Robert Božič
Boštjan Smole
Rok Mihevc
Jure Sešek v pogovoru z misijonarjem Petrom Opeko (foto: Izidor Šček)
Jure Sešek v pogovoru z misijonarjem Petrom Opeko | (foto: Izidor Šček)

"Kako bi bilo, če ga ne bi bilo, Petra Opeke"

14.07.2020, 11:57 Rok Mihevc Rok Mihevc

Voditelj Jure Sešek je za projekt Slovenske karitas Kaj je dom? spregovoril o Petru Opeki, misijonarju, Slovencu ki dela in živi na Madagaskarju. Spremljal je njegovo humanitarno delo in težko najde besede, s katerimi bi objel njegovo veličino. Da, brez Petra Opeke bi svet bil veliko drugačen in bolj siromašen. Nepredstavljivo siromašnejši še posebno za uboge.

Razmišljati o veličini Petra Opeke, o tem, česa bi Madagaskar ne imel, če bi ga Gospod vodil drugam, in vedeti, da ti je danih 1000 znakov, je nemogoča kombinacija. Posebej, če ti je bilo dano doživeti uspeh njegovega poslanstva, če si imel milost sprehoditi se po Akamasoi pod njegovim vodstvom, srkati bogastvo njegovih misli, čuditi se nad koreninami in posebej sadovi njegovega dela. Neverjetno, do konca nerazumljivo in tako neznansko veličastno ...

Peter Opeka je velikan današnjega časa. Če iskreno pogledam na vsa svoja dela, če na tehtnico postavim tisto, na kar sem ponosen in si drznem svojo »vago« postaviti ob dela misijonarja, na katerega smo premalo ponosni, v nerodnosti lahko le skromno sklonim glavo in zardel ostanem brez besed. Obnemim.

Ko smo se pred leti s sodelavcema vračali s službene poti in radijske akcije »Dobroti dajemo glas«, sem se spraševal: »In kaj bom jaz pustil za seboj? Kakšna bo moja sled?« Joj, kako prazna bo mapa mojih del, ko se bom srečal s sv. Petrom. Res, ob vsem, kar je uspelo Petru Opeki, ob darovih, ki so mu dani in predvsem ob njegovih zaupanju, volji, vztrajnosti, odločnosti, pravičnosti in veri v Božjo previdnost, sem spoznal kako droben sem v resnici! In kako velik je Gospod, ki med uboge pošilja najboljše med nami. Ja, koliko dobrega bi mož, kot je Peter, lahko storil v Sloveniji.

Joj, kako zelo bi ga potrebovali v teh časih ...

Koliko bi lahko dal rodni Argentini, ki se tudi vije pod težo sodobnih bremen. A Bog ga je poslal na rdeči otok, ki noče biti Afrika, na Madagaskar, kjer se, kljub trudu pravičnih, večina težav ne premika na bolje. Tja ga je poslal, da vztraja, kriči, opominja svet. Tja, da nam nastavlja ogledalo in nam sprašuje vest ...

O begunstvu bi lahko razmišljal že ob zgodbi Petrovega očeta, ki ga je življenje vodilo v Argentino, prostrano deželo, ki je po vojni mnogim Slovencem nudila zavetje in predstavljala dom. Domovina je ostala pod Alpami, njeno podobo, vonj kruha v domači peči in pošteno srce staršev so nosili v srcu, ki je utripalo daleč od Evrope. Starši so v izgnanstvo prenesli tudi vero v Boga in to je Peter Opeka ponesel med preproste ljudi, ki niso poznali obljub Križanega in Vstalega, ki v svoji nemoči niso videli tolažbe, v zemlji ne kruha in v knjigah ne prihodnosti. Vse to jim prinašajo misijonarji. Posebej Peter Opeka.

Predstavljajte si prostrano predmestje z neurejenim smetiščem brez meja. Pa uboge ljudi, ki v smradu umirajo v iskanju česarkoli uporabnega v tonah neskončnih odpadkov mesta. In v njihovo bolečino, brezup in strah je stopil bel človek s križem na prsih, z vedno prijazno mislijo, močnim stiskom roke in Božjo besedo. Ves čas se je zavedal, da je prav ta njegovo najmočnejše orodje. Nanjo je naslonil svoje obljube, vanjo vsidral svoj način dela.

Njegovo delo je rodilo kopico osnovnih šol, gimnazij, zasnovalo univerzo in gradilo hiše. Najprej ulico, nato sosesko, danes ogromno mesto upanja. Zunaj, tam za ograjo Akamasoe je neurejeno velemesto, umazane ulice polne beračev, nepoštenih trgovcev, tudi belih ljudi, ki želijo izkoriščati. V Akamasoi, na misijonu Petra Opeke, pa družine z otroki, ki hodijo v šole, starši, ki jim je delo vrnilo dostojanstvo, danes že na stotine sodelavcev, ki bodo gotovo nadaljevali njegovo delo. Peter je Madagaskar približal misli vplivnih mož in žena v Evropi in svetu, ljudem, ki jim je dano živeti na misijonu, ki ga vodi, pa spoznanje, da Bog obstaja. Srečo doživeti kako deluje prek ljudi.

Z neskončno voljo prepričuje razviti svet, da mora misliti na drugo polovico, ljudi, da je prav darovati in pomagati. Uči z zgledom, gara brez usmiljenja do sebe in nas že desetletja prepričuje, da nihče ne bi smel živeti v razmerah, ki so podobne tistim na smetišču Antananariva. Nihče!

Ljudem na misijonu je pokazal kako lepo je ustvarjati skupaj, zgradili so nogometni stadion, igrišča, veliko skoraj katedralo, ki je v resnici s pločevinasto streho prekrito igrišče s tribunami ... Dal jim je možnost biti, živeti, delati in moliti v skupnosti. In le ta prinaša moč, ki premika sicer pretežka bremena. Bremena ... Ko bi videli kamnolom v katerem delajo različne generacije, ko bi občutili trdoto dela pod pekočim soncem in hvaležnost zgaranih staršev, da jim je dano zaslužiti za riž in šolanje otroka ... Neverjetno! In zato trkajo iz dneva v dan na vrata misijona in prosijo za delo, dostojanstvo, spoštovanje in priložnost.

»Nikoli nismo zavrnili nikogar. Niti ene družine!« pravi Peter Opeka, ki nam je lahko vzor v prav vsem kar počne. Vsem! Žal, z gotovostjo trdim vsaj zase, nedosegljiv vzor ...

In ob vsem, kar ga vedno znova vodi celo do nominacij za Nobelovo nagrado za mir, je ostal preprost srčni duhovnik, prijazni mož s sivo brado, slovenskim jezikom, v katerem je še danes toplina argentinske melodije. V njem je lik starozaveznih mož, vsakega, ki se sreča z njim nagovorita njegov očetovski odnos do sočloveka in pošten pogled na svet. Karizma in prisotnost Boga. Vse to je v njem in vse to tako brezmejno uspešno razdaja.
Zato: vsega tega ... ne bi bilo, če bi Bog Petra Opeko poslal kam drugam

Mnogi na Madagaskarju bi ostali brez smisla življenja. Mnogih, ki se zdaj bližajo starosti, že desetletja ne bi bilo več. Ne bilo bi upanja, vladajoči bi ostali brez dokazov »da se da«! Vse to in še veliko več je naš misijonar dal tamkajšnji deželi in ljudem. Vem, da bi mnogi rekli: »Dal nam je vse! Bogu smo hvaležni, da ga je poslal med nas.« Vem, slišal sem jih! Četudi jih nisem razumel, sem iz njihovih objemov misijonarja, pesmi in solza hvaležnosti, ko so se srečali z njim, razbral neizmerno hvaležnost. Za življenje. Življenje, ki jim ga je podaril Bog, misijonar pa ga pomaga ohranjati in jih vodi skozenj.

Še in še bi lahko pisal, pa vem, da sem predolg. A tako pač je ... Seznam tistega, kar bi Malgaši ne imeli, če bi Peter Opeka ne bil »begunec«, je pač tak. Neznansko dolg!

Bodimo ponosni, da mu lahko rečemo »naš misijonar«. In hvala vam, dragi Peter, za zglede ob katerih zardevamo in nas hkrati neizmerno plemenitijo. Bog vas živi!

Jure Sešek je razmišljanje o misijonarju Petru Opeki pripravil za Slovensko karitas in projekt Kaj je dom?

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Svet, Dobroti dajemo glas

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Benedikt XVI. (photo: Angelo Senchuke/Cathopic) Benedikt XVI. (photo: Angelo Senchuke/Cathopic)

Benedikt XVI. trpi za hudo okužbo na obrazu

Upokojeni papež Benedikt XVI. trpi zaradi virusne okužbe na obrazu, kar mu povzroča hude bolečine, stanje pa se je poslabšalo po smrti brata Georga. O tem danes poroča nemški časnik Passauer Neue ...

Vernica v cerkvi (photo: Unsplash) Vernica v cerkvi (photo: Unsplash)

Kako smo spustili standarde "zakmašne" obleke

V času epidemije mnoge maše potekaj zunaj. Kar je v redu. Opaziti pa je, da so ljudje z umanjkanjem svetosti cerkvenega prostora, še bolj spustili standarde spodobnosti oblačenja.

O avtorju