Jure Sešek
Jure Sešek je voditelj in urednik na Radiu Ognjišče
V mojem razmisleku bi danes rad združil spoznanja minulih dni, dobrega tedna, ki smo ga s sodelavcem Izidorjem in Jano, ki prihaja s Slovenske karitas, preživeli v Južnem Sudanu in tisto, kar nas nagovarja v dneh Radijskega misijona. Tisto, kar me je nagovorilo v prvem dnevu, v nedeljo, ko smo spoznavali ljubljansko nadškofijo in poslušali misli nadškofa Zoreta in njegove odgovore na vprašanja vernikov. Afriška beda vsakdana in globine danes sicer precej plitke Evrope verjetno res težko sodijo v isti zapis, v en sam komentar. Tema misijona pa trdi nasprotno. »Verujem v enega Boga … » Veroizpoved, ki nas združuje, izpoved vere, ki nam daje ista izhodišča, ki nas utrjuje v enakem prepričanju. Verujem!
»Najvišji dosežek jubilejnega leta in tudi tega letošnjega radijskega misijona bi bil, če bi postali bolj verni, če bi poglobili svojo vero. Biti veren ne pomeni verovati v neke odmaknjene, abstraktne, meglene resnice, ampak v Boga, v osebo, s katero delimo življenje, v Njega, ki nas ima rad, ki nas je ustvaril in ki nas je odrešil,« je na začetku letošnjega prvega misijonskega nagovora naglasil nadškof Stanislav Zore.
Sreda se je začela zelo zgodaj, polni pričakovanj novih spoznanj, smo se odpravili na letališče in skušali dočakati letalo za Torit, odmaknjen kraj v Vzhodni Ekvatoriji. Veselili smo se obiska vodnjaka, pa šole, nekaterih družin, drevesnice … Ostalo je pri veselju. V četrtek zjutraj bomo doma. V Sloveniji.
Jutranje oglašanje v živo. Matjaž Merljak me prijazno pozdravi, napelje besedo na Južni Sudan in vpraša: “Jure, danes je praznik. Že praznujete? Boste popoldne praznovali?” Kaj? Kako? Praznik? Čakaj, katerega smo? Je kak državni praznik? Vidim Izidorja in Jano, ki mi skušata pomagati, pa sprva tudi le debelo gledata. Nato pa prav pritajeno: “Materinski dan je. Materinski dan.” Ojoj, saj res … človek na poti izgubi občutek za čas. Precej nepomembno postane, če je dan petek ali svetek. Hvala, Matjaź, da si nas spomnil na Marijin praznik.
Zdi se mi, da bi del današnjega dnevniškega zapisa lahko preslikal iz katerega izmed razmišljanj v podobnih akcijah doslej. Tudi na Madagaskarju nas je premetavalo, tudi v Etiopiji so nekatere ceste slabe, tudi v Burundiju mi je bilo slabo … Vem, podrobnosti vas ne zanimajo in prav je tako. Rad bi le povedal, da imajo močne Toyote v različnih afriških deželah podobne naloge. Grizejo prašne kilometre, goltajo neverjetne luknje in delajo v nemogočih razmerah. Znova preverjeno.