Pojdite na Madagaskar in učite!

| 14.02.2018, 11:56 Jure Sešek

V naši misijonski oddaji „Pojdite in učite“ smo, dan po uspeli Pustni Sobotni iskrici, gostili misijonarja na Madagaskarju Janeza Krmelja. Poročal je o gradnji objektov v sklopu tamkajšnje bolnišnice, o prostorih, ki so zrasli s pomočjo darov naših poslušalcev. Pogovarjali smo se tudi o trenutnih razmerah na Rdečem otoku

Začnimo s pogledom na Madagaskar in njegov razvoj.

Na Madagaskarju se napredek najbolj pozna v skrbi za higieno. Ljudje se končno odločajo za pranje oblačil, za osebno čistočo, začeli so se zavedati kako pomembna je higiena za zdravje, spoznavajo, da omogoča zdravo življenje. Pot v pravo smer kažejo šole, ki so zrasle na misijonih, domačini se vedno bolj odločajo za zdravljenje v bolnišnicah, nedolgo nazaj so zaupali le vračem. Upamo, da bo z naslednjimi generacijami prišlo do večjih sprememb na bolje. Brez upanja ne gre!

Kako je z nevarnostjo kuge? Poročali smo o njej, kakšno sled je pustila?

Veliko je pomagala Svetovna zdravstvena organizacija, ki je bila s pomočjo najbolj usmerjena v velika mesta. Razumljivo! Vendar pa se žarišč na podeželju ni lotila. Pogosto se leglo bolezni začne v odmaknjenih vaseh, ki so zaradi zaostalosti še vedno leglo umazanije. Prek različnih živali, mnogih glodalcev pa bolezen preide na ljudi. Gre za krog, ki ga je težko ustaviti. Na našem misijonu smo, Bogu hvala, daleč od nevarnosti. Zaradi bolnišnice imamo lepo zalogo zdravil, v bližini našega misijona pa ni velikih naselij. Uspelo nam je izobraziti ljudi o pomembnosti higiene.

Gospod Krmelj, Radio Ognjišče in naši poslušalci smo, tudi zaradi Pustne Sobotne iskrice zelo povezani z Madagaskarjem.

Res je, nikoli ne bomo dovolj hvaležni za vašo pomoč, dragi darovalci. Dobroto Slovencev dojemam kot pravi čudež. Kolikokrat ste že pokazali s kakšnim veseljem darujete! Veliko našega dela smo lahko začeli in dokončali prav s pomočjo vaših dobrih src! Z buldožerjem, za katerega ste darovali pred leti smo naredili nekaj sto kilometrov cest, poti, ki vodijo do ljudi. Pri naši porodnišnici smo zgradili dva dodatna objekta, v katerih sta zdaj ambulanti za otroke, za podhranjene, soba za porodnice in obvezna cepljenja. V drugem delu, ki je še v gradnji, bo prostor za ultrazvok in EKG.

Kaj pa vreme? Vemo, da pogosto vpliva na delo na misijonu, na življenje otoka. Kako je z elektriko, ki je za bolnišnico in porodnišnico nujna?

Z dobavo električne energije prek naše samostojne elektrarne nismo imeli večjih težav. Pretiranih izpadov ni bilo, vode je bilo lani dovolj, marsikje preveč. Veliko je bilo poplav, ciklon, ki je na nekaterih delih otoka uničil pridelek riža. Tudi pri nas, a hvala Bogu ob poplavah ni bilo pretiranega vetra, ki bi uničil še manjok. Nekatere ceste so uničene, a lahko rečem, da je znosno!

V nadaljevanju pogovora smo se pogovarjali tudi o trdnih vezeh, ki povezujejo slovenske misijonarje na Madagaskarju. V pogovorih se misijonarji opogumljajo, si svetujejo, o marsičem odločajo skupaj. Janez Krmelj pravi, da so posebej veseli, da misijonarijo v času Petra Opeke, ki za slovenske misijonarje predstavlja pravega „očeta“. Lepo je bilo slišati o uspehu dela naših misijonarjev, prav pa je vedeti, da je njihova prva naloga širjenje Evangelija. Le z njim lahko vztrajajo, le zanj in za ubogega človeka je vredno žrtvovati svoje moči v pogosto nečloveških razmerah.