Martin Golob: Mladina naj občuti življenjski pelinkovec in odrešenjski vidik naše vere

Sociala | 28.08.2020, 09:41 Rok Mihevc

Novi začetki. Tema, ki jo narekuje aktualni čas, ko se poslavljamo od poletja in približujemo jeseni. Tudi v oddaji Za življenje smo se z župnikom Martinom Golobom pogovarjali o tem, kako sprejeti nove začetke, kako pogumno iti prvič v šolo, srednjo šolo, na fakulteto, v novo službo, tudi na novo župnijo. Nekaj časa smo namenili tudi najstnikom, nad katerimi nikoli ne smemo obupati. Martin Golob nam ne deli nasvetov, ampak govori svoje izkušnje in doživljanja, kar je najbolj dragoceno in opogumljajoče.

V nove začetke z optimizmom in željo po ustvarjanju

Ob končevanju nam ni nikoli »fajn«, a nov začetek prinese neko svežino, zagon, nove izzive. Tako pravi Martin Golob, ki spodbuja, da je treba to vzeti za dobro, saj je tega v življenju ogromno. »So konci, ki se nas včasih zelo osebno dotaknejo, so konci, ki nas tudi prizadanejo in razočarajo. Nikoli ni fletno doživljati koncev in poslavljanj, to je del nas, ampak z enim optimizmom, veseljem, navdušenjem in željo po ustvarjanju pa so lahko začetki zelo lepi.« Ob tem je spomnil na nenehno umirjanje, ki smo se ga naučili prvič že pri krstu. »Tudi seme, ki pade v zemljo mora umreti, če želi, da zraste.«

Lumparije mozoljastega pubertetnika so del življenja

Tudi sam je spregovoril in se spominjal začetkov v šolskih letih. Kot pravi, se mu je v Ljubljani odprl svet, ima lep spomin na tisti čas. »Ogromno sem se naučil, ne samo to, kar bi moralo v glavo, ampak tudi za srce in življenje. To širino sem dobil ravno preko sošolcev in vrstnikov. Spoznal sem lepo, pa tudi pasti, ki mladega človeka zapeljejo. Marsičesa sem bil obvarovan predvsem zaradi vzgoje in domačega reda, pa tudi vesti, po kateri sem želel živeti.« Vsa ta leta je preživel kot čisto navaden najstnik, mozoljast pubertetnik, »da sem lahko tudi kakšno lumparijo naredil in hkrati okusil posledice. Vse to spada v življenje.«

Mene je reševalo to, da sem rastel in živel v iskrenosti s svojo družino. Ne vem kako bi bilo, če ne bi bila starša doma in se z njima ne bi srečeval ob delu, hrani in molitvi.

Mladina naj ne bo preveč sterilno vzgojena

Prav zaradi svojih izkušenj pa si želi, da mladina ne bi bila preveč sterilno vzgojena in prav je, da kaj poskusi. »Najstništvo je čas, ko se človek lahko sam opeče in razmišlja o svojih stvareh. Prav je, da mladini damo vedeti, da ne glede na to, kako jih življenje pelje, da se nas lahko oprimejo. Tako ko v evangeliju na viharnem jezeru, ko je bil Peter kot en pubertenik »tudi jaz bi rad hodil po vodi«, ko pa se je začel utapljati je rekel, »reši me Gospod«. Da bi tudi mladi znali zmeraj reči, reši me, pomagaj mi. Najtežje je, ko mlad človek ne spregovori o stiskah in težavah. Preprečiti stvari in jih dati v vato, ne pelje nikamor, dati jim vedeti, da se na nas odrasle, starše, duhovnike, prijatelje, zaupnike in botre lahko uprejo.«

Najstnik rabi oporo in osebo, v katero se zaletava

Starša sta ga v njegovih najbolj kritičnih letih spremljala, nikoli pa na silo spreminjala ali se posmehovala njegovemu »modernemu oblačenju in stilu«. »Vedno sem imel zaupanje, tudi če bi zabredel, bi lahko mirno povedal staršem. Najboljše je, če so starši čim več s svojimi otroki, tako, kot so bili moji starši. Da jih poznate po očeh, kakšne volje so. Če je kaj narobe, da na lep način iz njega izvabite in se ogromno pogovarjate. Pri nas doma nismo nikoli šli skregani spat, veliko smo molili. Mami je držala ta red, redno smo se opravičevali. Vsakodnevno opazovanje drug drugega je mene osebno držalo gor. Najstnik nujno rabi oporo in osebo, v katero se zaletava, da preizkuša meje. Ko je bil ati name hud, si je vzel tudi dve uri, da mi je razložil, zakaj je hud. Da zato, ker me ima rad, ker hoče, da iz mene kaj zrelega rata, ne da bom neodgovoren človek. Mene je reševalo to, da sem rastel in živel v iskrenosti s svojo družino. Ne vem kako bi bilo, če ne bi bila starša doma in se z njima ne bi srečeval ob delu, hrani in molitvi.«

Vsakemu posamezniku moramo dati svobodo, da se išče in gre svojo pot. Da začutiš na svoji koži, da te Bog osebno vabi. Če hodiš zaradi prisile, povabil in pogojev, bo tvoja vera težko rasla.

Naj mladina okusi, kaj pomeni življenje brez Boga

Ker se začenja tudi veroučno leto, smo nekaj besed namenili birmancem. Golob glede njih ni pesimističen, njihova mladost in zagretost mu dajejo upanje. »V njih vidim močno življenjsko energijo, zato se ne sekiram preveč, če kakšen po birmi ne prihaja več v cerkev. Pomembno mi je, da ga vidim nasmejanega na ulici. Vsak pač rabi svoj čas iskanja, vsaka priprava in srečevanja niso nikoli stran vrženo delo. Tudi če jih ni več, je v njih gotovo ostala kakšna stvar. Kar obupati, da mladina vse pusti in jih nikjer več ni, ne gre. Vsakemu posamezniku moramo dati svobodo, da se išče in gre svojo pot. Da začutiš na svoji koži, da te Bog osebno vabi. Če hodiš zaradi prisile, povabil in pogojev, bo tvoja vera težko rasla. Dobro je, da mladina okusi, kaj pomeni življenje brez Boga in kako lepo je živeti z njim. Da okusi odrešenjski vidik naše vere. Ne bi rad, da bi mladina kar slepo verjela in ubogala, da okusijo kakšen pelinkovec, ki zapeče in zagreni in da vidijo, kako je dobro biti del občestva in župnije. Naši mladi niso neumni. So ljudje z glavo in srcem. Vsak človek potrebuje svoj čas, proces, zorenje... Prisluhniti jim moramo v tem, brez obsojanja.«