od nas si težko predstavlja, kako živeti na 20 m2 z alkoholikom. Ko smo mi v veliki stiski, težko vidimo širšo družbeno sliko. Nove tehnologije nam omogočajo, da lahko svojo stisko tisti trenutek nekam izraziš, zapišeš. Če to razumem na tak način, mi je lažje prebrati takšne komentarje in jih sprejete take, kot so: izraz velike stiske.«

Mladi v času pandemije

Starši, dajmo tu in tam šokirati mlade

»Moj nasvet za odrasle bi bil: dajte jih kdaj šokirati v življenju. Odrasli imamo svoj način, ki je za naše mlade najbolj dolgočasna stvar na svetu. Če uspemo ohraniti radoživost, igrivost v sebi, je to en lep način, kako z mladimi vzdržujemo stik. Kupite sladoled sredi zime, pojdite se sankati z njimi, naredite nekaj, kar ne bodo verjeli, da je to možno. Tudi, če jih je sram, je uredu. Dobili bodo sporočilo, da ne rabiš biti dolgočasen, če si odrasel. Dostikrat rečemo, da mladi nočejo odrasti. Seveda ne, če jim mi pokažemo to odraslost kot najbolj dolgočasno stvar na svetu.«