Internet - šah mat za človeštvo

| 09.10.2020, 14:30 Tadej Sadar

»Zdi se kot da je svet ponorel. Vprašati se morate: "Je to normalno?"« Tako se v najnovejšem dokumentarnem filmu »The social dilemma« slavnega ponudnika Netflix sprašuje eden od mnogih strokovnjakov.

Film z naslovom »The social dilemma« ali v prostem prevodu; »Dilema družbenih medijev«, prinaša; tako šokantne ugotovitve, kot tudi ključ do razumevanja situacije, v kateri se je znašel ves svet. Ob razkritju študije univerze v Massachusettsu, da se neresnica prek spleta širi šestkrat hitreje kot resnica, postane celo tako velik problem kot je koronavirus, prava malenkost. »Če se dva ne strinjata glede tega, kaj je res ali da sploh obstaja resnica, smo opleli. To je temeljni problem. Če se ne moremo strinjati kaj je resnica, potem ne moremo krmariti v nobenih težavah,« pravi v omenjenem dokumentarcu Tristan Harris in ne bi mogel bolj zadeti bistva.

Tudi tisti, ki zgolj bežno spremlja medije, predvsem pa komentarje vladnih ukrepov v zvezi s preprečevanjem okužb, ne more prezreti, koliko protislovij izrečejo posamezniki, med njimi tudi mnogi izobraženi in inteligentni. V šolstvu so tedne in tedne besneli nad ukrepom obvezne nošnje mask, zdaj, ko je ukrep odpravljen, pa so začeli besneti, zakaj je odpravljen. Vlada kriva, ker je virus vdrl v domove starejših, vlada kriva, ker bolniki z virusom izrivajo druge bolnike iz postelj, vlada kriva, ker nam krati svobodo...

Neresnica se širi šestkrat hitreje kot resnica!

Vlada nima oblasti nad virusom in zdravniki ne želijo izbirati med tem, katerega bolnika bodo zavrnili, ampak želijo poskrbeti za vse. Vsi smo odgovorni, vsak po svoji pristojnosti, izključen ni nihče. Vsak, ki v isti sapi benti nad omejevanjem svobode in hkrati zahteva, da ga vlada zaščiti in mu zagotovi posteljo v bolnišnici, če jo bo potreboval, je v nasprotju sam s seboj. Vlada ne more nikogar zaščititi, lahko izda odlok, na nas vseh pa je, ali ga bomo upoštevali. Tako tudi zdravnik ne more poskrbeti za vse, lahko naredi, kar je v njegovi moči, toda ko mu zmanjka postelj, sester in opreme, bo moral nekatere pustiti pred vrati.

Prej omenjeni film je, vsaj zame, prišel v trenutku, ko sem obupoval do te mere, da sem si mnogo prepogosto začel zastavljati vprašanje iz naslova: »Kaj je vzrok temu, da je svet ponorel?« Kako je mogoče, da se po objavi posebnega poziva, ki natančno opisuje vihar nove kuge in pod katerega se je podpisalo 15 vrhunskih strokovnjakov naše osrednje bolnišnice, ne streznijo vsi in vsakršnji dvomljivci v smiselnost ukrepov in še naprej zagovarjajo smrtno nevarne nasvete, ki jih širijo šarlatani? Ne moti me, če drugače razmišljajo, če smo si različni, nikakor pa ne morem sprejeti, da ob tako nedvoumnih informacijah nekateri ne nehajo verjeti in širiti floskul in stavčnih domislic, ki z resnostjo problema, s katerim se sooča ves svet, nima nič.

Če svoboda novinarstva pomeni, da lahko vsak piše o vsem kakor se mu prikazuje skozi njegov svet, potem naj premisli o tem ali je resnično svoboden.

V tem kontekstu oživi še ena misel iz prej omenjenega dokumentarca: »Če ima vsak pravico do svojih dejstev, res ni potrebe po kompromisu. Tudi potrebe po tem, da se ljudje združujejo, ne. Pravzaprav ni več potrebe po kakršnikoli interakciji med ljudmi... Sčasoma dobite lažen občutek, da se vsi strinjajo z vami, ker vsi v vašem naboru novic zvenijo tako kot vi. Ko dosežete to stopnjo, vas z lahkoto manipulirajo.«

Strašljivo je dejstvo, in temu smo vse bolj priča na vseh področjih, da resnica sploh nima več možnosti proti neresnici: »Ustvarili smo sistem, ki je pristranski do resničnih informacij in dovoljuje ter celo pomaga razširjati napačne informacije. Ne zato, ker bi si programerji to želeli, ampak ker napačne informacije prinašajo podjetjem več denarja kot resnica,« še pravi nekdanji uslužbenec Googla. Z enim stavkom: »Resnica je dolgočasna,« in zato ne prinaša dobička tako kot neresnica.

Pri nas nam v teh dneh tisti mediji, ki jih petkovi protestniki »ne dajo« - komu jih ne dajo in ali to pomeni, da so njihovi, povedo njihovi vzkliki sami na sebi - spet veliko govorijo o svobodi novinarstva. Če svoboda novinarstva pomeni, da lahko vsak piše o vsem, kakor se mu prikazuje skozi njegov svet, potem naj premisli o tem, ali je resnično svoboden. V trenutku, ko tistega, ki ne razmišlja tako kot on sam, izloči na podlagi verske, politične ali družbene drugačnosti, je sam sebe zaprl v kletko, ki jo je zgradil, seveda z obilico pomoči družbenih medijev, ki mu jo pomagajo tudi vzdrževati. Najbolj žalostno, če ne kar tragično, je, da temu pojavu delitve ne na podlagi argumenta, ampak na podlagi naš-vaš, sledijo tudi mnogi mediji, ki so se oklicali za svobodne in verodostojne.

Preberite tudi: ŽELITE ŠVEDSKI MODEL BORBE PROTI COVIDU? PRIPRAVITE 1150 KRST.

Arthur Schopenhauer, filozof 19-tega stoletja, avtor dela Svet kot volja in predstava, je zapisal: »Vsaka resnica mora skozi tri stopnje. Najprej se ji posmehujejo, potem ji divje nasprotujejo, nato pa jo sprejmejo kot samo po sebi umevno.«

In resnica je, da se zdi, kot da je svet ponorel. Vprašati se moramo: "Je to normalno?"« Vprašati se moramo tudi, kam gremo, če se neresnica po spletu, ki je danes osrednji informativni medij, širi 6 krat hitreje kot resnica. V tem primeru bi vprašanje moralo vsebovati še mnogo bolj apokaliptične besede.