Jože Bartolj
Miha Močnik
Tone Gorjup
Martin Golob preko Skypa (foto: FB)
Martin Golob preko Skypa | (foto: FB)

VIDEO: Martin Golob: Celofan, ki ga znamo tako dobro zavijati, odpada, v ospredje prihaja močna vera

13.04.2020, 10:54 Uredništvo Radia Ognjišče

Župnik v Srednji vasi v Bohinju Martin Golob je v dneh velkonočnega tridnevja in na veliko noč povezal na deset tisoče ljudi. O elektronskih vezeh, o nalogi duhovnika v tem posebnem času, o pomenu velikonočnega ponedeljka je spregovoril v praznični Svetovalnici.

Zavedam se, da je to del Božjega načrta

»Gotovo me prevzema notranje zadovoljstvo, to me nosi in mi je ob tem, kar se dogaja, da nas je pri sveti maši tako veliko, lepo. Zavedam pa se, da je to Božje delo. Ne verjamem, da bi bil sam sposoben tako nagovarjati. Zdaj veje Sveti Duh, ki vse to podpira. Vse je del Božjega načrta, niti nočem sebi pripisovati zasluge. Močna baza sledilcev in sodelovanje z mediji pa je gotovo odskočna deska, da smo lahko sveto mašo približali širši množici. Vesel sem vseh, najbolj pa tistih, ki ne hodijo k maši, ali tistih, ki rečejo, da so po 30-letih mašo drugače doživeli ali, da po tolikih letih končno vedo, kaj pomeni blagoslov ...«

Vsa čast tudi starejšim duhovnikom, ki se soočajo z vso to tehniko ...

Ta čas je poskrbel, da smo vsi skupaj postali še bolj virtualni in tudi veliko duhovnikov je vstopilo v to zgodbo. »Okoli 200 nas je, ki se preko socialnih omrežjih približujemo svojim ljudem. Vsa čast tudi starejšim možakarjem, ki se soočajo z vso tehniko. Zdaj se bolj zavedamo, koliko ljudem veliko pomeni, da svojega župnika vsaj vidijo in slišijo, da imajo tudi naše mame občutek, da so v cerkvi.« Kako pa sam, kot duhovnik diha v teh posebnih dneh, ko ne more niti k domačim, faranom, kolegom? »Kljub vsemu sem bil kar zaposlen, po drugi strani pa sem praznoval tako kot vsak »navaden smrtnik«. Praznujem tako, da si vzamem čas za stvari, ki spadajo zraven, da si lepše oblečen, da kaj drugega poješ, da greš mirno na sprehod, da se brez slabe vesti uležeš in polenariš ...«

Pogreša svoje farane in mame, občestvo, ministrante »specialce« ...

Ko se verniki pogovarjamo med seboj, vidimo, da spoznavamo, koliko nam pomeni to občestvo, čeprav pred letošnjo drugačno veliko nočjo tega nismo vedeli. Zdaj vidimo, da nam ta cerkvena skupnost in župnijsko občestvo res veliko pomeni, pogrešamo petje, druženje po sveti maši, svojega duhovnika. »Tudi jaz pogrešam svoje farane in to dogajanje pred velikim tridnevjem. Pogrešal sem blagoslove jedi, ministrantske vaje, moje »specialce«, teh zadev nisem mogel doživeti. Pogrešam svoje kolege, pogrešam dom in svoje... Telefoni in povezave so nadomestek za nekaj, kaj e veliko več. Osebni stik, občestvo in biti drug z drugim. Tudi sam sem v teh dneh spoznal, kako dragoceno si je vzeti čas drug za drugega in mi je žal, ko sem komu rekel, da ga nimam. Da sem zapravljal trenutke, da bi se z nekom čisto normalno podružil. Je lepa šola za nas, kako dragoceno je biti drug z drugim, kako je fizičen stik in realen odnos nekaj najlepšega. Koronavirus nas uči posebno vrednoto.«

Laikom smo pokazali, da so krščeni in da lahko v tej moči marsikaj počnejo sami

Res so posebni prazniki in v teh dneh je bila lepa priložnost, da smo se odpravili k bistvu. »Ves blišč in celofan, ki smo ga včasih znali dobro zavijati, je odpadel, v ospredje pa je prišla zelo močna vera. Tudi ni slabo, da so na poseben način verniki sodelovali pri blagoslavljanju. Našim laikom smo pokazali, da so krščeni in da lahko v moči krsta marsikaj počnejo sami. Všeč mi je, koliko ljudi se je angažiralo doma in praznovalo te praznike tako, kot da bi bilo vsako leto zares. So si prilagodili in se potrudili, dali so vse od sebe, da so bili vključeni v proces velikega tridnevja. Marsikaj me je ganilo v tem obdobju. Zato ni vse tako slabo kot izpade. Seveda mi je hudo za okužene, zdravstvene delavce in negovalce, starejše, a globalno gledano se mi zdi to obdobje zdravilno za naše srce, vzgojo in spoštovanje. Vidimo, da človek ne potrebuje veliko in da je najpomembnejše to, da ima drug drugega. Ogromno lepega se je pokazalo, tudi na področju vere. Mirno lahko rečem, da nas je ogromno, ki nam vera veliko pomeni.«

Čim kot golob malo hitreje začnem mahati s perutmi, mi Bog začne rezati krila ...

Goloba smo vprašali tudi, ali se kdaj ustavi pri vsej tej prepoznavnosti, da ga vse številke ne odnesejo, da se boji, da ne bi bil več Martin in kako premaga to nevarnost? »Tega me je vedno strah in se zavedam, da mi je vse to podarjeno. Ko sem postal novomašnik, ko je vse skakalo okoli mene, sem imel dvoje pred očmi. Da vse to takoj dajem pred Boga in da on vedno poskrbi za mojo ponižnost. Čim jaz kot golob malo hitreje začnem s perutmi mahati in se preveč povzdigovati, mi Bog začne rezati krila. Sem hvaležen tudi za to, molim za ponižnost, da ostanem na realnih in trdnih tleh. Vem, da imam za sabo močno molitveno vojsko, ki mi pomaga pri tem. Vedno si rečem, duhovnik sem za ljudi in vedno moram biti ljudem dostopen in se truditi, da na različne načine in kanale prinašam to, za kar sem duhovnik, se pravi resnico o Jezusu Kristusu, vstalem Zveličarju.«

Pokojni Uran je bil kot škof blizu ljudem, bil je oče in župnik celotni škofiji

V teh dneh se je za večnost rodil nadškof Alojz Uran, ki je bil povezan tudi z župnijo Srednja vas v Bohinju in Martinom Golobom. »On me je sprejel v bogoslovno semenišče. Bil me je vesel, spomnim se njegovega velikega in širokega nasmeška. Imam molitvenik, v katerega se je podpisal, »ti si moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje«. Srečali smo se pri birmah, nanj imam tople spomine in občutke, lepo je, ker je bil kot škof blizu ljudem, kot škof je bil oče in župnik celotni škofiji. Znal je navdihovati množice vernikov in takih, ki niso povezani s cerkvijo, s svojo preprostostjo, milino in seveda petjem. V moji župniji ga imajo ljudje zelo radi, moji pritrkovalci so takoj rekli, da bodo trikrat nabijali škofovsko melodijo, ker je bil večkrat na Uskovnici, kjer je tudi blagoslovil kapelo in so se imeli strašno fajn. Vsi so bili navdušeni nad njim, rad je imel ljudi. V naši župniji je pustil velik pečat.«

Spodbudil je še, kako lahko preživimo lep velikonočni ponedeljek, kljub temu, da ne smemo v Emavs in da ne smemo pozabiti starejših in osamljenih. Med pogovorom pa je bilo tudi malo prekinitve, klicala ga je kuharica in tako sklepamo, da kosilo tudi danes bo. :)

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Svetovalnica, Duhovnost, Pozitiva

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

O avtorju