Slavi Košir
Matej Kržišnik
Rok Mihevc
Nadškof Alojz Uran (foto: Izidor Šček)
Nadškof Alojz Uran | (foto: Izidor Šček)

Alojz Uran: Če je bila kakšna žaljiva beseda, ne zamerite …

11.04.2020, 20:19 Uredništvo Radia Ognjišče

Tako pomenljivo je pokojni nadškof Alojz Uran zaključil pogovor, ki smo ga z njim imeli na enih izmed naših radijskih počitnicah in smo ga objavili v spominski oddaji "Naš gost". Bil je in ostaja »ljudski škof«, mož, ki je s pesmijo in zaupanjem v Boga prinašal veselje in radost, upanje in vero vsem, ki so se srečali z njim. Bil je dober prijatelj Radia Ognjišče, naših radijskih sodelavcev, naših poslušalk in poslušalcev, s katerimi se je srečeval dolga leta pri različnih nagovorih, svetih mašah, skupnih poteh, pa tudi radijskih počitnicah. Pogovor, iz katerega smo črpali o njegovem življenju in mejnikih njegove življenjske poti...

Božja zvestoba v preteklosti je upanje za prihodnost

Iskreno je bil vesel vsakega srečanja, obletnice. Spominjal se je dobrega in z odpuščanjem gledal v tisto, kar je bilo grenkega. »Ne gre drugače, kot da, ko gledaš nazaj, da živiš ta trenutek in se pripravljaš tudi naprej. Zdi se mi, da je Božja zvestoba v preteklosti, ki sem jo vedno čutil, tisto zagotovilo za sedanjost, da si radosten. Skozi vse različne preizkušnje to predstavlja tudi zagotovilo in upanje za prihodnost. Božja zvestoba v preteklosti je upanje za prihodnost.«

Marija, če bo ta otrok živ in zdrav, naj bo tvoj.

Nadškof je bil v svojem življenju, posebej v letih duhovništva in škofovske službe ves Marijin, zaupal je Božji Materi, saj je bil po pripovedovanju mame že v njenem telesu izročen v njeno varstvo. »To je bilo še v času, ko me je mama nosila pod srcem. Leta 1945 je doživela živčni zlom zaradi vojnih razmer. Ta dogodek je posebej posegel v njeno življenje. Ona v visoki nosečnosti, oče v taborišču v Nemčiji. Ko je minila nevarnost, je šla k zdravniku, ki ji je rekel, »pozabi na tega otroka, živi za te dve, ki jih imaš, ker, če bo ta otrok živ rojen, je vprašanje, kakšne posledice bo imel«. Taka napoved pomeni za vsako mamo težak pretres in ko je prišla domov, je preprosto padla na kolena pred Marijo in rekla, »Marija, če bo ta otrok živ in zdrav, naj bo tvoj.« To mi je povedala po 25 letih, po novi maši.«

Ko je oče klečal na kolenih, sem vedel, da Bog je...

Alojz Uran je bil pevec, ki je pesem s pravim sporočilom Božje ljubezni in veselja do stvarstva življenja, nosil naprej, na vsa srečanja, z vsemi ljudmi. S komerkoli se je srečal, vedno je prinesel pesem s svojim nasmehom na svojih ustnicah. Kaj pa odločitev za duhovniški poklic, pot po kateri je tako ponosno in hvaležno stopal? »To je bilo povezano z našim družinskim življenjem. Oče je bil po strašnih dogodkih med vojno, ko je bil v Nemčiji, pravzaprav že obsojen na smrt. Ker je imel samo še 36 kg, so ga vrgli v kopalnico za krematorij. A bila je navzoča Božja previdnost in 8. 5. 1945, okrog osmih zjutraj, so Američani osvobodili taborišče. Oče je s svojim zgledom velikokrat rekel, kako je Bog poskrbel, da se je vrnil domov. In doma se je zgodil prav poseben dogodek, ki je bil bistven v mojem življenju. Ko nismo mogli plačati davka in so nam iz hleva odgnali še zadnjo kravo. Mama je jokala, očeta pa sem sredi dopoldneva našel na kolenih, kako je klečal in molil. Takrat sem vedel, da Bog je. Če moj oče, ki je tako sposoben in močan, kleči pred Njim, potem mora biti ta zelo velik in mu lahko zaupamo. Mama in oče sta oblikovala mojo notranjo duhovno držo. V življenju sem želel čim več ljudem narediti kaj dobrega. Kje bo to, nisem vedel, sem pa veliko sodeloval v župniji. Lepo trenutki so oblikovali naš medsebojni odnos in počasi je dozoreval duhovniški poklic.«

Trdna vez z domačijo kot steber, na katerem človek oblikuje svoje poslanstvo

V letih svoje duhovniške poti, kjerkoli je bil, je čutil trdno vez z domačijo, v Spodnjih Gameljnah pri Ljubljani. Prav z domačimi, z rodno hišo in vsem, kar ga je v spominih in sicer vezalo z njo. »To so stebri, na katerih človek oblikuje tudi svoje odgovorno poslanstvo, ki ga ima. Tudi v času študija v Rimu so mi doma pomagali, da sem normalno študiral. Potem pa stalna srečevanja, predvsem dokler sta bila starša živa. Poseben spomin na novo mašo, takrat sem povabil celo vas, leve in desne. Pa je ena rekla, »saj veš, da ne hodim v cerkev«. Sem pa rekel, »saj ni treba v cerkev, pridi k nam domov, se bomo poveselili in kaj popili«. In je prišla v cerkev, še prej pa je k nam domov prinesla živo kokoš, da ne bo zmanjkalo hrane.«

Rekord v skoku na smučeh: 18 metrov

Hudomušni spomini, veselje, sonce, ki zasije iz besed, je nekaj, kar na bo ostalo v večnih spominih na srečevanja s pokojnim nadškofom Alojzom Uranom. V pogovoru nas je zanimalo, ali je bilo v otroštvu in mladosti, ob delu na kmetiji, tudi kaj časa za igro, žogo, smuči? »Doma ni bilo možno, da bi kupili športne rekvizite, jih je pa kupila žlahta. Tudi skakal sem na smučeh, imam rekord. 18 metrov. Ob nedeljah se je na našem dvorišču zbrala vsa vas in bilo je živahno. Včasih smo živino peljali na pašnik, dol smo se igrali z žogo, krave so pa ušle v sosedov zelnik...«

Nadškof Alojz Uran v pogovoru z voditeljem Juretom Seškom
Nadškof Alojz Uran v pogovoru z voditeljem Juretom Seškom © Izidor Šček

Naše skupno obiskovanje vrhov je eno veliko vzpenjanje na goro življenja

Bil je zaljubljen v gore, slovenske vršace, naravo in premislek o njih mu je prinesel čudovite spomine. »Moram reči, da ko gledam na naše ture, kakšne profesionalne angele varuhe smo imeli, da smo vedno srečno prišli domov. Imeli smo blagoslov in lahko rečem, da je to spoštovanje gora in lepote vedno ostalo v meni. Slovenci smo poznani po tem, da radi hodimo v planine, verjetno je več razlogov za to, predvsem, da bi iz te, marsikdaj prevelike zaprtosti, prišli do neke višine, od koder vidimo širša obzorja. Ko prideš na vrh, čutiš, da si premagal sebe in odkril nova obzorja, da si se srečal z ljudmi in se približal Bogu. Zato je naše skupno obiskovanje vrhov, eno veliko vzpenjanje na goro življenja, kamor želimo, da bi se enkrat vsi srečali v večni očetovi domovini.«

Pomembno je, da preusmeriš smer svojega življenja v nek višji cilj

S čim vse se je rad ukvarjal, kaj vse je prežemalo njegovo srce, za kaj vse je imel veselje in navdušenje. Ali se je kot mlad fant ob odločitvi za duhovniški poklic zavestno odpovedal marsičemu? »Pomembno je, da preusmeriš smer svojega življenja v nek višji cilj. In veš, da je odpoved določenim stvarem dragocena, da lahko narediš večji vzpon in večje doživetje v svojem življenju. Prav to, da se ti izpolnijo neke želje, da čim več ljudem lahko pomagaš. Kako je nekaj lepega, ko nekomu podariš neko stvar, ne da bi pričakoval povračilo ali kakšno zahvalo. In če sem jaz postal duhovnik samo zaradi svojih sovaščanov, je bilo to vredno.«

Vedno usmerjen v to, da bi sodelavce vzgojil za določeno poslanstvo

Nekaj je navdušenje mladega bogoslovca, nekaj pa, da je začetek te poti lahko tudi nekaj drugega. »Predvsem je pomembno to, da najdeš pravo smer tega. Vedno sem bil usmerjen v to, da bi vzgojil tudi sodelavce za določeno poslanstvo. Ne da vse naredim sam. Za to je potreben čas, žrtev, potrpljenje, a se oblikuje. Ko sem bil 12 let župnik v Šentvidu, je bilo veliko srečanj in sodelavcev. In vedno sem jim rekel, »jaz vam ne morem povrniti, ampak naj vam Bog na vaših otrocih povrne«. Potem so mi telefonirali, »Gospod že vrača, šestega čakamo«.«

Ne razumeš, ampak zaupaš

Kakšna misel pa preveva duhovnika, ko dobi klic in mu povedo, »izbran si za škofa«? »Gotovo se tisti trenutek ne zavedaš, kaj to pomeni. Takrat spregovori vera. Ne razumeš, ampak zaupaš. In sem dozoreval v svoji veri, da je to bilo vedno nekaj gotovega. Mi vidimo življenje z določenega zornega kota, ne razumeš pa vsega in nikoli ne boš. Bog že ve, zakaj dela tako, zakaj dopušča določene stvari v našem življenju. Čisto vse stvari, še tako nerazumljive, imajo svoj pomen v Božjem načrtu, so dragocene. Če si nosil zavest, da je Bog tukaj, ni bilo težko. Danes lahko rečem, Bogu hvala za vse to, kar je Gospod delal v mojem življenju.«

O hudi prometni nesreči ...

Udeležen je bil tudi v hudi prometni nesreči, bilo je dolgo okrevanje. Je bilo takrat zaupanje v Boga tisto, kar je obrnilo sile navzgor? »Bil je čudež, to lahko rečem. Tri osebe so umrle v tej nesreči, med njimi tudi mamica in dojenček. Bilo je zvečer, temno, spominjam se samo, da so pred menoj zaplesale luči, ko je šofer izgubil oblast nad vozilom. Nekaj časa sem bil v nezavesti, videl sem tudi izven sebe. Potem so prišli reševalci in policisti... Gotovo je, da nosiš s seboj to bolečino. Vedno sem imel željo, da ne bi nobenega poškodoval, a Gospod je to dopustil v mojem življenju.«

Alojz Uran
Alojz Uran © ARO

Dogodek v Čedadu: »Danes ste rešili življenje!«

Poznamo njegovo pot, vsaj od daleč. Kaj pa italijanska avantura, povezana tudi z »izgonom«, »služenjem čez mejo«. Vse to je razumel kot priložnost za odpuščanje in spoznanje, da je človek tak in drugačen. Spregovoril je tudi o dogodku, ki mu je dal misliti, če ni bil prav zaradi njega poslan v Italijo. »Bog je vse te dogodke v ključil v širši načrt, ki ga jaz takrat še nisem razumel. A ta odgovor so mi dali romarji, ki so prišli na Staro Goro. Popoldne smo šli v Čedad, tam pa sem na mostu videl skupino ljudi in policijo. 15 metrov daleč naprej sem med ljudmi videl možakarja, ki je hotel narediti samomor. Takrat ta človek zagleda moj križ, teče proti meni, nisem vedel, kaj bo naredil. Priteče in pravi »hočem poljubiti križ.« Dal sem mu ga in nato sem ga objel. Spomnil sem se na sliko izgubljenega sina in sem mu rekel, »Bog te ima rad«. Najprej je divje reagiral, potem sem še dvakrat ponovil in nato se je popolnoma umiril. Policist mi je rekel, »danes ste rešili eno življenje«. Sem rekel, ne jaz, On ga je rešil. Bog ve, mogoče je ta moški še kot otrok ali mladenič, slišal besede, »ozri se na križ, križ je naša rešitev«. Tako je ta človek bil rešen. Romarji so mi rekli, »vidite, zakaj ste morali priti v Trst«...«

Razdeljevalec podobic, ki bogatijo naša življenja

Gotovo se ga bomo spominjali tudi po njegovih znamenitih podobicah. »Že pri novi maši smo imeli serijo podobic in videl sem, kako lahko z njimi marsikaj narediš. Na njih so različne podobe in misli. Nikoli si nisem mislil, da bo tolikim ljudem to ogromno pomenilo. Primer. Ko smo bili z radijskimi počitnicami drugič na Siciliji, smo prišli v cerkev v Palermu. Prišel sem v zakristijo, podobice sem imel vedno s seboj in sem jo hotel dati mežnarju. Ta pa vzame v roko denarnico in potegne ven znucano podobico, ki sem mu jo dal že pred petimi leti. Rekel je, »to sem dobil in meni je to pomagalo«. Tu vidim poslanstvo duhovnih poklicev ali vsakega kristjana. Posredujemo upanje ljudem, dobro besedo. Misli so iz Svetega pisma, podobe različne. Na primer žito slikano ob obali, med samimi kamni, a je vzkalilo. Zrno mora umreti, da obrodi sad.«

Vsa naša srečanja, ko smo bili skupaj, smo vedno sklenili s prošnjo za blagoslov in pesmijo »Angelček varuh moj«. Zdaj je gotovo tudi on priprošnjik za nas in naše radijsko delo. Gospod nadškof, hvala za vse, počivajte v miru!

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Cerkev na Slovenskem, Duhovnost, Naš gost

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Vernica v cerkvi (photo: Unsplash) Vernica v cerkvi (photo: Unsplash)

Kako smo spustili standarde "zakmašne" obleke

V času epidemije mnoge maše potekaj zunaj. Kar je v redu. Opaziti pa je, da so ljudje z umanjkanjem svetosti cerkvenega prostora, še bolj spustili standarde spodobnosti oblačenja.

Ustavni sodnik DDr. Klemen Jaklič (photo: ARO) Ustavni sodnik DDr. Klemen Jaklič (photo: ARO)

Ustavni sodnik Jaklič o predpogojih demokracije

»Sistem, ki ima resnične probleme na ravni oblikovanja volilne in politične volje, ni demokracija.« Tako je za Radio Ognjišče dejal ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič. Spregovoril je o tem, kakšni ...

O avtorju