Katarina Erzar: »Če mladostnik leži ne postelji in ne dela nič, ne lenari.«

Za življenje | 22.04.2020, 10:56 Uredništvo Radia Ognjišče

V oddaji »Za življenje« sta bila zakonca in priznana družinska terapevta dr. Tomaž in dr. Katarina Erzar. Z njima smo se pogovarjali o vplivu trenutnih družbenih okoliščin na dinamiko odnosov v družinah in skupnostih. Tomaž Erzar: »To stanje je gotovo zaostrilo napetosti, ki se jim je prej dalo izognit, saj se je dalo prej umakniti v delo ali hobi, zdaj pa veliko časa preživimo v »prisilni bližini«. Hkrati je to priložnost, da ljudje poiščejo pomoč in vzroke konfliktov. Niso le v enem od nas, včasih k napetostim prispevamo vsi po malem. Če bo situacija »prisilne bližine« prispevala k temu, da vsak pri sebi vidi, kako prispeva k napetosti ali jezi, lahko pozdravimo te okoliščine.« Odgovarjala sta tudi na vprašanja poslušalcev, ki se jih je nabralo kar nekaj. Zlasti starše skrbi za svoje mladostnike, ki so ta hip najbolj na udaru. Ker se bo morda marsikdo našel v vprašanjih drugih poslušalcev in z zanimanjem prebral tudi odgovore, smo jih želeli pretopiti čimbolj podrobno v zapis, ki je nekoliko daljši. Z zakoncema, psihoterapevtoma, družinskima terapevtoma in doktorjema Erzar se je prek Skypa pogovarjal Jure Sešek.

Ženska, moška vloga v tem obdobju

Katarina Erzar: »Vloge so razdeljene. Čustvena vloga, da se drži dom, da se ohrani lepo vzdušje, zazna najbolj globoke čustvene potrebe družinskih članov, ... vse to je na mamah, na ženskah. Odprtost in sposobnost, da se sploh začnemo med sabo povezovat, pa je zelo odvisna od moških. Koliko si bodo moški upali vstopiti v odnose, koliko se bodo umirili v sebi, koliko bodo spoznali, da so dovolj cenjeni, jim nihče nič hudega noče, koliko si bodo upali verjeti, da jim ta dom pripada in da smejo biti prijazni, naklonjeni, umirjeni in da ni treba, da bi se jih vsi okrog njih bali. Konflikt nastane, če enega določimo, ki se ga bomo vsi bali. Vsi se temu človeku prilagajmo, smo nanj jezni, komaj čakamo, da gre, da lahko normalno živimo. Če se tisti, ki ima to vlogo v družini, toliko sprosti, pokaže toliko naklonjenosti, da se ga drugi nehajo bati in če tisti, ki sicer ima občutek, da bi lahko dal nekaj čustvenega, naredil prijetno vzdušje, zabaval ljudi, da bi lahko razvil pozitivno držo, se opogumi in to začne dajati (pogosto je to mama, ki opazi, kakšne so potrebe otrok, moža ...). To sta moška/ženska vloga. Ženska prinese milino in čustveno toplino, moški pa, da rečejo: »To so ljudje, ki jih imam rad, so moji, nanje sem navezan, smem zanje poskrbeti in smem biti vesel sebe in njih!««

Tudi mladostniki so lahko v veliki stiski, saj ni bega v družbo, vse dni smo skupaj.

Katarina: Najbolj so nastradali prav mladostniki, ker je najmočnejši vir njihovega razvoja, živosti v odnosih z vrstniki in iz tega so bili potegnjeni ven. Poleg tega so mladi, ki so radi svobodni, se radi gibajo in zdaj so zaprti doma v čustvene odnose. Mladostniki so čustveno veliko bolj senzitivni in odzivni kot v kateremkoli obdobju življenja. Majhen otrok bo našel neko nišo zase, sicer bo pa toliko časa tečnaril, da ga bodo morali sprejeti, medtem ko bo mladostnik vse čutil, vse zaznal, zelo malo stvari bo razumel in bo strašen ujetnik vzdušja, ki je med staršema in ki ga starša ustvarita v njegovem okolju. Zato je zdaj najbolj dragoceno, da si družine z mladostniki dajo kot prioriteto, da bodo sploh opazili mladostnika, da mu dajo prostor, da spregovori, tudi če bo 14 dni v svoji sobi s telefonom navezoval stike s sovrstniki. Da mu dajo prostor za njegovo razmišljanje, čustvovanje, da se zanimajo zanj, da mu dovolijo, da spozna, da je doma še vedno dobrodošel. To ne pomeni, da ga starši ne marajo, ampak da je mladostnik bolj občutljiv na vsako malenkost. Tudi če smo samo nevtralni ali ne prav zadovoljni ob njem, bo to doživel, kot da ga ne maramo. To je zelo dragocen čas in sem zadovoljna, ko vidim zunaj, koliko družin je, ko se mladostniki sprehajajo s starši in iz tedna v teden so obrazi mladostniki bolj nasmejani. To je veliko upanje, priložnost za družine, da te otroke sprejmejo nazaj in jih slišijo.«

Tomaž: »Za nas je to pravi blagoslov, da se malo srečamo s sabo. Da kot moški sploh vidimo, kako nam je težko čez dan preživeti, če nimamo zunanje strukture, opravil, zadolžitev, ki nam pomagajo pokonci držati naše notranje življenje. Zdaj vidimo, kaj za nas pomeni biti s svojimi ljudmi 24 ur na dan in ne imeti v tem dnevu 5 drugih obveznosti. To ugotavljamo pri očetih, ki se jim zaupa otroke in reče: »Preživite en vikend skupaj, sami, npr. na taborjenju.« Mame so zaskrbljene, češ, ne zna skuhati, ... Res moški ne verjamemo v svoje očetovstvo in v to, da bi mi lahko učinkovito potolažili otroke, kdaj skuhali, bili naklonjeni tudi, ko nam otrok ne vrača naklonjenosti, ne uboga itn.. Ti očetje se vračajo s teh vikendov nasmejani, ker vidijo, da zmorejo, ker se z otroki močno povežejo. To zdaj je čas, ko bi očetje lahko to naredili za osnovnošolske otroke. Otroci težko držijo urnik. Še odrasli moški tega ne zmorejo. Pohvalil bi družine, ki pomagajo otrokom pri urniku, koncentraciji. To odrasli delamo tudi zase.«

1. vprašanje. Hčerka je v dijaškem domu na koncu 1. letnika srednje šole, zdaj je doma, pokazalo se je marsikaj, morda ljubosumje do ostalih otrok, ki so doma, skrivanje čustev. Želi si bližine, hkrati pa odriva, spominja se negativnih besed, izkušenj še iz časa osnovne šole, tu so še osebne stiske, napake. Je pametna, a hkrati lena, tega se zaveda. Kje začeti? Kaj sva kot starša naredila narobe?

Tomaž: »To vprašanje si zastavljajo vsi starši mladostnikov v enem obdobju, ko se mladostnik zapre, ne pove ničesar o svojem doživljanju in takrat smo starši zaskrbljeni. Ta vprašanja so čisto naravna. Moramo gledati naprej. Če smo za nazaj naredili kaj hudo narobe, je dobro poiskati strokovno pomoč in razmišljati, kako to popraviti, se opravičiti. Za naprej je absolutno treba preko drobnih stikov dati naše strahove malo na stran (strah, ali bo mladostnik izkoristil potenciale, minilo je že 14 dni, pa ni nič naredil ...). Če se da, da se na prijazen način zanimamo za tega mladostnika. V njem je bogastvo, čeprav se navzven kaže puščoba in lenoba. Drugače, kot z besedami, se ne bomo mogli dotakniti tega bogastva. Tudi mladostnik se ne bo mogel zavedati svojih potencialov, če mu ne pomagamo preko drobnih stvari, ko se bomo zanimali za to, kaj dela, ga znali pohvaliti in včasih razumeli, da je za tem vedenjem ni nujno lenoba, ampak čisto resna stiska.«

Katarina: »Pri mladostnikih, ki pridejo domov in se pritožujejo, bi pohvalila starše, pri katerih se mladostniki lahko pritožujejo. Mladostnik bo o svoji stiski govoril samo tam, kjer se počuti varnega in če je to dom, smo lahko samo veseli. Treba je razumeti, da če govori, je to ključnega pomena. Ta dijakinja je prvič šla od doma in ko je prišla domov, je bilo vse drugače, ker je ona živela drugače. Težko se vživlja nazaj v rutino, ki si jo je družina naredila brez nje. Če se pritožuje, če zna povedati, kaj vse jo moti, ... je to znak, da je punca zelo brihtna, čustveno dovzetna, da je dovolj varna doma, da lahko te teme odpira. Pri lenobi je tako, da mladostniki niso leni. Če mladostnik leži ne postelji in ne dela nič, ne lenari. Mladostniki so polni čustvenega nemira, se ga ne zavedajo, ga niti ne razumejo. Ko so pri miru in ne delajo nič, telo počasi procesira napetost, ki se je nabrala zaradi še ne poznanih in neizgovorjenih čustvenih odzivov. V miru, počasi, nežno, prijazno je treba pomagati tej punci, da se bo v družino spet vklopila, a drugače, kot je bila vključena prej. To pomeni, da se bo cela družina malo prilagodila. Mladostnikov odziv na našo prijaznost ni vedno merodajen. Kar je prijazno, je, da se sami zavedamo lastnega strahu in jeze, da mi vemo, kdaj smo napeti. Takrat, ko iz napetosti rečemo tudi lahko prijazen stavek, bo mladostnik vedno podivjal ali se zaprl. Včasih, ko ga bomo kaj vprašali z naklonjenostjo, zanimanjem in bo to prebudilo premočna čustva, nas bo enako zavrnil. Tisto, kar je glavna stvar prijaznosti, je, da to zavrnitev in odziv sprejmemo z naklonjenostjo, da se ne skregamo z njim, da ga ne odrežemo. Prijaznost pomeni umirjeno, suvereno nastopanje, pri katerem mi ohranimo vero v to, da je ta mladostnik uredu in to je tisto, kar oni čutijo in doživljajo kot prijaznost. To je, če čutijo, da v njih verjamemo ne glede na to, kakšno je njihovo zunanje vedenje.«

2. vprašanje. Družina z dvema odraslima otrokoma (sin 23 let, hči 21 let). Otroka ne komunicirata med seboj, sin se je norčeval in psihično poniževal svojo sestro. Hči se je popolnoma umaknila in z njim noče imeti ničesar. Z možem doživljata veliko bolečino. Kakšna je možna pot odpuščanja? Kaj lahko kot starša naredita v tem trenutku?

Tomaž: »Iz opisa je razbrati, da je šlo v preteklosti za boleče nesporazume, konflikte, lahko tudi še za kaj drugega. Mogoče starši tega niso opazili, so pripisali drugim razlogom, ampak ena taka zamera bi lahko imela ozadje, ki bi ga bilo treba raziskati. Starši bi se morali poglobiti v to in iskati rešitev, da bo hčerka lahko povedala, za kaj je šlo, če je šlo za kakšno neizgovorjeno stvar in iskati pot do opravičila, poprave krivice in potem razmišljati naprej, kako bosta lahko v tej mlajši odraslosti gradila prijateljstvo in zaupanje.«

Katarina: »Ohraniti z obema odprt, pristen, zrel odnos, to pa je tisto, kar lahko starša še zdaj naredita. Pomeni, da se ne pogovarjata samo o tem, kako se bosta brat in sestra med sabo zmenila, ampak kako bosta starša uspela z vsakim od njiju ohraniti odnos tudi izven tega konflikta, da ni to glavna tema, ki jih povezuje.«

Brez opravičila in odpuščanja konflikt ne more biti razrešen.

Katarina: »Namen konflikta v nas prebudi zavedanje, da smo bistveno bolj ranljivi, kot smo mislili. Takrat, ko je človek na ta način odprt, je dobro, da sprejmemo to svojo rano. Ne moreš sprejeti svoje rane, če je ne priznaš. Če si ti ranil, če se ne opravičiš, nikoli ne prideš pri sebi dovolj globoko, da bi videl, da imaš s svojimi dejanji vpliv na druge. Ko se opravičiš, si toliko izpostavljen, da začutiš to ranljivost. Tisti, ki je bil užaljen, če sprejme opravičilo, tudi sprejme to, da drugi ve, kaj so njegove šibke točke. Stvar opravičila ni, da se ponižujemo, češ, saj ni bilo nič, gremo naprej, ampak opravičilo pomeni, da oba lahko, ko se razkrijeva drug drugemu, kje sva občutljiva, greva naprej bolj globoko, odnos se poglobi na ta način.«

3. vprašanje. Mlada družina živi v skupnem gospodinjstvu s starimi starši. Kako naj živijo, ko pa imajo vedno slabo vest, če gredo sami kam na izlet. Mlada družina bi si rada ustvarila svoje življenje. V preteklosti je bila zelo avtoritarna vzgoja, kar se še vedno močno čuti.

Tomaž: »Je ni mlade družine, ki se ne bi spraševala, kako ohraniti s starši povezanost, hkrati pa živeti samostojno dinamiko mlade družine z vsemi potrebami in izzivi, ki jih je že tako veliko, kaj šele, da bi vsakič morali skrbeti še, kaj je z našimi starši, bodo užaljeni ... Kako prekiniti potrebo po tem, da te starši pohvalijo, da so te veseli, da ti privoščijo počitnice ... ? Tu se vsi mladi pari najdejo. Tudi samostojnost starih staršev je pod vprašanjem. Kako pa midva lahko drug ob drugem živiva samostojnost, če ni otrok? Nevarnost je, da se mlajši generaciji jemlje samostojnost, starejša pa se ne bo srečala z vprašanjem: »Ali smo mi čustveno samostojni?«

Katarina: »Avtoritarna vzgoja pomeni vzgojo z veliko kontrole in manj topline in jasno pušča za sabo praznino pri starših, ki so bili osredotočeni na to, da bodo dobro vzgojili otroke, stika pa niso imeli tako veliko, da bi jih ta stik napolnil. Ko gredo otroci po svoje, s kontrolo ne moreš vzpostavljati toplega stika z njimi, kvečjemu jih še dodatno zagreniš, otroci se bodo še bolj oddaljili, praznina je še večja. Kot stari starši poskušajmo biti veseli samostojnosti mlade družine, njihovega brbotanja, poskusov, učenja, rasti. Tudi staršem, ki so bili prej trdni, dosledni, bi jim lahko prinesel bolj sproščen pogled na življenje, v smislu: »Lahko se imamo pa samo radi.« Ko bodo želeli kamorkoli iti sami, naj rečeta: »Hvala, da sta nas vzgojila tako, da mi znamo najti lepe kotičke, bomo mislili na vaju, lepo se imejta in bomo dali malo miru, da vam kar naprej ne skačemo po glavi.« Obrniti na humor, pohvaliti, ne preveč resno vzeti tega rentačenja. Ne misliti, da imajo starši kaj proti vam, so pač samo tako nesrečni, izgubljeni in tudi oni rabijo svoj čas, da se naučijo živeti skupaj in sprejemati novosti in lepoto, ki jo boste prinašali z dopustov, izleta, da boste drug ob drugem lahko razvili bolj sproščen in kreativen način življenja.«

4. vprašanje. Poslušalka prosi za nasvet, kako pripraviti najstnico k učenju, k delu. Moti jo njena neurejena soba in popolna navezanost na telefon, po drugi strani pa ima potuho pri očetu.

Katarina: »Mamo bi opogumila, da se pomeni z možem. Če mož ne doživlja teh težav tako kritično, bo najbrž resnica med njunima držama. Mogoče stvar ni tako dramatična, hkrati pa je dovolj alarmantna, da kliče po tem, da se nekaj razvije in spremeni. Prva stvar je, da se med sabo slišita in pogovarjata in si povesta, kako doživljata hčerko, katere so njene lepe lastnosti, na kaj sta ponosna pri njej, kje vidita njen potencial, ne pa, da govorita samo, kaj vse je narobe. Največja skušnjava je, da se osredotočimo samo na strah in nehamo živeti to, kar bi lahko živeli. Kaj bo jutri, nihče od nas ne ve. Živimo danes in to je čas, ko se svoje prisotnosti v tem prostoru v odnosih malo bolj zavedamo in se ji posvetimo. Druga stvar pa je sploh videti, kako ta punca živi te dni, koliko je zadovoljna, osamljena, utrujena, zdolgočasena ... Poskusimo se zabavati skupaj, igrati družabno igro, kaj skuhati, iti na sprehod, pogledati kak film, začeti sproščeno skupno življenje. Če je oče bolj sproščen, naj on zabava ti dve ženski. Tretja stvar je dragocena, če se lahko starši usedejo zraven, če se zanimajo npr. za spletno učilnico, da otrok malo »pojamra«, pove, kaj je vse mora narediti, ... da je to prijeten, igriv del dneva. Tudi, če se razvleče čez cel dan! Saj se nam nikamor ne mudi!«

Neurejene sobe najstnika

Tomaž: »Če razmišljamo samo o strahovih, ki jih je zdaj gotovo več, kot jih je treba, doživljamo tudi otroke skozi te strahove. Če pogledamo to razmetano sobo, to prebudi v nas strah, kaj če nima ta otrok nobene delovne discipline, kaj če mu bo to škodilo pri šoli. Ti strahovi se pridružijo našim odraslim strahovom (krediti, službe, okolje) in naenkrat nas ti strahovi obvladajo v celoti in mladostnika vidimo samo kot nekoga, ki prispeva k našim strahovom. To ne more biti pravi način, saj zgrešimo drug drugega, od mladostnika pričakujemo, da pomiri naše strahove, čeprav sami ne znamo dobro shajati z njimi in te malenkosti, kot je nepospravljena soba, krožnik na kavču ... dobijo grozečo, katastrofalno sporočilo, da je nemogoče tisto na miren način rešiti.«

Katarina: »Če imajo mladostniki razmetane sobe, je to na nek način dober znak, ker pomeni, da niso tako ustrahovani, da bi vsi pospravljali obsesivno, ker to ni naravno za mladostnika. Bolj, ko je mladostnik čustven, barvit, večji nered bo imel okrog sebe. Pomembno je, kako mi v ta nered vstopimo. Z enim spoštovanjem in tudi na ta način, da pomagamo pospraviti, se zanimamo za stvari, oblačila, ki jih ima v sobi ... To lahko postane del odnosa, mladostnik ne bo počel stvari, ki ga ne vodijo v odnose. To početje lahko postane nekaj lepega skupnega, če mama pomaga mladostnici pri pospravljanju sobe, jo bo pospravljena soba spominjala na mamo, da jo ima rada, se zanima zanjo in ti to prinese dober občutek, da je svet lahko urejen. Na ta način bo mama dobila nazaj občutek, da tudi ko stanovanje pospraviš, ga ne zato, ker ga je treba, ampak ker si zaslužiš imeti lepo okolje okrog sebe. Naše sporočilo mladostnikom je: zaslužiš si imeti lepo!«

5. vprašanje. Kakšno razporeditev dela v gospodinjstvu predlagata v času karantene, da bo čim manj prepirov? Tudi za štedilnikom se je možno skregati. :)

Tomaž: »Tudi v kopalnici moški radi rečemo: »To niso moji lasje. :)« Če naloge spremlja veliko nasprotovanja in nesprejemanja, ne bomo nikoli zadovoljni. Moramo zakopati globlje in ugotoviti, kaj nas pri drugih tako moti. »Tisti lasje« - moram si priznati, da drugih ne morem prisiliti, da bi delali nekaj, da bi meni olajšali življenje. Srečati se moram s sabo! Jaz imam težavo, zakaj me to tako moti.«

Katarina: »Potreba po razdelitvi nalog nastane, ko se znajdemo v kaosu, ko je vse razmetano, ko smo vsi doma, starši delajo od doma, otroci imajo šolo ... Težko si je razdeliti delo, nujni sta dve stvari: da vsak naredi tisto, kar lahko. Kar te moti, naredi kar sam. Druga stvar: otroci so tudi veseli, če se lahko vključijo, da so koristni, da pomagajo, so del nas. Prosimo otroka, naj pomaga. To je drugače, kot če naredimo listek z zadolžitvami. Da si res pridemo drug drugemu nasproti pri pospravljanju in razporejanju. In da mogoče včasih zaupamo možu, da skuha, tudi če bodo kakšne pripombe. Da ni stvar mehanska, ampak da se vsi zavedamo, da če bomo stopili skupaj in se lotili stvari, ki so na vrsti, nas bo to povezalo in bo lepo.«

6. vprašanje. Poslušalka je z možem včasih hodila k zakonski skupini, po zadnjem rojstvu pa nista prišla nazaj, saj mož ne želi več. Odnos v zakonu je precej odvisen od predznaka ženinega občutenja. Sprašuje, če sta veliko na slabšem, ker nista več vključena v zakonsko skupino.

Tomaž: »Pri veliki večini žena je tako, da se čutijo bolj odgovorne za odnos. Možje radi rečemo, da dokler ni prepirov, je vse uredu. Predlagam pot, da se ona začne zanimati za to, kaj mož doživlja in razmišlja o odnosu, o njima. Prepričan sem, da je tudi pri možu kakšna zamera, jeza zadaj. Ko bo mož spregovoril in čutil, da ni to polje spopada, kjer ne bo on vedno tisti, ki je užaljen, ne gre, potegne ročno zavoro ... Moški se počutimo že po tej plati kritizirani. Ta kritičnost se obrne tako, da se tako obnašamo, odklanjamo vsako pobudo. Tisti izziv, ki ga ima vsak par, je, da žene počakajo na našo pobudo, naj bodo spontane, največ pa naredijo, če se malo zanimajo za naše uporništvo, da nam dajo malo prostora. Kritika nas bo samo utrdila v tem, da nas ne razumete in da se lahko še naprej za to ne zanimamo, kaj vas mori.«

Katarina: »Dostikrat se zgodi ženam, da bi rade delale stvari za moža. Ona se boji, da če ne bosta hodila v zakonsko skupino, se mož ne bo toliko zmehčal, spremenil in odrasel, kot bi moral, da bi v odnosu res prevzel odraslo, suvereno, enakovredno vlogo. Ko želimo žene delati stvari, da bi mož potem »nekaj«, je na dolgi rok to obsojeno na propad. Mož ni toliko neumen, da ne bi pogruntal čustveno v sebi, da to delamo ne za to, ker bi nas tako zelo vleklo tja, ampak bi me želele, da bi »on nekaj«. Tudi kaj »nekaj« on bi, njim ni čisto jasno, kaj bi me od njih želele. Tudi žene dostikrat ne znamo povedati, kaj pogrešamo, česa se bojimo, česa nas je strah in malo nemo gledamo, a bo človek razumel ali ne in ga želimo na blag, prijazen način kam spravit in držimo pesti, da bo slišal druge može, ki govorijo drugače kot on. Jasno se možje počutijo ogrožene. Kot bi najstnika vlekel na govorilne ure k učiteljici in upal, da je razumel, kaj je povedala. Žena si lahko da veliko priznanje, da je toliko pogumna in ga ima rada, da verjame, da lahko mož naredi sam »nekaj pri sebi«. Naj tudi žena pomisli, kaj njej ta zakonska skupina pomeni. Naj si oddahne, ona ni odgovorna za to, ali bo moški ob njej odrasel ali ne bo. Kvečjemu mu lahko pomaga, če bo ona v sebi našla vero, veselje do tega, da v tem odnosu raste in da neha skrbeti zanj na tak način. Najprej bo malo užaljen, potem bo pa videl, da je zdaj čas zanj.«

7. vprašanje. Poslušalka ima 17-letnega sina, dvojčka sta stara 15 let, med fanti prihaja do večjih konfliktov, saj si želi starejši prevladati mlajša dva. Če mu to ne uspe, se tudi stepejo. Je to običajno? Kako se spopasti s tako situacijo?

Katarina: »Absolutno je treba preprečiti fizično obračunavanje. Starejšega je treba toliko začutiti, prepoznati, da se vidi, kdaj je že tako nemiren, naveličan, zdolgočasen, ... da ne bo zdržal drugače, kot da se spravi fizično na mlajša brata. Starejši rabi veliko več stika z mamo ali z očetom, rabil bo odraslega sogovornika, več pozornosti, spremljanja, pogovora, zanimanja zanj, da se sploh vidi, kaj ga mori in kaj ga žene v take izbruhe, ki so edini način, na katerega se on lahko sprosti. Druga stvar je pogruntati možnost, da bi ta fant kaj fizičnega počel, nekaj telesnega zase naredil (npr. šel na kolo), tretja stvar pa je, kako z njim spregovorit in mu povedat, da je to absolutno nesprejemljivo in hkrati pazit, koliko sta morda mlajša kriva za to, da starejši »pade ven«. Morda se mu posmehujeta, ga izzivata, ... Treba je pogledati na obeh straneh, kaj je vzrok nemira (dolgčas, strah, ...), kdo je vir izpadov in pomagati sinu, da bo lahko na drugačen način ustavil draženje mlajših in razvil bolj uspešne strategije za spopadanje z jezo.«