Ostal je Lojze, četudi je protokol zahteval Alojz

Naš pogled | 14.04.2020, 15:47 Jure Sešek

Ob vsem, kar je zaznamovalo prve mesece tega leta, sem slišal staro misel: »Prestopno leto veliko obeta, pa malo da.« Zdaj spoznavam, da lahko tudi veliko vzame. Nenavadno pogosto smo bili s sodelavci in družino na pogrebih. Pretresla nas je smrt v gorah, izguba mladega očeta, spremljali smo boj in slovo rosno mladega fantiča, poslovili smo se od našega direktorja msgr. Boleta, prijateljem, tudi sodelavcu in uredniku segali v roke in izrekali sožalje ob izgubi staršev … Ja, in prišel je čas, v katerem si niti roke ne moremo več stisniti. Čas, v katerem umrle zaradi bolezni v Evropi štejemo v desettisočih.

Tisočkrat pred veliko soboto sem slišal besede o »letošnji posebni veliki noči«. O doživljanju praznikov, ki so tako drugačni od tistih, ki smo jih vajeni. Ko sem v jutru velike sobote odhajal v našo radijsko klet, sem razmišljal, da bo tisti dan naša osrednja naloga oznanjati veselje. Vem, da se spominjamo tudi Gospoda v grobu, a Božji grob bo že naslednje jutro prazen. Optimizem in poguma polna beseda nas morata peljati proti velikonočni vigiliji. V Sobotni iskrici bomo barvali pirhe, v sebi pa komaj zadrževali Alelujo.

Vse je bilo res, vse. Hkrati pa nas je Bog, letos že ne vem katerič, opozoril na to, da človek obrača, On obrne. Načrtovanemu veselju se je opoldne, tik pred blagoslovom velikonočnih jedi, pridružila novica, da je v Očetovo naročje odšel nadškof Alojz Uran. Boleča resnica o teku časa, o odhajanju ljudi, ki jih imaš rad. Boleča, pa čeprav morda potihem pričakovana. Boleča, pa čeprav veš, da je odšel na lepše, boleča, čeprav veš, da je živel in delal za odhod pred Sodnika, da je odšel po večno plačilo. Bogato bo, verjamem!

V meni so začeli odmevati mnogi spomini, kup veselih utrinkov, ki sem jih doživljal ob zdaj pokojnem nadškofu, prelepa doživetja še iz časov, ko je bil za vse nas pač »Uranov Lojze«, veseli, pesmi polni duhovnik, izhajajoč iz naše župnije svetega Martina v Šmartnem pod Šmarno goro. Kakšen ponos je čez leta rodila ta resnica. »Gameljc« na katerega so bili ponosni prav vsi. Le zakaj preteklik? Ponos ostaja. Kolikokrat sem slišal može, ki s Cerkvijo (z veliko ali malo začetnico) nočejo imeti opravka, da »Lojze je pa res ta prav' de'c. Človek na mestu. Ko bi bilo več takih.« so pravili. Neštetokrat. V mnogih okoljih, na različnih mestih in morda z drugačnimi besedami. Človek na mestu. Tak je ostal, vse do konca!

Kot otrok sem na koncertih zbora, v katerem je prepeval oče, komaj čakal na kak solo Lojzetovega tenorja, se veselil, kadar so, s poti od maše na Šmarni gori, sedli za našo kuhinjsko mizo in peli. Ker sem moral, kot otrok, v dnevno sobo, sem vedno vlekel na ušesa in užival v večglasju. Čez nekaj let pa ves ponosen prepeval v zboru, v katerem sem začutil vso lepoto zborovskega petja in življenja. Tudi z njim, takrat šentviškim župnikom, ki vsake toliko ni mogel na pevske vaje, na koncertih pa se odsotnost ni poznala. Nikoli! Odprt, vesel, preprost. Tak je ostal, vse do konca!

Eno lepših radijskih juter je bilo, ko smo ga ob okrogli obletnici presenetili v zarji tržaškega zaliva in skupaj peli Bogu v zahvalo. Za leta življenja in vse, prav vse, kar so prinesla. In nosila so lépo in húdo. Krivice in čudeže. 

Še danes se spomnim, kako mi je bilo nerodno, ko mi je, tretješolcu, kot očetov prijatelj, sošolec, soministrant in pevec, v sobo otroške travmatologije v Kliničnem centru, prinesel obhajilo. Se pa, kljub desetletjem vmes, dobro spomnim kako spoštljivo je takrat prinesel sveto hostijo, kako resen je bil trenutek, ko sem jo prejel na bolniški postelji. In Gospoda je z vso spoštljivostjo prinašal ljudem ves čas, do konca. Z besedo, zgledom in v sveti evharistiji. Zadnja leta v kovčku, ki je bil vedno pripravljen za pot do ljudi. V njem knjiga z evangeliji in berili, vsi pripomočki, da bolniška soba lahko postane kapela. Tudi elektronska tablica, znak njegove volje do učenja novega. Vedoželjen je ostal. Vse do konca!

Ko je postal škof, smo pokali od ponosa, v župniji in med prijatelji se je lep čas govorilo le o tem. Škof je, škof! Pevske priprave, pot v Rim, ponos v pogledu na izbrane duhovnike z vseh koncev sveta, ki so v okrašeni baziliki sv. Petra stopali proti danes svetemu papežu in po njegovih rokah prejeli poseben blagoslov z zaupano jim službo. Dogodek, ki je takrat združil dve sosednji župniji, pevce dveh zborov, prijatelje iz Šentvida in Šmartna. Skupni koncert, fotografije, ki še danes govorijo o svetosti trenutka posvečenja, hkrati pa o preprostem srcu novega škofa, ki je tudi na mogočnem stopnišču bazilike, po škofovskem posvečenju, stopil do svojih prijateljev in predlagal skupno pesem. Prvič s škofovskim pokrivalom. In tak je ostal. Vse do konca!

Ko človeka doleti čast, ko prejme priznanje, ko napreduje ... je vedno v nevarnosti, da se bo spremenil, morda prevzel, pozabil na stare čase, spremenil vrednote. Veliko je primerov z različnih področij življenja, ko zunanji blišč spremeni notranjost človeka, naziv pa njegovo srce. Uranov Lojze je ostal Uranov Lojze, tudi, če se je pred njegovim imenom pojavila kakršna koli kratica. Magister, monsignjor, pomožni škof, nadškof, upokojeni nadškof. Ostal je Človek. Tu in tam. V Gameljnah, Ljubljani, v Trstu ali na Svetih Višarjah. Ostal je Lojze, četudi je protokol zahteval Alojz.

Bil je poln upanja, odpuščanja in predvsem vere v Boga. Vedno in povsod. Kako že pravi knjiga: bodi prilično ali neprilično. Vedno! Tudi takrat, ko ga je do dna bolelo slovensko srce, ki je s stihi Zdravljice od nekdaj bílo v njem. Tudi takrat, ko se je moral odpraviti v Trst, celo takrat, ko so mu prepovedali obisk domačih krajev, pot v Slovenijo. Ne morem si predstavljati kako ga je moralo boleti. Zdelo se je, da bi upravičeno zajokal: »Moj Bog, zakaj si me zapustil?«, on pa je vzklikal: »Ne moja volja, temveč tvoja volja naj se zgodi.« Vztrajno je miril tiste, ki so želeli stvari priti do dna, ki so hoteli, da se vse okoli izgnanstva razčisti in poplača.

To bil bi pogreb, kot se ga ne spomni sodobna Ljubljana. Po moje. A Bog že ve zakaj bo drugače.

Spomnim se mojih notranjih bojev takrat. Priznam. Ko sem na eni strani poslušal govorice, na drugi ostajal brez uradnih izjav, ko sem v sebi vedel, od zunaj pa je kljuvalo ... Kako hudo je moralo biti šele njemu in vsem njegovim bližnjim. Spomnim se tudi krivice, ki so jo v tistem času, pa tudi pozneje, nekateri nalagali našemu radiu. Kako hudo je moralo šele njega boleti vse, kar so mu naložili. Vem, premalo vem, nisem podučen, ne izobražen v tej smeri, a dovolite, da povem: ko se je »tržaško poglavje nadškofovega življenja« nagibalo proti koncu, je sodelavcem Radia Ognjišče dejal: »Ne vem zakaj, vem pa, da je Gospod hotel tako. Naj vas potolažim, ravnali ste prav in čutil sem podporo.« Eno lepših radijskih juter je bilo, ko smo ga ob okrogli obletnici presenetili v zarji tržaškega zaliva in skupaj peli Bogu v zahvalo. Za leta življenja in vse, prav vse, kar so prinesla. In nosila so lépo in húdo. Krivice in čudeže. Zgodbo njegovega življenja spremljajo pričevanja zakoncev, ki so z nadškofovim blagoslovom, po letih truda in skrbi, postali mame in očetje, slišali ste za dogodek v Čedadu in še marsikaj podobnega. Še enkrat: bil je močno orodje v Gospodovih rokah.

Bil je tudi naš »radijski škof«. Spremljal nas je od začetka, posredoval Božji blagoslov ob mnogih pridobitvah, spremljal romarje in počitnikarje, pripravljal nagovore, prijazno mahal na našem skupnem dvorišču ... Kadarkoli je nadškof Uran vstopil v našo radijsko klet je zasijalo sonce, prinesel je žarek veselja, dokaz, da je Bog Ljubezen in, da dela po ljudeh. Njegovo močno orodje je bil.

Vsako leto znova smo upali, da se bo z nami odpravil na radijske počitnice. Ko je prikimal, ko mu je uspelo prilagoditi natrpani koledar, je z naših ramen padlo veliko breme. Kot je zapisal urednik Franci: vedno smo mu želeli omogočiti tudi oddih, a on je pač ostal ... vedno in do konca: Uranov Lojze, ki je rad med ljudmi, pevec, ki drži družbo pokonci, duhovnik, ki se mu ljudje radi zaupajo in škof, ki mu zaupajo. Globoke pridige, ki so bile hkrati tudi lahko razumljive. Bog, Jezus, Marija, Slovenija, družina, mati, oče, vera in prave vrednote. To je le nekaj tistega, kar je vedno znova odmevalo iz njegovih besed. Pa zaupanje v moč molitve, pomen svetnikov, blagoslov, ki ga nosijo romanja.

Za nadškofom Uranom morda ne ostaja neskončna zbirka knjig in teoloških razprav, ostajajo pa njegove misli in stavki drugih, zapisani na njegovih podobicah, ki jih lahko najdemo širom po Sloveniji. Verjamem, da so lažje našle pot do srca, kot modrosti za pogosto nerazumljivimi naslovi razprav. In, ko zgarana roka kmeta na vasi ali prsti profesorja v mestu primejo podobico, ki čaka tam nekje ... se oba gotovo spomnita širokega nasmeha, iskrenega pogleda in pesmi, ki jo je Uranov Lojze zapel prej, potem ali prepeval vmes. Ko je delil podobice. Kot dobri stric, ki ima v žepu vedno kak bombonček za malega nečaka, je bil. Ob daru pa sta vesela oba: nečak in stric. Vernik in nadškof!

Ko sem v soboto poslušal spomine naših poslušalcev, vašo hvaležnost za njegovo življenje in žalost ob slovesu, sem si rekel: če bi bili časi drugačni, bi bil nadškof Uran deležen takega slovesa ... To bil pogreb, kot se ga ne spomni sodobna Ljubljana. Po moje. A Bog že ve zakaj bo drugače.

Življenje nadškofa Urana je bilo polno. Tudi simbolike, take in drugačne. Od radosti do bolečine, od krivice do odpuščanja, od množice ob njem do samote, od množičnih praznovanj, do osamljene bolniške sobe in prepovedi obiskov ... Simbolika. Še h Gospodu se je odpravil na veliko soboto. Zato verujem: njegovo je bilo tudi velikonočno jutro. Dragi Lojze, spoštovani gospod nadškof, hvala za vse! V osebnem, župnijskem, radijskem, drznem si reči: narodovem imenu. Za zgled življenja, vere, zaupanja in odpuščanja, za nagovore in pesem. Hvala tudi za vse, kar je bilo našim očem nevidno. Sicer pa: vsaka naša zahvala je nič proti temu, kar vas je dočakalo. Kajti: Bog je pravičen sodnik in bogat plačnik ...