Jure Sešek
Jure Sešek je voditelj in urednik na Radiu Ognjišče
Zdi se mi, da bi del današnjega dnevniškega zapisa lahko preslikal iz katerega izmed razmišljanj v podobnih akcijah doslej. Tudi na Madagaskarju nas je premetavalo, tudi v Etiopiji so nekatere ceste slabe, tudi v Burundiju mi je bilo slabo … Vem, podrobnosti vas ne zanimajo in prav je tako. Rad bi le povedal, da imajo močne Toyote v različnih afriških deželah podobne naloge. Grizejo prašne kilometre, goltajo neverjetne luknje in delajo v nemogočih razmerah. Znova preverjeno.
Naj stvari so tri, pravijo. In res se mi zdi, da je bil tretji dan naše poti “naj”. Doslej. Najbolj razgibana pot, najdaljša pot doslej, največ srečanj s tukajšnjimi ljudmi, največ zanimivih zgodb, najbližje smo bili središču projekta, po katerega stopinjah stopamo. Pa še kaj. Več “naj-ev” najdete v nadaljevanju zapisa.
Javni uslužbenci so že leto dni brez plač, dela jim pa vendar “ne zmanjka”. Na letališču mrgoli možakarjev, ki usmerjajo potnike, vlečejo njihove kovčke, opravljajo obveznosti na različnih “šalterjih”. V civilnih oblačilih so, večinoma brez kakršnih koli oznak ali uniform. Ne veš prav dobro, ali te, smejočega obraza, želi naplahtati ali pa je res tako dobrega srca. Ponavadi je resnica nekje na sredini. Nobena usluga ni zastonj, pet dolarjev pa nikoli ni dovolj.
Pričakovanje težkih razmer, afriško letališče, množica zaposlenih brez pravega dela, čakanje v soparni vrsti, začudeni pogledi, upanje, da bo šlo … Veselje, ko smo vse žoge, kilograme zdravil in majic, sladkarij za otroke in mnogih drobnarij uspešno prinesli mimo kontrol. Nalepljena viza v potnem listu in srečanje z Jimmyjem, ki bo naš voznik. Vse to je zaznamovalo začetek naše poti v Južni Sudan.
Na poti smo. V Južnem Sudanu stopamo po poteh slovenske pomoči. Radi bi vam predstavili, kako kruta je lahko podoba sodobnega sveta in kako otipljiva je lahko pomoč, ki pride iz razvite dežele, ki pride iz Slovenije.