Nadškof Uran: "Osvetli svojo dlan in videl boš: ali daje ali jemlje."

Dogodki | 13.04.2020, 09:06 msgr. Franci Trstenjak

V jutru velike sobote (11. 4. 2020), ko je še globok molk objemal Slovenijo, je prestopil prag večnosti upokojeni ljubljanski nadškof metropolit Alojz Uran. V trenutku slovesa je še zadnjič ponovil svoje škofovsko geslo: "Da, Oče." V luči vere lahko rečem, da ko ga je Gospodar življenja poklical k sebi, mu je odgovoril z besedami Odrešenika, ki jih je izrekel na veliki petek na lesu križa: "Oče, v tvoje roke izročam svojega duha." (Lk 23,46).

Kot strela z jasnega je odjeknilo sporočilo, da je gospod nadškof Alojz zaspal za večnost. Človeško gledano se je zaradi poteka bolezni to slovo pričakovalo, a vendar je v srcih mnogih tlelo upanje, da ne še zdaj, ne še tako hitro. Upali smo, da se pozdravi in se vrne v svojo pastoralno dejavnost, ki jo je tako ljubil in gorel zanjo. Odkar je prejel duhovniško posvečenje, pred petdesetimi leti (1970), se je popolnoma razdajal poslanstvu pastirja. In ko je prejel škofovsko posvečenje, je hotel biti neumorni apostol, v službi oznanjevanja evangelija in pričevanja za vstalega Jezusa Kristusa.

Vsak, ki se je z njim srečal, ki ga je poslušal, ki ga je gledal, je mogel prepoznati, da ves živi za Gospoda, ki mu je z duhovniškim posvečenjem in potem vsak dan znova izpovedoval: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.«

S pokojnim nadškofom Uranom sem se prvič srečal kot bogoslovec, ko nam je vodil duhovno obnovo. Pogosta in redna srečanja pa so se začela, ko sem prevzel poslanstvo glavnega in odgovornega urednika Radia Ognjišče. V zadnjih letih mi je večkrat povedal, kako si je osebno prizadeval, da bi me škofje potrdili v zaupani službi, ki mi jo je izkazal pokojni msgr. Bole.

Za različne priložnosti, ko smo na Radiu Ognjišče potrebovali enega izmed apostolov Cerkve v Sloveniji, se je rad odzval in sodeloval. Tako se je večkrat udeležil srečanj, ki smo jih pripravili za prijatelje Radia Ognjišče. Najprej je delil kruh Božje besede in svete evharistije, potem pa kruh veselja in dobre volje na sebi lasten način: s pesmijo in širokim nasmehom. Kmalu je postal varuh naših poletnih počitnic s poslušalci, ki se jih je rad udeleževal. Z nami je bil kot pomožni ljubljanski škof, pa kot ljubljanski nadškof metropolit in v zadnjih letih kot upokojeni nadškof. Tudi v letih, ko mu je bilo težko pri srcu, ker je moral bivati v Trstu, je bil z nami na počitnicah. Bolečino je sam vdano nosil in prenašal, ni pa je širil naokrog, čeprav smo jo čutili in z njim sočustvovali. Zdaj, ko nas gleda iz nebeških daljav, gotovo ve, zakaj so bila potrebna ta leta in kakšni biseri so se rodili za blagor našega naroda.

Vsako leto sem ga v imenu vseh radijcev z veseljem povabil na radijske počitnice, tudi z namigom, da se bo vsaj malce odpočil. A njegov počitek ni bila zaprtost v hotelski sobi ali samotni sprehodi, ampak druženje z ljudmi. Od zajtrka do večerne pesmi Angelček in njegovega blagoslova za mirno spanje je bil v družbi dveh, treh ali več deset ljudi. Če ni bilo pogovora, pa je bila slovenska narodna pesem. Spomin prinaša podobo, kako sredi bazena ali na obali morja s skupino počitnikarjev veselo prepeva Bogu v čast in ljudem v veselje. Njegova navzočnost na naših počitnicah je bila podobna prizoru učencev, ki sta bila na poti v Emavs in se jima je približal Jezus ter jima "razlagal, kar je napisano o njem v vseh Pismih " (Lk 24,27). Nadškof je tudi nam razlagal, pri pridigah in v pogovorih, o Jezusu in o vseh lepotah naše vere, ki spodbujajo upanje in ljubezen. Razlagal, še več: pričeval je o lepoti življenja.

Nadškof Uran je bil otroško vdan častilec Božje Matere Marije, zato pa je tudi rad romal. Romal po slovenskih božjih poteh in tudi na tuje. Z Radiem Ognjišče je skoraj vsako leto romal v Lurd, ko smo pripravili dvodnevno romanje s posebnim letalom. Romanje z njim oz. pod njegovim vodstvom je bilo v znamenju iskrene in vdane molitve, globokih nagovorov, osebnih pogovorov, podeljevanja zakramenta sv. spovedi in seveda petja. Pri svetih mašah in tudi ob vsaki drugi priložnosti, denimo, ko smo se fotografirali, je povzdignil glas in smo peli. Zelo ljuba mu je bila slovenska himna, med katero je bila njegova desnica na srčni strani. Tudi med letom se je slišala pesem. Enkrat smo skoraj vso pot nazaj od Lurda do Brnika prepevali, tudi med samim pristankom na brniškem letališču. Ena izmed stevardes je takrat s solzami v očeh izjavila, da tako lepega pristanka na domačem letališču še ni doživela.

Nadškof Uran je bil z nami, Radiem Ognjišče, pri mnogih dogodkih, ki smo jih pripravili za naše poslušalce. Z nami pa je tudi bil v naših prostorih. Ne samo takrat, ko je prišel snemat duhovne govore ali daljše pogovore. Udeležil se je naših praznovanj, godov in rojstnih dni ali pa se je oglasil kar tako. Z vsemi dogodki se je krepila naša prijateljska vez z njim. Nehote smo postajali njegovi, on pa naš.

V našem hvaležnem spominu bo pokojni nadškof Uran ostal tudi zato, ker nam je pred petnajstimi leti (8. 12. 2005) blagoslovil kapelo in oltar, ki sta postala srce našega radia in našega radijskega življenja. Med drugim nam je takrat pomenljivo dejal: "Ko boste imeli občutek, da vam delo ne gre, pojdite v kapelo, pokleknite in molite. Gospod bo pomagal.« V naši kapeli smo z nadškofom večkrat obhajali sveto evharistijo. Včasih smo ga povabili mi, včasih se je povabil sam. Vedno pa smo bili veseli njegove navzočnosti.

Ob sklepu skromnega spomina na pokojnega nadškofa Urana se želim ustaviti še pri njegovih podobicah, ki jih je tako rad in z veseljem delil. Iz njegovih rok so jih prejeli naši romarji, naši počitnikarji, naši poslušalci ob različnih priložnostih. Tudi nam radijcem jih je rad podelil, ko je prišel v naše kletne prostore. Na eni izmed zadnjih, ki sem jih prejel, so zapisane njegove besede: "Osvetli svojo dlan in videl boš: ali daje ali jemlje." Gospod nadškof, vaše dlani so bile vedno osvetljene z Božjo in vašo ljubeznijo, zato pa so tudi vedno dajale. Hvala vam.

In zdaj, ko ste, gospod nadškof Uran, pridruženi nebeščanom, pridruženi občestvu svetih, molite za Radio Ognjišče, ki je bil vaš zvesti vsakodnevni sopotnik že od pete ure naprej.
Molite, da bo radio zvest svojemu poslanstvu in da se bomo tega zavedali vsi sodelavci. Izprosite nam potrebnega blagoslova za naše delo in tudi dobrih poslušalcev, ki bodo radio podpirali s svojimi darovi.