Christopher West | (foto: Uradna fb stran)
Knjigo sem najprej odložil, nato pa jo znova začel brati z odprtim srcem
Novice Marjana Debevec
Pred nami je obisk Christopherja Westa. Gre za enega največjih poznavalcev teologije telesa, ki jo je zapisal sveti papež Janez Pavel II., West pa jo je prevedel v jezik, ki ga lahko razumemo vsi. Med tistimi, ki sta se srečala z njim, tudi osebno preko spletnega tečaja sta Emilija in Pavel Snoj.
Kdaj sta se prvič srečala s Christopherjem Westom? Je bilo to preko njegovih knjig in pa zakaj sta sploh iskala to, kar je on zapisal?
Pavel: »S Christopherjem Westom, oziroma z njegovim pripovedovanjem, z njegovimi knjigami, sva se prvič srečala pred dobrim desetletjem, ko je Emilija odkrila njegovo knjigo, ki je tudi prevedena v slovenščino: Dobra novica o spolnosti in zakonu. Ko jo je prebrala, jo je dala tudi men za prebrati.
Ko sem tisto knjigo vzel v roke, sem prebral nekaj strani in knjigo odložil. Zdelo se mi je mogoče še na nek na nov način samo pripovedovanje nekih Cerkvenih pravil glede spolnosti in me ni pritegnilo.
Potem pa mi je Emilija rekla: 'Glej, ta knjiga izraža tisto, kar je bilo ves čas v meni, pa nisem znala izrazit.'
In prav zaradi moje želje, da bi poznal Emilijo, da bi vedel, kaj se v njej dogaja, sem to knjigo ponovno vzel v roke, ampak zdaj z drugačnim pristopom s srcem, ki je bilo odprto in s pripravljenostjo iskati odgovore na vprašanja, si zastavljati vprašanja in predvsem biti pripravljen tudi slišati odgovore.«
Odgovori na notranja hrepenenja
Kaj vaju je posebej pritegnilo pri teologiji telesa?
Emilija: »Teologijo telesa sicer najpogosteje razumemo kot nek moralni nauk Cerkve o spolnosti, ampak v resnici je mnogo širša. Lahko bi jo razdelili na dva dela.
Prvi je antropološki del, ki govori o tem, kaj človek je in odgovarja na temeljna eksistencialna vprašanja, torej, kdo sploh sem, kdo sem jaz kot ženska, kdo sem jaz kot moški, kaj pomeni moja spolnost, kaj pomeni najina spolnost.
In v tem smislu se tako zelo močno dotika najgloblje resničnosti o nas samih in to je tisto, kar je mene mogoče najbolj pritegnilo.
Govori namreč o tistih temeljnih hrepenenjih, ki so v vsakem človeku. Gre za hrepenenja po resničnem, dobrem in lepem, po tem erosu, kakor ga imenuje Janez Pavel II.
In to ni samo neka abstraktna stvar, to je nekaj, kar pravzaprav živimo in iščemo v vsakodnevnem življenju. To je tisto gonilo, ki nas vodi skozi življenje.
Ves čas namreč iščemo tisto resnično, dobro in lepo, kakor to imenuje Janez Pavel II., ki je v resnici iskanje Boga, iskanje neskončnosti.
Ko hodimo po svetu, seveda iščemo to tudi v stvareh, ki nam ne dajo te polnosti, ampak mi je tako dragoceno videti, da je vedno za tem pravzaprav iskanje nečesa globljega, nečesa več in k temu nas usmerja Janez Pavel II.
Torej prvi je ta antropološki del, drugi del je pa sicer čisto kvalitativno krajši, govori pa, na kakšen način živeti, da bomo živeli skladno s tem, kar smo.
In tukaj govori o spolnosti, postavi kontekst, na kakšen način živeti, napiše, zakaj Cerkev postavi določena pravila ali pa neke okvire, na kakšen način živeti spolnost. Ampak vse dobi smisel, ker izhaja iz tega, kdo smo. In to mislim, da je bilo to tisto, kar nama je bilo obema najbolj dragoceno.«
Globok iskren v svojih pričevanjih
Vidva sta se s Christopherjem Westom tudi osebno srečala preko spletnega tečaja. V čem vaju posebej nagovarja on osebno?
Emilija: »Midva se sicer z njim nisva srečala osebno v živo, ampak je covid omogočil to, da so tečaji Teology of the body instituta, torej inštituta, ki ga je ustanovil na osnovi teologije telesa, prešli tudi na na splet.
Tako sva se udeležila nekaj teh njegovih tečajev. Kar je zelo dragoceno pri teh tečajih je to, da so neki deli v živo na spletu. Torej smo imeli sploh takrat, ko smo bili v manjših skupinah, možnost postavljanja vprašanj, pogovora z njim. In to je bila res zelo, zelo dragocena izkušnja, tako da se veseliva, da ga zdaj spoznava še v živo.«
Pavel: »Tisto, kar mene pri njem pritegne in je bilo vidno v vseh njegovih nastopih, njegovih govorih, je njegova iskrenost, odprtost, pronicljivost, neposrednost, osebnost in hkrati izjemno veliko teološkega znanja.
Pa vendar govori zelo osebno, tudi o osebnih izkušnjah, ki jih deli zato, da bi pritegnil ljudi. V tem je iskren v tistem svojem do največjih svojih globin. To je mene sosebno najbolj nagovorilo.«
Več o dogodku s Christopherjem Westom v Ljubljani
West za teologijo telesa Janeza Pavla II., to kar je bil sv. Pavel za evangelij Jezusa Kristusa
Teologijo telesa, kot smo rekli, je začel sv. papež Janez Pavel II. Potem je Christopher West nekako začutil nekako, da je poslanec te teologije telesa v svetu. Se vam zdi, da ima teologija teles kakšen odmev že po svetu in ali nagovarja ljudi?
Emilija: »Zanimiv je že nastanek teologije telesa. Janez Pavel II. je to zapisal še kot kardinal. Sicer je bila mišljena kot knjiga, ampak je potem postal papež.
Leta 1978 se je začel njegov pontifikat in leto kasneje tega ni izdal v knjigi, ampak je začel deliti to svojo vsebino skozi sredine kateheze in to je trajalo 5 let.
Če si predstavljamo to dinamiko, je bila to neka precej razdrobljena vsebina teologije telesa. To to besedilo, ta vsebina je bila potem kar nekaj let v mirovanju.
Poleg tega je besedilo zahtevno, saj gre za teološko besedilo.
Janez Pavel II. ima namreč globoko filozofsko teološko osnovo. Tako da Christopher West tukaj igra res izjemno pomembno vlogo, ker je to besedilo prevedel v jezik sodobnega človeka.«
Pavel: »Jaz rad potegnem neke vzporednice in bi rekel, da to, kar je bil sveti Pavel za Jezusov nauk, saj ga je delil v ves svet, to je na nek način West za teologijo telesa papeža Janeza Pavla II.«
Spletna stran Inštituta teologije telesa
Časovna bomba
Zakaj pa je po vajinem mnenju teologija telesa pomembna za sodobnega človeka? Na katera človekove potrebe odgovarja?
Pavel: »Teologija telesa odgovarja na to, kaj je smisel mojega življenja. Gre namreč v globino in se vpraša: kdo sem jaz, kaj sem, kaj hočem, kam grem in kaj bo z menoj; kaj je smisel obstoja mojega življenja. In mislim, da so to vprašanja, ki so bila pomembna že tudi v preteklosti, še toliko bolj pa danes za vsakega modernega človeka.«
Emilija: »Zanimiva mi je misel avtorja biografije Janeza Pavla II. teologa Georga Weigla, ki pravi v knjigi Apostol upanja, da teh 129 katehez skupaj predstavlja nekakšno teološko časovno bombo, ki bo eksplodirala z dramatičnimi posledicami v tretjem tisočletju Cerkve.
In se zdi, da je res, saj naslavlja sodobnega človeka. Včasih imam težavo, ko kdo vpraša, kaj sploh je teologija telesa. Počutim se namreč kot zaljubljenec, ki ne zna opisati nekaj tako dragocenega, to, kar zadene največjo globino in največjo resničnost človeškega srca.
In to ne srca v kontekstu, kot ga včasih sodobno razumemo v smislu občutij, čustev, ampak v kontekstu srca, o katerem govori katekizem, torej srce kot prebivališče, kot tisti kraj odločanja ali kraj resnice.
Misel Janeza Pavla II. je, da je naša vse življenjska naloga prečiščevati srce. Ker ko subjektivno srce prečistimo dovolj globoko, se srečamo tudi z objektivno resničnostjo.
To pomeni, da vse te objektivne norme, ki nam jih Cerkev postavlja ali pa vsa pravila Cerkve, so zapisana v našem srcu.
In to je ena izjemno dragocena izkušnja in izjemno dragoceno sporočilo teologije telesa, ki ni neka nova dogma, ni nekaj novega, kar bi Janez Pavel II na novo postavil v Cerkvi, ampak je to spregovoril na način, ki je blizu sodobnemu človeku in Christopher West to izjemno dobro prevede za naš čas.«
