Čas je, da damo mladostnike na prvo mesto

Svetovalnica | 22.01.2021, 23:03 Mirjam Judež

Dr. Katarina Kompan Erzar iz Študijsko raziskovalnega centra za družino je osvetlila različne perspektive šolanja na daljavo ter prekinitve socialnih stikov med mladimi. Mladostniki nas potrebujejo, želijo, da jih opazimo! Ne pozabimo na stik z naravo, na skupno rekreacijo, objeme, drobne pozornosti, ki niso posladkane, ampak spontane. Pogovor je vodila Nataša Ličen.

V drugem valu gremo globlje

»V prvem valu nas je strah zelo blokiral in je bil občutek: »nekaj groznega se je zgodilo, ne vemo, kaj bo«, otrpnili smo in skušali narediti največ, kar se je dalo. V drugem valu gremo počasi iz tega zanikanja, da to ni nič, da bo hitro minilo. Ni več toliko strahu pred neznanim, začeli smo se zavedati, da je to nekaj dolgoročnega in potrebuje globlji odziv, da se bomo morali naučiti živeti s tem, se vprašati, kdo sem, koga imam rad, kako naj se vedem, komu naj verjamem, kaj je bistveno v življenju.

V takih situacijah se pokažejo najboljše in najslabše plati našega življenja, razmišljanja, naših odnosov. Nekateri so v velikih stiskah, brez dela, … Možgani rabijo tri mesece, da osvojijo nov vzorec vedenja, po treh mesecih se to utrdi in nam že lahko omogoči narediti kakovosten preskok.«

Prisluhnite oddaji: Dajmo mladostnike na prvo mesto

 

Otrokova notranjost se razvija ob odraslih; ni slabe in dobre notranjosti

»Nekateri otroci se med vrstniki ne znajdejo, prosti čas z njimi jim je naporen, tam ne morejo zacveteti. Otrok sam od sebe brez odrasle opore ne bo razvil vseh lastnosti, ki jih rabi, da se lahko povezuje z vrstniki. Otrok se lažje poveže z odraslim, ki bo do njega razumevajoč, sočuten, …

Kdo jaz sem, se pokaže ob mojih vrstnikih, kaj bi jaz lahko bil, se pokaže ob odraslem. Otrokom manjka notranji suveren »motorček«, ki bi jih varno vključil med vrstnike. Otroci, ki so žrtve medvrstniškega nasilja, niso razumljeni v svoji notranji občutljivosti.

Če bi bili, bi jih lahko odrasel svet (tudi starševski) pomagal s to občutljivostjo tudi med vrstniki najti način, kako se lahko varno vključiti.

Če je otrok žrtev nasilja, če mu je težko med vrstniki, je to za nas odrasle kar boleča stvar. Morda se tudi kdo od nas počuti kdaj izključenega med svojimi (odraslimi) vrstniki. Namesto, da bi se vprašali, kako temu otroku pomagati vključiti se v svet vrstnikov s tem, kakršen je, se začnemo jeziti na šolo, na druge otroke, …

Ključno je, da razumemo, da imajo otroci svojo notranjost, ki se razvija ob odraslih. Ni dobre in slabe notranjosti, je samo razumljena, slišana in vodena, krepljena ali pa notranjost, ki so jo zanemarja. To se kaže predvsem v odnosih z vrstniki.«

Če otrok ne želi, da ga objameš, ga ne objameš fizično, lahko pa ga objameš z besedo.

Mladostniki si zaslužijo priti na prvo mesto; kdaj, če ne zdaj?

»Mladostniki veliko globlje razumejo situacijo, v kateri smo, bolj se zavedajo, kaj doživljajo. Pri mladostnikih bi poudarila dve stvari: mladostniki rabijo spanje. Mladostniški možgani rabijo veliko več spanja, 9 ur bi bilo optimalno. Večina mladostnikov ne spi več kot 6, 7 ur, ker se zvečer težje umirijo, zaspijo in lažje delajo zvečer, v miru, se učijo do enih, dveh, treh zjutraj, zato se kasneje aktivirajo. Dobra stran šolanja od doma je, da je ta ritem lahko bolj uglašen na mladostniške možgane.

Druga stvar: učinkovitost učenja na začetku je bila pri marsikaterem mladostniku večja. Srednja šola za fantovske možgane ni optimalno strukturirana, z učenjem se morajo soočati na drugačen način kot punce. Ker šola na daljavo traja že 3 mesece, motivacija upada čisto preprosto zato, ker je dražljaj, ki ga predstavlja ekran, bistveno premalo bogat (po dražljajski strukturi), ker ni fizične prisotnosti, ki bi čisto drugače aktivirala možgane.

Mladostniki rabijo veliko več zanimivih, pestrih, bogatih dražljajsko bogatih situacij, da ostanejo njihovi možgani dovolj aktivni, da ohranijo motivacijo. Zastrašujoč je podatek, da je za 30 % naraslo število poskusov samomorov pri mladostnikih, tesnoba, depresija, samopoškodvanje, kup mladostniškega kričanja na pomoč. Ta krik zelo močno prihaja na dan. Tu smo v prvi vrsti odgovorni starši.

Največji zločin nad mladostniki je pripisovanje, da so veliki, samostojni, naj to uredijo sami. Čas je, da starši mladostnike končno damo na prvo mesto, da sprejmemo, da to niso samo »malo bolj luškani in zdravi odrasli«, ampak so otroci, ki bodo zdaj, če bodo uspeli razviti globino, lahko izkoristili potencial tega obdobja za svoj razvoj in bodo kot odrasli imeli fleksibilnost in zdravo samozavest.

Ni stvari, ki bi bila toliko bolj pomembna v odraslem življenju staršev, kot to, da končno nahranijo mladostnika, ga pogledajo, začnejo čutiti, kaj ta otrok je, koliko bogastva je v njem, pa tudi bolečine, strahu, pogrešanja, hrepenenja po tem, da bi mu nekdo dal prostor, ga nagovoril in mu pomagal, da bi se ta potencial razvil in razcvetel. To se ne bo zgodilo samo od sebe.

Precej v obup me spravlja ta nehotena sovražna drža do mladostnikov, izogibanje staršev, kot bi imeli kaj proti tem otrokom. Mislim, da se le prebuja ta odrasla notranjost, ko sami kot mladostniki niso bili slišani.«

Kako začeti? Z objemom!

»Začnimo te otroke objemati. Tisto, kar rabijo, je, da se znamo ob njih ustaviti, jih pogledati, nagovoriti, biti z njimi prijazni, jim naklonjeni. Zavedajmo se, da je to živo bitje, ki ima eno močno notranjo strukturo, ki želi priti do besede. Prilagodimo svoj ritem njegovemu ritmu.

Če delamo od doma, zakaj ne bi otroku zjutraj prinesli pomarančni sok, vodo ali zajtrka med tem, ko imajo že uro preko Zooma? Ta otrok rabi stik, rabi, da nekdo pride, ga opazi, objame okrog ramen. S tem se nahrani, s temi običajnimi stvarmi. To ti vzame nekaj minut na dan.«

Ko se mladostnik izogiba dotiku, objemu starša

»Vedno je treba spoštovati otrokovo zavračanje stika. Če otrok ne želi, da ga objameš, ga ne objameš fizično, lahko pa ga objameš z besedo, kaj prijaznega rečeš, ga objameš s čutenji. Lahko mu samo s prijaznim tonom, z drobno pozornostjo, s tem, da ga spoštuješ, ne siliš vanj, pokažeš, da si razumel, da zanj ni vsaka stvar, ki se nam zdi dobra, že primerna. Če otrok reče: »Ne se me dotikati!«, to ne pomeni, da vas ne mara, ampak je v tem dotiku zanj preveč bolečine, ki je trenutno ne more sprocesirati.

Nikdar se ne sme iti preko mladostnikove meje, nikoli pa se ga ne sme pustiti in zavreči, ker nečesa od nas ni hotel sprejeti. Treba je poiskati drugo pot in res razumeti, kaj je njegova potreba. To je naloga odraslih.«

Prisluhnite oddaji: Dajmo mladostnike na prvo mesto

 

Ni stvari, ki bi bila toliko bolj pomembna v odraslem življenju staršev, kot to, da končno pogledajo mladostnika, ga začnejo čutiti, vidijo, koliko bogastva je v njem, pa tudi bolečine, strahu, pogrešanja.

Odraščanje v družini s strogimi starši, ki so pogosto kaznovali; kako kot odrasel iti naprej?

»Izgovarjati se na vzgojo in »slabe starše« je slaba popotnica za odraslo življenje. Da pa se ob ljudeh, ki jih imate zdaj ob sebi, razviti tisto, česar ob starših ni bilo. Najprej se odpreti do ljudi in ob njih začeti čisto preprosto biti prijazen, normalen, vključen. Tak človek je morda bolj prestrašen, kot bi si želel biti, težje razvije iniciativo, vztraja pri stvareh, ima lahko hude odpore do marsičesa. Tu biti do sebe nežen in si vsakič sproti reči: »Saj bo šlo!«.

Starši so veliko kaznovali, tako se tudi odrasli kaznujemo za stvari, ki mogoče sploh niso slabe. Kaznovanje pomeni, da se zatekamo k pijači, odlašanju, k temu, da se na vsako stvar jezimo, opuščamo stvari, bežimo pred strahom, se izogibamo izzivom, …

Svetovala bi, da se obrnemo na kakšnega terapevta, da bo nekdo razumel in s prijaznim glasom rekel: »Normalno, da se ti to ne ljubi narediti sedaj, ampak to ne pomeni, da ne boš poskusil!« Vsak dan zjutraj se vprašajmo, česa nas je v tem dnevu najbolj strah in se tega lotimo. Ob tem, ko to počnemo, prosimo nekoga za pomoč, zmolimo ali pa čisto počasi rečemo: »Tega me je strah, bom poskusil najprej s tem.« Takrat, ko nam taka stvar uspe, se ustavimo, smo hvaležni in si čestitamo, si dovolimo reči: »Bravo, to mi je pa uspelo!«

Prisluhnite oddaji: Dajmo mladostnike na prvo mesto