Peter Opeka: Prihajam, da bi otrokom pomagal odpreti srce

17. 10. 2015, 18:47 Mateja Feltrin Novljan

V sobotni iskrici smo prav na mednarodni dan boja proti revščini gostili velikega borca za dostojanstvo najbolj ubogih in pravičnost Petra Opeko, misijonarja na Madagaskarju. Te dni je v Sloveniji, srečali smo se v misijonski vasi, z veseljem, nasmehom in iskricami v očeh je nekaj besed posvetil najmlajšim, a njihova globina se dotakne tudi odraslih src – če le niso že preveč zakrnela …

 

S kakšnim namenom prihajate v Slovenijo, kaj želite sporočiti otrokom v Sloveniji?

Prihajam, da bi se prilagodil tem otrokom, da bi jih spoznal, ker čutim, da tu ni iste psihologije, otroci v Sloveniji in Evropi niso tako preprosti kot na Madagaskarju. Ko so se otroci tule na misijonski vasi fotografirali z menoj, so nekateri kar malce prestrašeno sedli zraven mene, čeprav smo vsi beli. Če bi bil bil jaz na Madagaskarju, na koncu sveta in bi majhen otrok videl belega človeka, bi se ga ustrašil, kar je normalno, toda tu smo vsi beli. V teh otrocih je nekaj strahu, kar tudi razumem, saj živimo v družbi, kjer mediji prikažejo veliko nasilja, vojn. Rad bi jih bolje spoznal, toda žal ne bo dovolj časa. Vidim pa, da so učiteljice, ki so z otroki, odlične, krasne, ker znajo z govoriti z njimi, se smejati, v je njih je veliko bogastvo. Prepričan sem, da bodo znale te otroke odpreti svetu in vidim, da se že odpirajo potrebam otrok v Afriki in na Madagaskarju. Ker kdo je bolj pristen kot otrok? In kdo rajši daruje kot otrok drugemu otroku? Prihajam zato, da bi tem otrokom pomagal odpreti srce, da bi pomagali otrokom na Madagaskarju.

Medtem ko se starši v Sloveniji pogajamo z otroki, kaj bodo jedli in česa ne, se na Madagaskarju ukvarjate s čisto drugim problemom - da bi otroci sploh imeli en obrok na dan. To sta dva čisto različna svetova, le čas je isti -to se ne bi smelo več dogajati.

Na Madagaskarju je 50 odstotkov otrok, mlajših od 5 let, podhranjenih, to je ogromno. To se danes ne bi smelo dogajati. Na drugi strani pa otroke v izbirčnost sili družba, saj ves čas poslušajo: ne jej vsake stvari, to pojej, to je boljše, je sladkega okusa; jej, da boš močan, bolj vesel ... Z oglasi nas prepričujejo, zato morajo starši še več govoriti s svojimi otroki, jim reči, da ne smemo biti izbirčni, da moramo biti Bogu hvaležni, da lahko jemo, gremo v šolo, se zdravimo, imamo stanovanje, da lahko živimo zmerno in dostojno. To je treba otrokom povedati že takoj, ko so majhni. Ne dovolite, da bodo tekmovalni, da si bodo želeli imeti več kot njihovi vrstniki. Ko v otrocih spodbujamo to tekmovalno miselnost, gremo v napačno smer. Nekateri bi rekli, da to je motor, ki človeka žene naprej, da dela. Toda ta motor je lahko ljubezen do bližnjega, bratstvo, ta motor je tudi deljenje, ker znanje in talente, ki mi jih je Bog dal, lahko delim z drugimi otroki, z drugimi ljudmi. Ta motor je treba pospeševati, ne pa tekmovalnosti.

Veliko otroki dobi nekaj žepnine za kakšen priboljšek. Če bi se odpovedali le delčku, kaj bi to pomenilo za otroke na Madagaskarju?

Če en otrok od 5 evrov, ki jih dobi na teden od staršev, daruje en evro za otroka v Afriki, ta otrok lahko je pet dni, saj tam kosilo stane 90 centov. Ko se tukajšnji otrok odreče enemu evru, mu ostanejo še štirje in ima vsega dovolj, ker starši zanj skrbijo. To je res lepa gesta in z njo se v tem otroku že rodi novi duh, novo mišljenje za boljši svet, za bolj pravičen svet. To se rodi v njem, ker se zna odreči temu, kar so mu starši dali zanj in reče: Jaz bom daroval za drugega bratca, sestrico, ki je lačen na Madagaskarju ali drugje v svetu. V takih dejanjih je srce, je srčnost, na tak način postaja človek, oseba. Ta otrok je dozorel in bo lahko razumel Boga, Božjo ljubezen - ta otrok bo lahko razumel Jezusa, ki je imel rad otroke in je vse delil z njimi.

Na Madagaskarju so razmere vedno slabše, torej boste potrebovali še več moči, zaupanja in tudi naše konkretne pomoči. Ali smo zdaj na tem, da na tej strani, kjer imamo vsega dovolj, začnemo razmišljati o naših vrednotah, jih spreminjati, da bomo lahko spreminjali tudi Madagaskar?

Madagaskar se bo spremenil na Madagaskarju, nikjer drugje - Madagaskar ne bo spremenil Slovenije, Slovenija ne bo spremenila Madagaskarja. Vsak se mora spremeniti v sebi. To je tako, kot če se jaz spreobrnem; to moram storiti sam, ne moj brat, moja sestra. Lahko pa me življenje, vrednote, ki mi jih prinaša brat, sestra od drugod, prevzamejo v tem smislu, da vem, da je za te vrednote vredno živeti, zanje nekaj darovati, ker čutim, da sem s temi vrednotami blizu Bogu, sočloveku in sem bolj pošten, resničen, vesel, živim v boljši harmoniji – to so vrednote, ki mi dajo moč. Nobena stvar, ki jo vidim na televiziji, kjer delajo reklamo, naj bo to za zadnji model telefona, avtomobila … ne vem, česa še, mi ne bo dala moči. Ne! Bog nam daje vrednote, da nas osrečuje, vse ostalo potrebujemo, da živimo lepo življenje, ampak to niso vrednote. Prave vrednote nam dajejo moč za vztrajanje v tem življenju. Mi na Madagaskarju vztrajamo že 40 let, tam je vedno večja revščina, a imamo še to moč, da smo tam - to je ta evangeljska moč, to so evangeljske vrednote, zaradi katerih lahko vztrajamo.

Kako bi spodubudili otroke, da bi bili vztrajni pri iskanju pravih evangeljskih vrednot?

Vsakemu otroku bi rekel, imej rad svojo mamo, imej rad svojega očeta, imej rad svojo sestrico, bratca, v tej ljubezni boš našel srečo in veselje, v tem boš živel in boš čutil, da si srečen. S tvojim pogledom, objemom jim pokaži, da jih imaš rad. Hodi v šolo z veseljem, ker je šola potrebna za življenje. Tam srečaš svoje prijatelje in prijateljice, tam v tvojem vrtcu, v tej šoli že ustvarjate prihodnost sveta, za katerega si želimo, da bi bil boljši in pravičnejši. Dragi otrok, dragi bratec, sestrica v Jezusu, želim ti veliko Božjega blagoslova – tebi, tvojim staršem in bratcem in sestricam.