Slavi Košir
Jakob Čuk
Alen Salihović
Bližina (foto: Priscilla Du Preez / Unsplash)
Bližina | (foto: Priscilla Du Preez / Unsplash)

Zakonca Erzar: »Grdo obnašanje otrok in konflikti v zakonu kličejo po bližini!«

03.04.2020, 10:26 Mirjam Judež

6. dan radijskega misijona govorimo o bližini. Kaj pomeni bližina in koliko obrazov ima, spoznavamo vsi v teh dneh. Voditeljica Nataša Ličen se je na daljavo pogovarjala z zakoncema, doktorjema Katarino Kompan in Tomažem Erzar iz Študijskega raziskovalnega centra za družino Teološke fakultete v Ljubljani.

V tem obdobju smo »obsojeni« drug na drugega, na štiri stene in zakonca pravita, da smo prisiljeni biti tudi več sami s sabo. Tomaž: »Ta čas je priložnost, da pri sebi razločimo, katere navade nas obremenjujejo in so posledica čustvenih potreb in katere navade lahko spremenimo.«

Človek preživi zaradi bližine

Tomaž Erzar: »Še ne toliko nazaj je bližina drugega človeka pomenila ogroženost. Škoda, če bi v teh časih, ko ugotavljamo, kako smo drug z drugim povezani, kako so otroci odvisni od zdrave povezanosti s starši, če bi se še vedno v naših družinah kopičil strah, zadrega, sram pred tem, da bi začeli odnose razumeti kot nekaj, kar je nam namenjeno, kar nam služi, a samo takrat, če se lahko odpremo odnosu. Če pa je srce v megli strahu in negotovosti, pa postanejo zelo naporni, saj se moramo delati močnejši, kot smo, se moramo bolj prilagajati.«

Ena bližina, o kateri premalo razmišljamo, je Božja bližina, ki je absoluten, popoln vir varnosti, naklonjenosti in opore.

Katarina Kompan Erzar: »Kakor je otrok v tej bližini se lahko razcvetel ali razvil širok nabor delovanja, povezovanja z drugimi, če je bilo okolje senzibilno, če je zajelo njegove specifike, potem se ta otrok v odraslosti bližine ne bo bal, ker bo to zanj najbolj naravna stvar, ker je vgrajena v njegov organski sistem. Mi se ne rodimo z že oblikovanim načinom delovanja, ampak se ta oblikuje ob naših starših na najboljši možen način za okolje, v katerem smo rojeni.«

Bližina je ena od osnovnih temeljnih potreb človeka.

Katarina: »Kakršna je bližina na začetku, tako se bomo razvijali naprej. Če se avtomatični mehanizmi uravnavajo, da bližina pomeni pretvarjanje, izogibanje odnosom, bomo delovali na ta način. Bližina je potencial, v katerem se lahko soočamo s pozitivnimi in negativnimi izzivi na uspešen ali malo bolj odrešenjski način, da lahko zaradi temeljne zavesti o ljubljenosti sprejemamo tudi izzive in težke izkušnje. To nas pelje v poglobljenost in prek žalovanja in sprejemanja bolečine do globljih in še bolj ljubečih odnosov.«

Tomaž: »Bližina pomeni oporo, varnost, sprejemanje, sprejetost. Bližina ni samo intima, kjer se moramo drug z drugim ujeti, kjer ne sme biti konflikta in so stvari bolj ali manj harmonične. Tudi fizična bližina pomeni varnost in oporo. Dostikrat otrok preko fizične bližine starše zmehča, da ga začutijo tudi čustveno, da se čustveno uglasijo na njega.«

Božja bližina je absoluten vir varnosti

Katarina: »Ena bližina, o kateri premalo razmišljamo, je Božja bližina, ki je edina vedno prisotna, je absoluten, popoln vir varnosti, naklonjenosti in opore. To je bližina, ki se nam želi dati oz. nam je ves čas dana. To ni nekaj, kar bi si morali prislužiti s svojo pridnostjo. Ti samo pusti, da te molitev nagovori, da Beseda pride do tebe in bo sama delovala.«

Če odnosi ne vodijo v sproščeno bližino, iskrenost in pristnost, lahko postanejo hudo breme.

Tomaž: »Če bližina z ljudmi ne nudi osnovne opore ali olajšanja, občutka sprejetosti, lahko postane zelo naporna. Če prebudi strah pred zbližanjem, če potrebujem razdaljo in mi socialni stiki zbujajo pretiran stres, življenje v takem stresu postane avtocesta v depresijo. Zaloge energije se bodo prej ali slej izčrpale. Skrita plat življenja v odnosih je, da če odnosi ne vodijo v sproščeno bližino, iskrenost in pristnost, lahko postanejo hudo breme. Božja bližina je vzor odpiranja dobroti, ki prihaja do nas. To vse premalo poudarjamo, premalo učimo otroke in same sebe, kako z majhnimi vajami, z molitvijo, branjem, pesmijo ... živeti to Božjo bližino.«

Grdo obnašanje otrok in konflikti v zakonu kličejo po bližini, razumevanju in sprejetosti

Katarina: »Kot starši se zavedajmo, da če se otroci lahko do nas najgrše obnašajo kot se znajo, je to za nas lahko največji kompliment. To je eden od izrazov največje bližine, ki ga dostikrat spregledamo. Verjameš, da če si tak, kakršen si, te bo tisti, ki te ima rad, znal pomiriti, preusmeriti tvojo reakcijo in ti dal možnost, da lahko narediš drugače. Grdo obnašanje je dokaz, da je ta otrok ob mami varen in čuti mamo kot nekoga, ki mu je najbližje, zato lahko pokaže vse, kar se v njem dogaja in tega ne more pokazati nikomur drugemu.«

Tomaž: »V parih bi zelo drugače razumeli drobne konflikte, izbruhe jeze, če bi zmogli v teh konfliktih videti prošnjo po bližini, razumevanju in sprejetosti. Če gledamo s tega vidika, se marsikaj tega motečega v odnosih pokaže kot poskus približevanja. Ta čas je velika vaja v pristnem izražanju potreb, želja, ne da bi s tem drugega želeli izsiljevati. Bližina, ki je pristna, v drobnih korakih, kliče tudi k vprašanju, zakaj iščem bližino, rabim jaz objem ali tisti, ki mu ga dajem? Ti izrazi, ko bodo prečiščeni, bodo izražali bližino.«

Vse vsebine radijskega misijona so vam brezplačno na voljo
tudi v avdio arhivu Radia Ognjišče.

avdio.ognjisce.si

Katarina: »Izražanje bližine in naklonjenosti je vsaka drobna gesta, ki jo naredimo z mislijo na ljudi okrog nas. Izražanje bližine je tudi to, da se umakneš, ker ni varno. Vsako skuhano kosilo, pomoč pri domači nalogi, vse, kar sedaj pade na starše, ki so postali učitelji in sodelavci, vse, kar jim uspe, tudi to, da pustijo zmetane obleke in nezlikano perilo, da pomagajo narediti domače naloge do konca, tudi to je izkaz bližine.«

Bližina se izraža kot empatija

Katarina: »Empatija omogoča, da sploh pridemo v stanje, v katerem smo sposobni bližino prepoznati in jo izraziti. Bližina se izraža v drobnih stvareh. To niso velike idealistične predstave, ampak so drobne svari: hvaležnost, spoštovanje, zaupanje, da lahko rečeš: »Kako lepo, da si tukaj!« To so skoraj neopazne geste, strokovno se jim reče »drobni trenutki stika«, to so trenutki, ko z nekom nekaj z veseljem počneš, si z njim čustveno uglašen in se z njim pogovarjaš. Skupna aktivnost, v kateri se lahko poveževa, ne glede na to, kako prestižna ta aktivnost je.«

Tomaž: »Past sočutnega odzivanja do drugih je v tem, da bi se na potrebe odzvali tako, da ne bi videli, da so to v bistvu naše potrebe. To usmiljenje lahko postane nepristno razdajanje, ki bo izčrpalo nas in tudi prejemnika ne bo razveselilo, ker bo tisti drugi začutil, da je to breme za nas. To sočutje velja za nas najprej. Ko se mi posvečamo drugim, je dobro vedeti, kje mi trenutno stojimo, kakšne so naše potrebe. Bo ta bližina res nekomu nekaj prinesla ali to bližino trenutno rabimo mi? Še iz tako slabega odnosa, iz take dejavnosti, ki je zgolj rutinska in malo prisiljena in nam ni všeč, lahko z drobno gesto damo vedeti, kje smo in kaj nam pomeni prisotnost druge osebe. Z majhnim premikom lahko naredimo sebe bolj prisotne, bolj transparentne. Človek ve, s kom ima opravka, kaj nas teži, tako se lahko na nas dosti bolj pristno in odprto odzove.«

Očesni kontakt, osnovna komunikacija, prijaznost, nasmeh. Tako bomo malo bolj pristni, veliko bolj dostopni.

Katarina: »Ena stvar, ki zelo pomaga pri tem uravnavanju regulacij osnovnih stanj, je, da se pogledamo v oči. Ko rečemo nekaj, kar ni res, umaknemo pogled. Poglejmo človeka vsake toliko v oči, da opazimo, da ima ta človek čustvena stanja, notranjost, da ima življenje, ki je meni v tem trenutku nerazumljeno. Druga stvar je nasmeh. Tretja stvar: pozdravljanje in poslavljanje. Ko se zbudimo, se pozdravimo, naredimo karkoli drobnega, prijaznega, kar tebe spomni, da si živ in da se stvari umirijo in pripnejo na realnost. Očesni kontakt, osnovna komunikacija, prijaznost, nasmeh. Tako bomo malo bolj pristni, veliko bolj dostopni in prijazni do ostalih.

Čas za fizično bližino, ki pripelje tudi do čustvene bližine

Katarina: »Kadar je človek zaprt v majhen prostor, je pomembno, da si pustimo dati drobne trenutke bližine, ki prihajajo iz našega okolja. Ne moremo ven, kot bi si želeli. Dajmo skozi okno pogledati sončen dan, poslušati ptičje petje, obrniti pogled na drevo ... do tega, da drug drugega lahko pogledamo in si rečemo: »Živi smo, tukaj smo.« Mnogo stvari je šlo prej mimo, ker smo bili usmerjeni na skrbi, dolžnosti, obveznosti. Najlepše je, če oče reče mami: »Hvala, ker si tako dobro skuhala.« Mama očetu: »Kako si lepo pomagal otrokom delati domače naloge.« Pozornost na drobne, navadne stvari, ki so ves čas prisotne in jih je ogromno.«

Tomaž: »Ti časi so velika priložnost, starši pogosto rečejo, da ne razume mladostnika, ki nič ne pove. Te razmere, ko smo več drug z drugim, smo skupaj za mizo, na kavču, smo prisiljeni biti skupaj. Če to obrnemo v izziv, je to elegantna pot, da pridemo tudi do čustvene bližine. Zlasti moški, ki smo osredotočeni na naloge in nas to poganja skozi dan, manj pa nas žene v odnose. To, da ne moremo pobegniti v svoje garaže, na igrišča, vrtičke ..., nam pomaga, da skušamo začutiti ljudi okrog sebe.«

Naužiti se bližine »na zalogo«

Katarina: »Če se začutimo, če bližino gojimo med seboj, jo poglobimo in razvijemo, se bomo mi spremenili, naužili se bomo drugega in ko bomo spet bolj ločeni, bo občutek bližine gradil odnose naprej na drugačen način. Mladostniki so prisiljeni biti s svojimi starši. Kjer bodo starši znali razviti in ohraniti prijaznost in naklonjenost, se bodo mladi razcveteli, ker bodo čutili, da so na varnem. To bo lahko trajno spremenilo naše odnose.«

Tomaž: »S toplino se spominjamo trenutkov, ko je doma zmanjkalo elektriko v tistih časih. Ko je bila izjemna situacija, je bil to najlepši spomin, ki ga imamo, smo bili več skupaj, prinese zmehčanje, blagost, prijaznost iz staršev. Spominjamo se najlepših počitnic, en cel teden dežja v hribih, tistega smo se spominjali še dolga leta. To je ena »zaloga«, ki jo odneseš iz takih časov.«

Vse vsebine radijskega misijona so vam brezplačno na voljo
tudi v avdio arhivu Radia Ognjišče.

avdio.ognjisce.si

Katarina: »Med seboj je treba ustvariti novo naklonjenost, toplino, bližino, radovednost, zanimanje. To nas v temelju močno gradi in spreminja. To so najbolj dragoceni trenutki našega življenja, tudi mogoče najbolj Božji.«

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Radijski misijon

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Z masko v cerkev (photo: Don Bosco Rakovnik) Z masko v cerkev (photo: Don Bosco Rakovnik)

Kdaj je v cerkvi še vedno potrebna maska?

Medtem ko se povsod v Sloveniji v javnem življenju sproščajo ukrepi, so tudi škofje izdali nova navodila za bogoslužja v cerkvah. Veljajo od danes. Na nekaj vprašanj nam je odgovoril tajnik SŠK, ...

prof. dr. Bojana Beović (photo: Osebni arhiv) prof. dr. Bojana Beović (photo: Osebni arhiv)

Naša gostja: prof. dr. Bojana Beović

Pred mikrofon naše osrednje sobotne popoldanske oddaje smo tokrat povabili gostjo, ki je postala v času epidemije tudi medijsko širše prepoznavna. Infektologinja prof. dr. Bojana Beović je ...

O avtorju